Zašelesti veter, beli kumulus
Prekrije sonce pišem pesem, ki vidi, več
Kot lahko vidimo z najvišje gore, vidi
Vse in hkrati nič, pesem je nekakšni peti
Letni čas, v katerem cvetijo rože - zlati
Maki -: prinesite še meni eno teh rož,
Da jo spletem v venček večnosti,
Da se bom spet naučil smejati
s homerskim smehom, a kako, ljubi bog -
Se naj smejim, ko pa nimam ljubice!
* * *
Je večnost, a kaj
Moramo storiti, dajo bomo
Dosegli, da bomo z zlatim
Žezlom vladali metuljem
-Belim, rumenim, pisanim,
Da bomo - zaboga!-
Že enkrat srečni ,
Da bomo ljubili svoje ljubice,
Jih obletavali kot amoreti
(Ali lahko zaljubljenci preštejejo
Vse poljube, ali lahko
Stopijo na prste
In poljubijo nebo?)
* * *
Ljubim neko žensko,
Tako lepo kot vrtnica
Po dežju: ste kdaj opazovali
Dežne kaplje, kako polzijo
Po cvetnih lističih
Kako jih, kaplje, slednjič osuši
Sonce in se cvetek klanja
Vetru, ki ima danes koncert:
Ni to utrinek za bogove?
* * *
Vznemirjaš me: trave ti
Zaslanjajo boke,
V mislih božam zvezde,
Ki sijejo v tvojih laseh,
Ptico, ki ti poje koncert
V čiv duru, poje tako
Lepo kot jaz, le da so
Moje pesmi za odtenek slajše.
* * *
Kako si lepa nocoj .
Ne morem se nagledati
Tvojih oči, ki sijejo - dva
Sijoča kandelabra - ne morem
Se nagledati tvojih rdečih ustnic, ki
Bi jih poljubljali še bogovi,
Ne morem se nagledati
Tvojega stasa: še kipar
Ne bi izklesal lepšega.
Rad bi ti šepetal na uho
Besede, tako sladke, kot jih
Še nisi slišala, bleščečo
Mesečino bi ti vpletel v lase . . .
* * *
Lasje moje ljubice
V barvi rdečega jasmina,
V barvi modrega jasmina,
V barvi belega jasmina,
Ji padajo na čelo,
Belo marmorno čelo,
Marmor ali rezbarija
Bogov - ne vem.
* * *
Rdeči golobi bodo
Jedli iz roke in midva bi se
Ljubila: ti v visokih
Rdečih škornjih
Ali raje gola, seveda raje
Gola, seveda
Raje go1a kot travne bilke.
Na razčesanem travniku.
* * *
Danes sem ljubil
Marjetko. Trga marjeticam
Cvetne lističe
In govori v nebo:
Ljubi me, ne ljubi me
In se nebo odpre
In reče: ljubi te!
* * *
Dolgo sem jo ljubil,
Potopil svojo polt
V njeno, in ko ji je
Prišlo, je kričala
Ali klicala svetnike,
Ne spomnim se
Natančno…
* * *
Če me vpraša:
Stane, me ljubiš?
Ji odgovorim:
Bolj kot metulj
Rožo.
* * *
Nisem še pozabil
Tvojih modrih oči -
O njih mi šepeta nebo.
Ni sem še pozabil
Tvojih svetlih las -
O njih mi šepeta pšenica.
Nisem še pozabil
Tvojih rdečih ustnic -
U njih mi šepeta
zrela češnja.
Nisem še pozabil, ne,
Nisem še pozabil
* * *
Srečal sem deklico,
Še nedolžno marjetico,
Zaobljenega telesa.
Se veter je za trenutek
Zapihal in se poigral
Z njenim krilom. Bil je
Mehak, lirični utrinek, to
Najino srečanje, bila je
Trda epična pesnitev, ko je šla
Mimo mene in se
Smehljala - pravljično bitje -
Nisem se ustavil, ne,
Nisem se zavedel svoje
Poetične premoči;
Zdaj sedim v gluhi sobi
In poslušam gruljenje golobov.
* * *
Je večer. Skušati je mile zvoke
Glasbe (ali ni glasba ena sama
Pomlad, kot bi mrmrali bogovi?);
In šele ko poslušamo Mozarta,
Vemo, da je pomlad resnično tu,
Prileti golob, njegov razpon peruti
Doseže večnost, zaljubljenci se
držijo za roke in šele zdaj se
Spominjam neizrekljive sreče,
Ki sem jo občutil,
ko sem prvič poljubil dekle…
* * *
Doma sem med rožami, ki cvetijo v nebo,
Nagovarjam jih, jih spletem v venec,
Si ga - kot guru -
Obesim okoli vratu in sem si neznansko
Všeč, kot sem bil všeč eni :izmed mnogih
Ljubic, ki sem jih imel, prsati blondinki
Vlasti. Tudi pesmi je pisala
Nekakšna ljubezenska sanjarjenja,
V eni izmed pesmi je celo :zapisala,
Da sem bil naj lepši sen njenega
Življenja…
* * *
Ah! ta natakarica
In njen frufru, ne gre
Mi iz glave, moram j i povedati
Kakšno ljubko neumnost,
Da se zaljubi vame, vsaj za
En dan, za en teden, za en
Mesec; rabim jo, ki
Bi me ljubila (je to ona?),
V soboto ima rojstni dan,
Rada bi imela lilije (cvetje je
Edini dar, ki si ga želi ! )
… in … razmišljam s srcem (ali znate
tudi vi tako razmišljati?) … In …
hočem ljubezen … in … hočem
nekoga, ki bo bral to pesem!
* * *
Za njo bi ukradel zvezdo
Z neba in ji jo podaril.
V zvezdarni sicer trdijo, da
Je kaj takega nemogoče
In še naprej z zlatimi kladivci
Klepajo lunin srp, da še
Luna pozlati.
Zlata je moja ljuba
Barva, srebrna je moja
Ljuba barva, bela je
Moja ljuba barva,
In tudi konji so najlepši
Če so beli.
* * *
Zakaj te ne bi ljubil
V veselem duru, označujočem
Razkošje tvojih bokov, vlažno
Mednožje, naelektreno z erotiko
Svetlobe,
Ali recimo v gozdu
Med malvazijo dreves,
Ki zvenijo svoj allegretto,
Tako čaroben kot…
