Prvi literarni maraton na Filozofski fakulteti v Ljubljani je bil sedmega novembra 1970. V kabinetu nasproti sedanje vratarnice je uredil svoje prostore »glavni štab«, kjer so tipkali in na »geštetnerju” razmnoževali prispevke, članke, novice in obvestila vseh pomembnejših akcij študentskega gibanja. V tem kabinetu so nastajali tudi Bilteni literarnega maratona in SP-ji, glasila »svobodne ljubljanske univerze«. Med zasedbo Filozofske fakultete se je v ta kabinet preselilo uredništvo Tribune, da je lahko poročalo o dogodkih s kraja dogajanj.
Nekega dne je prišel novinar Antene, da bi pripravil reportažo. Takrat je v kabinetu prebirala bilten Literarnega maratona ena od udeleženk študentskega gibanja. Da bi dobil čim boljši posnetek, je novinar zlezel pod mizo, ki je bila na sredini kabineta. Zanimale so ga predvsem hlačke, v resnici takrat še ne videne hot pants, ki jih je v zaključku krasil rob z volančki. Fotografija je izšla v naslednji številki Antene (46/1970), poleg pa je bil še članek omenjenega novinarja. Prispevek ni bil prav nič prijazen, vse se je zreduciralo na kritiko z namenom diskreditirati študentsko gibanje. Poleg te fotografije je bila še ena, in sicer prizor iz skeča Priznanje. V kratkem skeču se je pojavil tudi povsem nenačrtovano še Marko Zorko v samih spodnjicah. Tako je Antenin prispevek zreduciral celo dogajanje na spodnjice in je dogajanje imenoval »politični skeč«. Novinar je nehote s to oznako ponazoril ravno to: tudi slog oblačenja je bil politika; parola »zasebno je politično« je izražala svetovni nazor in ni bila le posnemanje takratnega globalnega modnega trenda mladih.
Nato je ta fotografija izšla še v Tribuni 19. novembra 1979 v šesti številki (str. 3). V osmi številki Tribune 10. decembra 1980 je Darko Štrajn odgovoril s protestno notico z naslovom Antenina logika. Podpisnika članka v Anteni je ošvrknil, da se s svojim topim peresom nista lotila vzporedno potekajočega političnega zborovanja, temveč sta žaljivo poročala o dogodku, kar je bilo v globokem nasprotju z namerami prireditve, katere končni cilj vsekakor ni bil postati hrana poceni mrhovinarjem poneumljajočih časopisov. Zato je novinarja prosil, da v bodoče raje ne piše več o študentih in ostane na ravni zgodbic iz pop glasbe in drugih dobro znanih prismodarij.
