Pod pazduhami vej,
sevajo rdeče rane,
ostanki zadnje zime.
»Počakaj,« pravi,
govoriva o češnji.
Breg po hrbtu zakotali star lonec
do lokvanjev.
Sonce se umiva med krhlji vode,
na smeh mi gre.
Če bi mogel raztegniti ploske ure,
bi ostal, a nisem.
Bližje sta,
odhajanje in češnja.
ZMRZNI, SNEŽNO BELI HLADILNIK …
*
Zmrzni, snežno beli hladilnik
si edina preživela priča:
moje ustnice,
kot ponorele ptice,
otroško vesele odsluženih juter...
Potem:
Črepinje v lijaku,
Postružen teflon,
(včasih sem poizkušal pomagat kuhat)
rjava miza zleknjena v kot ob oknu,
pod velikanske pokrajine, prazne, senčne,
ohlapna telesa in kapuce, sedla vratov
rokavi čez prste
Nad časopisom smeh
Solze spoznanja
Veter pometa kičasto tiso pod oknom
Mačka, želi na polico
nad arašidi, jabolkom, cvetjem, solze
Rdečerjavo predenje vidi
Lepoto v odsotnosti odsotnosti
Lep par pomisli še zadnji konec beljaka
Preden mu vilica zlije oko
Hočem besed!
Da bi uničile bolečino
Ki nevede prija
že zdavnaj truplom
*
S čim naj ti posteljem dan
suh kot kmečka ohcet,
žalosten kot v prah sesute glinene rože?
Pojdiva na vrtove bledih starcev,
med vrtnice na zarjavele vile,
do stark po listju naproti,
ponuja roko, smehlja se.
Ponižnost ti je dana od vedno,
odvisen sem od malih nagubanih prstkov.
Dvigni prah izpod obroča krila,
greva.
Sveža jabolka me čakajo na mizi.
Vedno ti pripraviš zajtrk.
Pospravljanje je obred velike tišine,
Škrbljanje krožnikov in tiktakanje žlic,
pogovor med mačko in miznimi nogami,
vse je svečano...
Ko jutro pomane oči
in kasneje,
ko odmakne roke.
VETER V LASEH
Kaj sanjajo Zvezde ..?
Se prebujajo v zori
kot ptice?
Brez, kril visijo v zraku in
jadrajo v temnih nočeh
Kdaj se pričenja dan v Galaksiji in
kam plove Utrinek
na svojih samotnih poteh?
Po Rimski cesti se pelje v kočiji
Sončev brat Mesec
Le kje se Vesolje konča?
Nekje je konec, ker vedno je,
in tudi začetek ...
... in tukaj sem jaz
med začetkom m koncem,
med Soncem in Luno,
med Nebom in Zemljo
na poti v neznano
z Vetrom v laseh.
(Na Pošteli, 24. avgust 2002
PRVO CVETJE
Čas drhtavi,
prelestno dišeč in poln obetov,
le po kotanjah še
brezzoba zima se potika;
na končičih vej
novo hrepenenje vznika,
v zemlji so nabrekle korenine;
petelini vsepoprek kriče
z okoliških kmetij
in se postavljajo pred svojo čredo;
radostno so privreli iz duplin številni hrošči in
ličinke in medtem ko sanjajo o velikih podvigih,
se nevedni spremenijo v slasten zalogaj.
V krošnjah vse vrvi in sem ter tja hiti,
v daljavi slišijo se bojni klici,
dame se pripravljajo za ples,
svatje, godci, ptiči pevci,
škorci in sinice, jerebice in že prve kukavice,
stara družba vsa je zbrana in prebuja me zarana;
šele v mraku utonejo skoviki
in premnogi vranji kriki.
Živ sem. spet sem živ in radoživ
in željno čakam
prvo cvetje.
(Iz ciklusa Pesmi o gozdu.
Poštela, 29. marec 2003)
VARUHI GOZDA
Morda ne veš, da so Vilinčki in Škrati varuhi gozda
V mavričnih barvah dneva in kristalnih nočeh se prikažejo na plan.
To so moji prijatelji Z mano so od vsega začetka
Njihov sluh je pretanjen in zazna vsako neznano stopinjo in
pokanje vej, ki ga ni povzročil veter.
Z budnim pogledom spremljajo vsak tvoj korak
Če jim nisi drag, se poskrijejo v drevesnih duplinah.
Od vekov veke jim dajem zavetje,
zato so postali prijatelji dreves in živali.
Njihovo kraljestvo je za človeško oko nevidno.
Samo tisti, ki gleda s srcem, jih lahko prepoznam se jim približa
Tedaj delijo z njim veliko modrost gozda, ki jim je bila zaupana in
jo čuvajo kot najdragocenejši zaklad
Ko postaneš moj prijatelj, te sprejmejo medse in
drobec za drobcem ti razkrivajo velike skrivnosti
Otroške očijih vidijo, saj je njihov pogled čist in brezdanji.
Opazuj jih.
Njihova nedolžnost je kot travna bilka, ki vzklije v rosni pomladi
Ne pohodi je.
Kakor zemlja, po kateri stopajo tisočeri koraki, tako otrdi tudi otroško srce,
če ga ne zalivaš z ljubeznijo in hvaležnostjo za to, kar ti daje.
Nekoč bo ta otrok odrasel in
njegovo okamnelo srce ne bo več prelivalo solza za umirajočimi drevesi in
nikogar ne bo več, ki bi jokal za teboj.
(Poštela, 31. oktober 2002)
GOVORIL TI BOM O BOLEČINI
Človeško srce je veliko, pa vendar je
za bolečino drugega neobčutljivo
Ko praviš, da smola diši, vedi,
to so solze in kri mojih ranjenih otrok,
ki otrpnejo v prvem mrazu
Zadajaš mi rane, neveden,
pohabljaš ptiče in žabe in
skruniš mravljišča.
Dokler se ne zaveš gorja,
ki ga povzročaš nemim,
bo tvoje srce slepo in gluho
za radosti življenja.
Sreča in solze hodita z roko v roki,
toda, če ne slišiš žalostinke nemega,
ne vidiš sonca slepega in
ne občuduješ plesa pohabljenega,
ne vidiš nič,
ne slišiš nič
m bivaš v somraku,
v globinah niča,
kjer se jutro ne prebuja
in rože ne odpirajo svojih cvetov.
Pojdi na goro
in se zazri v svojo samoto,
tvojo največjo bolečino in strah.
Prosi, da se ti vrata odpro.
Potem pridi k meni –
čakal te bom
Nekoč, morda, boš
kot neveden otrok, ki odraste, spregledal.
Takrat boš skrušen padel na kolena
in prosil bogove odpuščanja.
Čutim tvojo žalost, ki bo prišla
in te prestrelila skozi srce –
in že zdaj jočem ob tvoji bolečini.
Kaj so nam dali starši, se zavemo
mnogokrat šele, ko odhajajo, in
jaz sem tvoj oče in mati
in nekoč boš moral odrasti.
Poštela, 24. november 2002
LJUBEZENSKA
Jesen je razkrila mojo goloto,
vse, s čimer sem te želel zapeljati
okrasje, nakit,
moj ponos in napuh,
kot znojne kaplje
odpadlo je z mene,
razgaljen pred tabo
želim si bolj, kot kdaj koli,
da me gladiš po raskavi koži;
drgečem v bojazni, da morda
ne zdim se ti privlačen.
Ljubezen je lepa,
ko je v razkošje odeta,
a resnično ti zdrami srce,
ko golota brez cvetja
zgane ti roko v dotik.
Zdaj sramežljivi ljubimec
trepečem pred tabo in prosim:
»Ljubi se z mano!«
Ne maraj za vrano, ki
z okornim glasom prepeva –
čar lepote ni ji bil dan.
Od ljubezni izmučen
čakam,
da nebo
mi goloto prekrije,
me v odejo zavije,
v ljubečo belino,
moj zimski okras.
(Brinjevci gora, 1. november 2002)
PESEM GOZDA
Da boš lahko govoril z drevesi,
spoštuj življenje;
spoštoval ga boš šele takrat,
ko boš razumel sebe;
da boš sam sebi postal prijatelj,
moraš znova vzpostaviti stik z naravo.
Ne pojdi mimo mene
s srcem zazrtim v temo, ker so okna zastrta;
dopusti, da vstopim in se razgledam
po prostorih tvoje duše.
Glej. moje roke te vabijo, objemajo ...
Veliko ti lahko dam. zato ne hodi
po mojih poteh z zapitimi očmi
Ko jemlješ plodove, me jemlješ na površini;
nasitila se bodo le tvoja usta,
duša pa bo še vedno lačna in zaklenjena,
kot ujetnica na skalnem otoku sredi morja,
ki umira od žeje.
Sprejmi moje povabilo in
pridi kot spoštovan gost.
Toda preden vstopiš –
se sezuj pred vrati;
naj tvoja noga ne zamaže tepihov,
in bodi neslišen, ko premikaš veje,
da ne prebudiš spečih pajkov, ki dremajo v jutranji rosi;
in tvoje roke naj bodo čiste, ko zajemaš vodo iz mojih neder;
in usta naj bodo umita, ko spregovoriš,
naj grde besede ne prestrašijo ptic v krošnjah;
in misli – naj počivajo v tvojem srcu,
da ne preženeš vetra, ki ti prisluškuje.
Potem ...
potem bom tvoj, ves in popolnoma predan,
kot dober prijatelj ah pa ljubimec, če hočeš,
lahko pleševa in se skupaj igrava,
kot otroka, ki v peskovniku gradita svoj svet,
intimen in krhek,
ki ga poruši že prvi naliv.
Tak bodi, ko vstopaš vame,
kajti ne morem ti dati vsega, kar imam;
sem v tebi in zunaj tebe,
ti pa si le v meni.
Toda večkrat boš prišel,
več ti bom dal.
(Na Pošteli, 13. oktobra 2002)
NA POŠTELI
Zeleni plato
Pod drevesi
Spijo Tmjulčice
Globoko pod zemljo
V nevidnih globinah
Imajo svoj domek
Vrata so trdno zaklenjena
Stopam skozi čas
Na drevesnih skorjah se še drži
Duh prednikov
Drevesa imajo svoje zgodbe
Nekaj nadležnih žuželk
Opominja na svojo prisotnost
Prihajajo iz sedanjosti, ki
Pronica skozi
Drevesne krošnje in se
Tiho lepi na listje
Pod njimi v tleh je
Zakopana preteklost
Duhovi vstajajo v mojih mislih
Nekaj mi govorijo
Ne razumem jih. Še ne.
Čas me vrtinči po krivulji nazaj
Samo brenčanje nadležnih muh, ki se jih otepam,
Mi preprečuje skok
V svet skrivnosti
Ujeta med dvema svetovoma
Brskam po tleh
Med listjem in travo
Iščem prehod
Tja in nazaj
MESEC PA GRE NAPREJ
Nemirna noč brez sna.
Nad zaspalim mestom
čujeva le mesec in jaz
Iz teme prodirajo kriki
porušenih mest
Bližnjega vzhoda
Ples demonov
Jok otrok
Zibelka človeške rase se duši
v dimni zavesi raztreščenih bomb.
Tisoči mrtvih človeških obrazov
nemo stezajo roke preko ekranov
Zavem se.
Nekje v puščavi
prelita kri kali seme
jutrišnjega dne.
Nekdo je narobe razumel in
s tomahavki in moabi
prinaša svobodo zatiranim.
Tišina zlovešče odmeva.
Mesec pa gre naprej
po svoji poti med zvezdami.
(Maribor, 29. marec. 2003)
Pripis. Ta pesem ni iz ciklusa Pesem gozda!
KAJ SEM TI STORIL, PRIJATELJ
Kaj sem ti storil, prijatelj,
brat moj vesoljni,
moj sin po materi Zemlji,
da si brezčuten do mene?
Tisočletja prej sem bil tukaj
pred tabo.
Ustvarjal sem zrak
in prst rodovitno,
redil črede številne,
da vse bilo bi nared
za tvoj prihod
Veselil sem se te kakor prvorojenca
ali mlajšega brata,
ki dal mu bom toplo zavetje,
ga naučil prvih korakov
in prvih besed,
se igral z njim
kot veter v travi,
kot Sonce z oblaki,
ko Luno prežene in
po mavrici spleza v nebo.
Glej, zdaj si sovražen in stopaš z mečem v roki,
ne ljubiš me, ne spoštuješ,
kot da te nisem nahranil in ti pel pesmi,
ko si bil ves nebogljen.
Prebadaš moje telo,
mi jemlješ svetlobo in zrak, ki ga diham,
dušiš me z odpadki in
v svojem napuhu pozabljaš,
da si od mene odvisen in
strašen bo dan tvoje sodbe.
Od začetka stvarjenja sem tu in
zadnji bom padel v slovo.
Ti pa si krhek in majhen in
nimaš moči za spopad
z demoni Zemlje
in Sonca, ki mimo pluje
preko modrega neba.
(Iz ciklusa Pesem gozda)
LJUBEZEN JE ZELENA
Ljubezen je zelena in topla,
diši po borovi smoli;
je hladen piš vetra v vročem poletju,
trepet lista na veji;
Ljubezen je pokončno drevo, ki raste v nebo;
je grčavi hrast, ki kljubuje viharjem,
in gibka breza, ki se v vetru upogiba,
je cvetoči kostanj, ki draži nosnice;
Ljubezen je žuboreč potok, ki te odžeja,
je žaba pod listjem – prisluškuje tvojim korakom;
in ptičji žvrget – veseli se tvoje bližine,
je krik sove v temni noči – spremlja tvoje poti;
in drobna kresnička, ki temo razsvetli;
Ljubezen je drevesna duplina, ki daje zavetje;
je praprot zelena, ki se ti okoli nog ovije,
je srna na jasi, ki išče mladiča;
in kaplja dežja, ki zdrsne z lista in ti ohladi čelo,
je zeleni mah, ki prekrije robato kamenje;
in mehka tla, ki ljubkujejo tvoja stopala;
Ljubezen je varen dom sredi gozda,
Ljubezen je zelena in topla,
diši po borovi smoli;
Ljubezen – sem jaz.
(Iz ciklusa Pesem gozda)
PESEM TVOJE DUŠE
Kdor je izbran, da zapoje,
je obžarjen z milostjo samo,
toda tudi poslušalec je izbran
Kot se noč preliva v dan
in sonce zvečer med zvezde zatone,
tako tke harmonija zvokov most
med umetnikom in poslušalcem.
Ko se Melodija dotakne dveh duš,
igralec in poslušalec postaneta eno,
kot dež v oblaku, ki pada na zemljo.
Razlike med njima ni več,
Oba sta le še vlažna prst in
v njenih globinah klije novo življenje.
V skrivnosti somraka, kjer je spočeto Vesolje,
tam se rojeva Glasba
Ko se godec dotakne strun,
instrument zaigra,
ko se stvarnik poigrava z mojimi drevesi,
zapojem.
Veter nosi mojo pesem in
Tišina je most
med tabo in mano,
da zaslišiš moj napev.
Odženi hrup iz svoje glave,
neštete misli, ki kričijo vsepovprek–
nedokončane pesmi bivajo v Tišini.
Ko poslušaš s srcem,
častiš pevca,
ko prisluhneš Tišini v sebi,
častiš svojo dušo,
ki čaka, čaka,
da se zlije z enostjo Sveta
Jaz pa čakam nate, moj pevec,
da prišel boš nekega dne in
prelil vame pesem svoje duše.
Takrat te bom Častil
Maribor, 8. decembra 2002
VELIKI POK
dve leti je od tedaj
ko je umrlo nebo
in so se ptice za večno
vtetovirale v črno kožo
sedaj so noči drugačne
osamljene kot predpražnik
na pragu zapuščenega jutra
zvezde so nekoliko bolj sluzaste
in mesec
morda nekoliko bolj mehek
kot sicer
še kava ne diši več po pomladi
oči so votle
besede skrbno obrezane
neprespane
razkuštrane in neobrite
ter napete kot mladi brst
le okno je sedaj dosti bolj skrbno počesano
njegovi podočnjaki napudrani z umetno
svetlobo
Ko se vsak dan znova
odpravlja na isti pogreb.
VEČER NA OBALI
svetlobo je strah
zato jo skrijem pod tanke veke neba
tu bo varna
vsaj za nekaj časa
in jaz pomirjen
oči si napolnim z mivko
z neba izperem obzorje
in ptice z valov
do brezbarvnosti
samo besede ostanejo
sol tišine
raztapljam jo v plahi gladini mraka
dokler ga ne zasitim
da popoka membrana
in se notranjost razlije vame
ki postanem pokrajina
posejana z borovci občutij
SENCA
sem berač
nekega izgubljenega časa
moji lasje
se prepletajo
v trnje praznine
in moje oči
so vraščene
v proseče dlani
lahko me vidiš
ob nedeljah
kako se priklenjen
na senco tišine
premikam počasi
skozi zgoščen
drevored neba
vse druge dneve
sem molk
v slanici noči
dokler me breja mesečina
ponovno ne izbljuva
v nedrje brezdušnih ulic
PRAPOK
mogoče me več ni
in vse je le še neskončnost
nekaj toplega in mehkega
kot besede
ki so slekle svoje medprostore
in se sedaj gole sesedajo vase
v gosto strast večnosti
v singularnost
v poslednji vzdihljaj
rojstva
JUTRO V MESTU
jutro
tako prosojno
da lahko vidim
noč v njem
sprehajam se po ulicah
tlakovanih z golobi
hiše so danes
brez oken in streh
gole kot nasmeh
kamnitih zidov
veter vlamlja
v katedrale mojih misli
besede so zatemnjene
zrak je oster
kot zdrobljen odmev
mojih korakov
ni ljudi
in ni obrazov
vsi obrazi
so v meni
OGENJ
Breztežnost ti hromi korak, ko se sprehajaš
po obrveh speče spalnice. Stene tlijo v tebi.
Tvoja koža se lušči s tramovja besed.
Skozi nespečnost paraš votle misli, da se ti
drobovje praznine razlije po beli dlani
molka. Preden umiješ vse sence s pročelja
noči, pometeš pepel pod preprogo plamena.
KONS 12
kljuni ptic
in koščki reke
vse ostalo
je tanek poltrak
od ognja
do broširanih senc
v meni
se zadnje čase
razrašča stopnišče
KONS 11
danes
sem nekaj drugačnega
nekaj
kar je še najbolj podobno
socvetju
ali hrbtni strani ogledala
sem nekaj
kar je lahko gladina
ali pa strop moje sobe
da odstrem prah
s preproge
rdečeličnega jutra
ki neizbežno prihaja
na sproščen klepet ob kavi
A TI NE SLIŠIŠ
odhajaš
skozi mene
kot preplašen
trenutek
delaš se
da zate
večnost
ne obstaja
in da so
besede
le nujno zlo
kot zložljivo
nebo
ki ga vedno nosiš
v sebi
a jaz
rišem
tvoj nasmeh
na prhka platna burje
in pišem
pesmi
na razpenjeno tišino
obale
zate bučim
kot srce
premajhnega vesolja
PESEM V MENI (SONET)
Se včeraj si bila le misel mala,
globoko v meni. plaha, hrepeneča,
kot suha trska, krhka, komaj tleča.
In zdaj, poglej se – pesem si postala!
Podrast nemira v hipu si požgala,
tesnobna gmota je že vsa goreča.
Se žalosti talijo hladna pleča,
v očeh plamene nove si prižgala.
Sedaj goriš, toploto spet razdajaš
kot kakšno sonce; nesebično, silno.
V vesolju praznem sproti se ohlajaš,
a le zato, da v verzih spet obilno
me s čustvi blago nežnimi oplajaš;
v njih najdeš zatočišče tolažilno.
TI, VESOLJE
ki se tako brezbrižno
Čohaš po svoji praznini
in zdolgočaseno
ugašaš zvezde n
a premehki koži
neskončnosti
na skrivaj
si na svoje črne veke
sipaš bleščeče galaksije
ujetnik
svoje lastne svobode
iščeš izhod
v črnih luknjah
brezčasja
BEZNICA UTEHE
spijva še ta zadnji objem do dna
in odidiva iz te beznice utehe
da ne zakockava
še tiste preostale
zlate ribice
v tvojih očeh
ZIMSKO TIHOŽITJE
iz gluhih krošenj
odpadajo posušeni vetrovi
iz razpokanega lubja
se cedijo kljuni
prezeblih vrabčkov
molk kipi
čez rob
brezčasne prostranosti
jaz pa
odet v hladno tihožitje
tlačim kepe pomladi
v grla preplašenih pokrajin
KONS 14
kam greš
zakaj te ni
kje so poti
in kje obrazi
ne odhajam
samo minevam
poti so v shrambi
(v škatli za čevlje)
obraz v mikrovalovni
(samo segrej si)
in vse je morje
in vse je zemlja
in krompir
plug
zaorji vame
v ta slepi list papirja
KONS 15
sanjaš
čeprav veš
da si samo čebula
v sobi je noč brez naramnic
in stene razpirajo svoje sramne ustnice
zaman se trudiš
ne jem ovsa
VSAKDAN
kot večnost sem – ujet v tesnobni gmoti
kot črna luknja bašem se s praznino
sem tih bojevnik ki na svoji poti
s krdelom senc se hrani z drobovino
kadar v noč zabodem svoj – že skrhan – meč
in v čop si zvežem ranjeno vesolje
preden spet se raztopim v soju sveč
si vsakič zlažem – saj bo jutri bolje
na svoja pleča posadim koprive
v oko posejem jutra neizbežna
pod strop obesim preorane njive
in čakam da me ubije roka nežna
