Posebnost oziroma nekakšna inovacija, ki jo je SŠ uvedla v javno delovanje v času svojega obstoja, so bili akcijski odbori. Preko njih je lahko vsak študent v sodelovanju s kolegi (člani SŠ so bili vsi študenti, za člansko izkaznico pa je veljal indeks) javno izražal svoja mnenja, dajal pobude in predloge za rešitve posameznih ali širše družbenih problemov ter organiziral akcijo za njihovo uresničitev, četudi ni imel v SŠ ali kakšni drugi organizaciji nobene funkcije. Akcijski odbori so omogočali spontane akcije vsem študentom (pripadnikom civilne družbe) ter jih legalizirali.
Danes je težko razumeti, kako so v letih od 1968 do 1974 v SŠ delovali akcijski odbori, zato bom njihovo delovanje ponazoril s konkretnim primerom iz časa, ko sem sam študiral.
Ko je oktobra 1973 na avstrijskem Koroškem zopet prišlo do grobih protislovenskih izpadov, smo se kolegi med seboj o tem z ogorčenjem pogovarjali. Nekdo je rekel, da bi morali svoje ogorčenje nad divjanjem Heimatdiensta in avstrijsko vlado, ki ga dopušča, pokazati javno. Rečeno, storjeno. Takoj smo se dogovorili in razglasili za Akcijski odbor pri IO SŠLVZ ter sklenili, da bomo v študentskem naselju pripravili protestni shod študentov. Za naslednji dan smo sklicali javni sestanek Akcijskega odbora, na katerem se je zbralo veliko študentov, ki so našo akcijo podprli. Takoj po sestanku smo začeli risati plakate in vabila na protestni shod, s katerimi smo prelepili fakultete in študentsko naselje, nekaj pa smo jih »na črno« nalepili tudi v centru Ljubljane. Napisali smo tudi poziv »Študentje, profesorji, delavci«. Za akcijski odbor smo ga podpisali (po sledečem vrstne redu) Jože Žlahtič, Mirko Bizjak, Adela Ačkun in Marjan Kovačevič. O sklicu protestnega shoda smo obvestili IO SŠLVZ, ki je bil po statutu dolžan shod prijaviti na upravni enoti in urediti vse druge formalnosti v zvezi z njim. V tem primeru se je IO SŠLVZ pridružil naši akciji in še on po svoji mreži povabil študente na protestni shod, lahko pa se nam tudi ne bi pridružil. Na protestu se je zbralo okoli tisoč študentov, po njem pa smo demonstrirali še po ljubljanskih ulicah. S protestom smo seznanili tudi avstrijsko ambasado. Z njim smo člani Akcijskega odbora dosegli, kar smo želeli.
Sam sem bil oktobra 1973 podpredsednik IO SŠLVZ. Kolegom bi lahko svetoval, naj predlagajo IO-ju, da on organizira protestni shod. Vendar bi bila to daljša pot do protestnega shoda, saj se je IO praviloma sestajal enkrat tedensko. Vprašanje je tudi, ali bi imeli kolegi v IO voljo in čas za organizacijo in izvedbo protestnega shoda študentov. Zato je bila pot preko akcijskega odbora najkrajša in najbolj učinkovita – protestni shod so organizirali in izvedli kolegi, ki so se sami odločili, da je na protislovensko divjanje na avstrijskem Koroškem treba javno reagirati. Zato so lahko dovolj prepričljivo za protest animirali druge študente.
Tako so se v času SŠ in študentskega gibanja akcijski odbori rojevali za reševanje vse mogočih problemov in za javno izražanje različnih političnih stališč (SŠ je bila idejno pluralna skupnost, saj so bili njeni člani vsi študenti). Dobesedno vsak študent, ki je želel opozoriti na kakšen problem ali pa ga kar sam rešiti, je to lahko storil, če je med kolegi in drugimi študenti uspel pridobiti nekaj somišljenikov, ki so skupaj z njim ustanovili akcijski odbor. Vsak akcijski odbor je moral pred začetkom delovanja sklicati javni sestanek, na katerem je moral študentom, ki so se ga udeležili, predstaviti svoja stališča in namere. Študentje na zboru so po razpravi namere akcijskega odbora z glasovanjem podprli ali zavrnili oziroma preprečili, kar se je zgodilo zelo redko. IO SŠLVZ je bil akcijskim odborom dolžan pomagati po strokovni plati in v administrativnem pogledu.
Akcijski odbori so bili oblika neposredne demokracije, v kateri je lahko vsak član SŠ, to pa so kot rečeno bili vsi študenti, javno izražal stališča in deloval ne glede na to, ali je imel kakšno funkcijo ali ne. Čas od zamisli do delovanja oziroma akcije je bil zelo kratek. Skozi akcijske odbore so se študentje »učili samoiniciativnosti« in »usposabljali za aktiviste«. Ko so naleteli na probleme, so jih začeli sami reševati.
Čeprav so bili akcijski odbori oblika spontanega študentskega delovanja, je IO SŠLVZ na osnovi statuta oblikoval »Načela in pravila o delovanju akcijskih odborov«. V različnih obdobjih so se ta načela in pravila med seboj malce razlikovala v nekaterih finesah, v bistvu pa so bila vseh šest let obstoja in delovanja Skupnosti študentov enaka.
»Načela in pravila o delovanju akcijskih odborov« so bila napisana v dvanajstih točkah na eni strani lista, tako da jih je lahko imel v žepu vsak študent, ki je želel ustanoviti akcijski odbor.
Prva točka je določala, da so »akcijski odbori ena od oblik družbeno političnega delovanja študentov.«
V skladu z drugo točko je imel »vsak študent pravico do iniciative za ustanovitev novega akcijskega odbora«.
Tretja točka je določala, da ima »vsaka skupina študentov pravico ustanoviti nov akcijski odbor«.
Četrta točka je določala, da je delovanje akcijskih odborov javno. »Pravico sodelovanja imajo vsi, ki delujejo na univerzi. Sestanki akcijskega odbora se sklicujejo javno, s plakati znotraj fakultetnih poslopij in z objavami preko Radia Študent«.
Po peti točki je bila pobuda za ustanovitev novega akcijskega odbora javna. Na plakatih, ki so vabili na prvi sestanek novega akcijskega odbora je moral biti s polnim imenom in priimkom podpisan vsaj eden od iniciatorjev. Na plakatih je moral biti naveden tudi okvirni predlog, s čim se bo nov akcijski odbor predvidoma ukvarjal.
Če je že obstoječi akcijski odbor ali kakšen drug del Skupnosti študentov ali organ fakultete predlagal ustanovitev novega akcijskega odbora, se je moral na vabila za prvi sestanek novega akcijskega odbora podpisati. To je določala šesta točna načel in pravil.
Po sedmi točki je moral imeti vsak akcijski odbor svoje ime, ki ga niso smeli uporabljati drugi akcijski odbori ali drugi organi Skupnosti študentov. Svoje ime je akcijski odbor registriral pri IO SŠ LVZ (v praksi je to pomenilo, da je vabilo za prvi javni sestanek poslal tudi IO-ju).
Po osmi točki je bila notranja organiziranost dela stvar vsakega akcijskega odbora samega.
V skladu z deveto točko je akcijski odbor navzven predstavljal eden ali več njegovih predstavnikov, ki so bili izvoljeni na sestanku akcijskega odbora z večino glasov prisotnih. Imena predstavnikov akcijskih odborov so bila vpisana v seznam akcijskih odborov pri IO SŠ. »Samo tak predstavnik ima pravico polno veljavno predstavljati akcijski odbor pred drugimi akcijskimi odbori, pri organih Skupnosti študentov, pri univerzitetnih samoupravnih organih, pri upravnih organih in na sodišču. Samo tak predstavnik ima pravico v imenu akcijskega odbora sporočati javnosti stališča akcijskega odbora, če pride do različnih formulacij in tolmačenj stališč,« je določala deveta točka.
Deseta točka je določala, da se akcijski odbor razpusti, ko realizira akcijo, zaradi katere je bil ustanovljen. Lahko pa se je ustanovil nov akcijski odbor za naslednjo konkretno akcijo.
Po enajsti točki so pravno in moralno odgovornost za akcije posameznih akcijskih odborov nosili vsi njegovi člani in kot odgovorne osebe predstavniki akcijskega odbora.
Po zadnji, dvanajsti točki »Načel in pravil o delovanju akcijskih odborov« je bil akcijski odbor dolžan obveščati IO SŠLVZ o nameravanih akcijah in o njihovi realizaciji. V praksi akcijskim odborom največkrat IO-ju ni bilo treba poročati, kakšno akcijo so izvedli oziroma »kaj so zakuhali«, ker se je to med študenti hitro razvedelo, pogosto pa so o tem poročali tudi mediji.
Aprila so študenti na skupščini SŠ na Ekonomski fakulteti IO-ju zastavili vprašanje o delovanju akcijskih odborov. IO SŠLVZ se je svojim članom Darkom Štrajnom dogovoril, da bo napisal, kako so bili akcijski odbori zamišljeni in kako so delovali na vrhuncu študentskega gibanja. 28. maja 1973 je nato IO SŠLVZ načela in pravila za akcijske odbore dopolnil, saj je bilo v tistem času ustanovljenih kar nekaj akcijskih odborov, ki so bili izredno maloštevilni in se akcij niso lotili dovolj resno. Po tem dopolnilu je moral imeti akcijski odbor najmanj 10 članov, ki so bili študenti; javni sestanek je moral organizirati nekaj dni pred akcijo, o sklicu sestanka so morali biti študenti javno in redno obveščeni, za akcijo pa so bili odgovorni vsi člani. Pod vabili in letaki so morali biti podpisani najmanj trije člani akcijskega odbora,
Akcijski odbori so študentom omogočali, da so se za izvedbo posameznih akcij (oblikovanje predlogov za spremembe v študijskih programih, alternativnih pedagoških programov, študentskih srečanj, protestov, demonstracij, delovnih akcij, bojkota predavanj, zasedbe fakultet itd.itd.) lahko hitro organizirali in akcijo izvedli, pri čemer jim je bil IO SŠ LVZ dolžan pomagati v administrativno tehničnem in strokovnem pogledu (razmnoževanje vabil, letakov in proglasov, prijavljanje protestov in demonstracij pri upravnih organih, zagotavljanje tehničnih sredstev za ozvočenje itd.). Študenti so delovanje preko akcijskih odborov hitro »posvojili«, saj ob rednem študiju mnogi niso imeli časa za dolgotrajno delovanje v organih Skupnosti študentov ali v fakultetnih in univerzitetnih samoupravnih organih, lahko pa so si vzeli kakšen teden ali mesec časa za rešitev konkretnega problema, ki jih je žulil. Tako so v določenem obdobju akcijski odbori nastajali »kakor gobe po dežju« - ko so študenti naleteli na problem, so se organizirali v akcijski odbor in problem začeli takoj reševati brez tega, da bi čakali na kakšen »žegen od zgoraj«. Ker so bili člani Skupnosti študentov in potemtakem tudi akcijskih odborov vsi študenti, je bila njihova sestava velikokrat idejno zelo pluralna, kar je prispevalo k temu, da so na sestankih akcijskih odborov vsak problem resnično osvetlili iz zelo različnih zornih kotov. Na sestankih akcijskih oborov, ki so bili odprti za vse študente in za javnost, je bilo običajno mogoče slišati veliko različnih mnenj, polemik in tudi zbadljivk, medsebojnih žalitev pa praviloma ne.
V času študija sem sodeloval pri delovanju več akcijskih odborov in nimam z delovanjem v njih nobene slabe izkušnje. Pot od zamisli akcije do njene realizacije je bila kratka in neposredna, brez vsake birokracije. Zares smo imeli študentje takrat občutek, da lahko v SŠ javno izrazimo svoja mnenja in organiziramo akcije za reševanje konkretnih problemov. Druga »pesem« pa je, kako so se na to odzvale oblasti – včasih so prisluhnile, včasih pa so poskušale naše aktivnosti zaustaviti z represijo, tako kot denimo v primeru akcijskega odbora proti obisku iranskega šaha Reze Pahlavija v Jugoslaviji, ko je državni tožilec »zaplenil« letak.
Velika večina akcijskih odborov se je leta 1972 in 1973 lotila reševanja konkretnih problemov na tak način in vsebinsko gledano tako, da je IO SŠ LVZ njihovo delovanje podpiral. Tu in tam pa je delovanje kakšnega od akcijskih odborov prišlo v navzkrižje s stališči IO SŠLVZ, ne toliko po vsebinski plati, kakor po načinu in metodi reševanja posameznega problema. V takih primerih so se morali člani IO in drugi aktivisti SŠ pri delu akcijskega odbora sami angažirati ter njegove člane poskušati prepričati s svojimi argumenti. Večinoma jim je to uspelo, včasih pa tudi ne, kar je v demokratičnih organizacijah nekaj običajnega.
