STOPINJE PO SAMOTNI POTI V ČAS,
JEČI ZEMLJA, JOČE KAMEN.
SAMOTNE STOPINJE V ČAS . . .
V GORI PRELESTNI POJE KORAK,
ODMEV MU ODZVANJA.
ODMEV?
STOPINJAM SEM TVOJIM ODMEV,
SRCE POSLUŠA, DRHTI . . .
STOPINJE NAJINE V ČAS,
MEHKA JE ZEMLJA, ZVENI KAMEN.
STOPINJE NAJINE V ČAS . . .
SREČANJE
V TIHI GOZDNI GRABI
STISK DVEH ROK,
DVA ZNANCA PREŠLIH LET,
DVE SRCI TAVAJOČI.
NI MNOGO BILO BESED,
LE ŽAREK V OČEH,
DVEH SRC SPROŠČEN KLEPET,
O, KOLIKO NOVIC!
SVET PROSTRAN SE STRNIL JE
V TEJ TIHI GRABI,
LE SRNE PLAHE SKOK
IN ŠUM DVEH SRC.
MRAK SE ZOŽIL JE TA MALI SVET
IN USTEN NEMI TA ŠEPET
KAKD SE JE RAZVNEL,
SPOMINI PREJŠNJIH LET.
IN SVET JE BIL VSE MANJŠI,
LE ŠE OBJEM DVEH SRC,
VELIKIH; VEDNO VEČJIH,
KAKO GLASEN BIL NJUN JE KLIC.
O, LJUBEZNI PESEM,
ZAPETA TIHO, NEŽNO,
NAŠA SI RADOST,
BOGASTVO NEIZMERNO
