Leto 1972 je bilo za SŠ prelomno. Študentsko gibanje se je do tega leta že zelo umirilo, SŠ pa je bila krhko organizirana, saj v času intenzivnega študentskega gibanja študentje močne in čvrsto organizirane organizacije niso ne potrebovali in ne želeli. Če je hotela izpolniti pričakovanja svojih članov, to so bili vsi študenti z indeksom, se je morala SŠ organizacijsko konsolidirati. Časi za to pa niso bili ugodni, saj je razreševanje političnih konfliktov v tedanji Jugoslaviji tudi z represivnimi sredstvi (obračun z »maspokom« na Hrvaškem) študente odvračalo od sodelovanja v družbeno-političnem življenju in pri reševanju problemov, ki so jih pestili. V drugi polovici leta 1972 si je ZKJ začela prizadevati, da bi s »3. konferenco ZKJ o mladih« mladino in študente pridobila na svojo stran, hkrati pa je svoje člane zadolžila, naj se odločno zavzamejo za »ukinitev« ZŠJ (v Sloveniji SŠ) in ZMJ oziroma za ustanovitev enotne organizacije vseh mladih, ki ne bo delovala forumsko in odtujeno od mladih. SŠ se ni bilo lahko organizacijsko konsolidirati, ko je nad njo že visel Demoklejev meč. Jeseni leta 1972 je vodstvo ZKJ poslalo svojemu članstvu še »Pismo Tita in IB ZKJ«, ki je članom ZK nalagalo, naj ga obravnavajo v vseh okoljih in na vseh ravneh ter odpravijo slabosti, hkrati pa naj se »diferencirajo« od njihovih nosilcev. Temu je v Sloveniji sledila 29. seja CK ZKS, na kateri so obsodili »liberalizem« in tehnokratizem«, čemur je sledil odstop republiške vlade in obsežne kadrovske čistke. Tudi SŠ se ni mogla izogniti obravnavi »pisma«, vendar ga je izkoristila za »delovno« in ne »politično in idejno« diferenciacijo. Kljub vsem težavam je SŠ uspelo »normalno« delovati in doseči pozitivne premike na področju reforme univerze, samoupravljanja na univerzi, štipendijske politike in na še nekaterih področjih. Konec leta 1972 je pričakala v »boljši« kondiciji kot na začetku tega leta, vendar pa je bila njena usoda že zapečatena. Dobro informiranim in poučenim oziroma tistim, ki so »znali brati« takratne politične dokumente, je bilo namreč po sprejetju resolucije 3. konference ZKJ o mladih, ki je bila objavljena v Komunistu 15. decembra 1972, že popolnoma jasno, da bo SŠ kot samostojna organizacija obstajala samo še do združitvenega kongresa nove organizacije vseh mladih, saj je v njej to nedvoumno pisalo. Politično vodstvo Jugoslavije, ki je glede družbeno-političnega organiziranja vseh državljanov, tudi mladih, imelo v rokah škarje in platno, je odločitev o tem že sprejelo.
Kako po umiritvi študentskega gibanja animirati študente?
Študentsko gibanje, ki je doseglo svoj vrh maja in junija 1971, se je čez poletje do jeseni 1971 že zelo umirilo (več o tem v članku Tomaža Kšele »Skupnost študentov v času liberalizma in v ‘svinčenih časih’«, Locutio, št. 126). Na volilni skupščini SŠ LVZ 11. novembra 1971, na kateri so delegati izvolili nov IO SŠLVZ (ta je za svojega predsednika izvolil Draga Babiča, po njegovem odstopu 22. februarja 1972 pa Jožeta Korinška), so že govorili o tem, kako animirati pasivne študente na posameznih fakultetah in šolah. Liderji študentskega gibanja in aktivisti SŠ so sicer bili še vedno dokaj aktivni, vendar se študentje niso več tako množično odzivali na vabila na seje akcijskih odborov, na zbore študentov in na druge oblike spontanega študentskega delovanja.
Volilna skupščina je s sklepi IO med drugim zavezala, naj poskrbi za stalno udeležbo študentskih predstavnikov na sejah organov univerze; naj v sodelovanju s SŠ fakultet in šol na njih organizira zbore študentov o reformi univerze, ki bodo priprava na zvezno konferenco na to temo; naj med študenti pravočasno organizira razpravo o skupščinskem sistemu in naj se redno ukvarja s vprašanji študentskega standarda, reforme univerze, študentskega samoupravljanja, delovanja specializiranih organizacij in študentskih pokrajinskih klubov kakor tudi s širšo politično problematiko. Skupščina je potrdila stališča IO v zvezi z manjšinsko problematiko, z akcijo 25 poslancev in z ustavnimi spremembami. Delegati skupščine so prav tako menili, da je potrebna »aktivna prisotnost SŠ v ZŠJ«. IO so zadolžili za koordinacijo in povezovanje različnih vidikov študentskega gibanja in za organiziranje javne tribune o študentskem gibanju (o teoretičnih izhodiščih, programu, metodah in oblikah delovanja in o organiziranju). Sklenili so tudi, naj IO politično dejavnost organizira preko komisij ter preko formalnih in neformalnih skupin (akcijskih odborov). IO so zadolžili, naj posveti posebno pozornost Zvezi skupnosti študentov Slovenije (ZSŠS) ter ohrani aktiven odnos z družbenopolitičnimi organizacijami, oblastnimi organi in drugimi institucijami na republiški ravni in v Ljubljani, ker se je to pokazalo za koristno. »Naše sodelovanje nam omogoča, da tem organom povemo težave in probleme univerze in SŠ in jih angažiramo pri reševanju teh problemov. Konstruktivna kritična prisotnost študentov v institucijah je nujno potrebna komponenta političnega življenja in lahko pomeni pomemben prispevek pri reševanju temeljnih vprašanj družbe. V preteklem letu se je pozitivna stran sodelovanja IO v institucijah pokazala pri večini akcij: ustavna razprava, razprava o tezah o kadrovski politiki, pri akcijah za reformo univerze, pri akciji 25 poslancev, pri realizaciji zamisli delovnega statusa študenta, pri reševanju finančnih težav SŠ, pri volitvah itd. IO se mora zavzemati, da bo SŠ sodelovala še v političnem aktivu in s CK, ker doslej te priložnosti ni imela,« so zapisali kar med sklepe (Tribuna, letnik XXI, št.7-8). Kar študenti v času študentskega gibanja niso dosegli s protesti in demonstracijami na ulicah, so sedaj poskušali doseči »z bojem skozi institucije sistema«.
Na skupščini je bil izvoljen tudi novi IO SŠLVZ: Drago Babič (predsednik), Miha Benedik, Nevenka Dolgan, Ivan Gorjup, Branko Hvastja, Jože Korinšek, Sergej Lipovec, Jure Mikuž, Zoran Savnik (sekretar), Alojz Senegačnik, Leopold Šešerko, Darko Štrajn, Joco Klopčič, Jaša Zlobec in po funkciji Jera Vodušek (Mednarodni odbor), Mladen Dolar (Tribuna), Marjan Pungartnik (Radio Študent), Marjan Oblak (Sindikat študentskih domov) in Tomaž Kšela (Združenje študentskih pokrajinskih klubov). (Tribuna, letnik XXI, št.7-8). Po odstopu Babiča so 22. februarja za predsednika IO izmed dveh kandidatov izvolili Jožeta Korinška. Po odstopu dveh podpredsednikov (prvi je odstopil januarja, drugi aprila), pa so 13. aprila za podpredsednika IO izvolili Tomaža Kšelo. Kakor je razvidno iz zapisnikov so bili v tem mandatnem obdobju zaradi različnih organizacijskih in kadrovskih sprememb v že omenjenih organizacijah po funkciji člani IO tudi Boštjan Zgonc, Ludvik Tončič, Boris Muževič in Bobi Cizej.
Kako preseči antagonizem med »sindikalističnimi pogledi« in »konceptom gibanja«?
Človek bi pričakoval, da bo prva volilna skupščina SŠLVZ po vrhuncu študentskega gibanja minila pod njegovim vtisom, vendar se to ni zgodilo. Potekala je podobno, kot vse dotedanje. Po njej je Darko Štrajn v Tribuni zapisal, da je na skupščini prišel do izraza antagonizem med »starim konceptom organiziranja SŠ in neformuliranim konceptom tako imenovanega študentskega gibanja. »Obe strani sta namreč, namesto da bi se vzajemno preoblikovali v kritično premišljeni sintezi, ostali na antagonističnih pozicijah, kar pelje v nevarnost, da bo študentsko gibanje ostalo ne strukturirano, preživeli formalni strukturi pa grozi nadaljnja odtujenost kritično dejavnemu delu študentske populacije.« Nekateri liderji študentskega gibanja, ki so očitno pričakovali, da bo gibanje »preplavilo« SŠ v celoti, so bili razočarani. Jaša Zlobec je v komentarju v Tribuni zapisal, da je bila »skupščina jasen dokaz nezrelosti, neosveščenosti in fahidiotizma«, pa tudi, da so »precenjevali svoje moči in da povprečen študent žal mimo svojega študija praktično ničesar ne vidi«. (Tribuna, letnik XXI, št.7-8).
Na začetku leta 1971 (14. januarja) je Lenart Šetinc v Tribuni zapisal, da je »gibanje pogoj, da sploh lahko govorimo o skupnosti študentov«. Na koncu istega leta (11. decembra), v katerem je večino časa prevladovalo študentsko gibanje, pa je novi predsednik IO SŠ LVZ Drago Babič v intervjuju za Tribuno dejal, da je treba »jemati kot dejstvo, da je večina študentov pri nas res apolitična«. Nato pa je nadaljeval: »Koncepcija dela samega IO temelji na angažiranosti študentov in čim bolj so študentje neangažirani, tem težje opravlja IO svojo funkcijo predstavnika. Strinjam se, da je politična angažiranost bistveni del študentske angažiranosti. Odločitev, ali je IO iniciator ali ne, ali je predstavnik ali ne, pa je zdaj težko definirati. Mislim, da ta razmerja še niso jasna. SŠ je vsekakor definirana kot organizacija, ki združuje aktivne študente.« (Tribuna, letnik XXI, št.7-8).Ko se je študentsko gibanje umirilo očitno ni bilo več jasno, kakšna naj bo vloga SŠ in njegovega IO-ja. Ali naj bo IO »iniciator ali ne«?
Gibanje 13. november – zametek politične stranke?
V času umirjanja študentskega gibanja so nekateri njegovi najbolj aktivni protagonisti dva dni po volilni skupščini SŠLVZ ustanovili »Gibanje 13. november« kot odprto interesno skupino pri IO SŠ LVZ študentov in neštudentov ter članov in nečlanov ZKJ, ki se je od »prejšnjih oblik neformalnega študentskega organiziranja« razlikovalo v tem, da je imelo enotno idejno osnovo na »pozicijah revolucionarnega marksizma« in da je imelo »temu ustrezno obliko organiziranja z definirano osebno in kolektivno odgovornostjo«. Gibanje se je nameravalo, kot so navedli njegovi ustanovitelji, otresti »mita samoregulacije družbe in družbenih odnosov« in se ob spoznavanju ter razkrinkavanju družbenih nasprotij tedanje jugoslovanske družbe »usposobiti do stanja pripravljenosti, ki je emancipacija in enotnost teorije in prakse.«. Dokument o ustanovitvi gibanja so podpisali Bojko Bučar, Pavel Kristan, Boris Cizej, Rado Lipovec, Mladen Dolar, Drago Ščernjavič, Pavel Gantar, Darko Štrajn, Mihael Granda, Pavle Zgaga in Jaša Zlobec. (Tribuna, letnik XXI, št.7-8)
ZK na univerzi je ocenila, da pri »Gibanju 13. november« ne gre za običajen akcijski odbor, temveč za zametek nekakšne nove politične stranke za radikalizacijo študentskega gibanja. V skladu s svojo oceno je storila vse, da je z »mehkimi metodami« preprečila njegovo delovanje in njegov obstoj.
Kljub temu je IO SŠLVZ z »Gibanjem 13. november«, dokler je obstajalo, sprejel še nekaj skupnih stališč in javnih izjav oziroma izvedel nekaj skupnih akcij. Tako sta denimo IO in gibanje konec novembra skupaj podpisali zahtevo za prekinitev obiska predsednika iranske vlade Amirja Abasa Hoveida v Jugoslaviji. Obisk sta označila za »provokacijo javnega mnenja«.
Poskus diskreditiranja IO SŠLVZ in »Gibanja 13. november«
24. novembra je Delo objavilo nepodpisano informacijo o protestu IO SŠLVZ in »Gibanja 13. november« ob obisku iranskega premiera Hoveida v Jugoslaviji. V njej je pisalo, da je »del študentov, ki ga predstavljata omenjena organa«, proti temu, da bi prijateljsko sodelovali »z režimi, ki ne predstavljajo volje svojega ljudstva«. »Menijo, da je tak režim tudi v Iranu, kar je dokazal z usmrtitvami več študentov in političnih nasprotnikov režima.« »Hkrati zahtevajo takojšnjo prekinitev obiska« in zagotovilo, »da se v bodoče taki spodrsljaji v naši zunanji politiki ne bodo več pojavljali.« K nepodpisani informaciji je Delo dodalo štirikrat daljši nepodpisan odgovor, v katerem se norčuje iz »načelnosti v zunanji politiki po študentsko«, češ da je pravilno grdobije v mednarodni politiki obsojati, vendar zaradi njih ne prekinjamo stikov. Če bi jih, »ne bi imeli več kam izvažati in kaj uvažati«, saj bi morali sicer »pošteno zategniti pasove in celo sinovi direktorjev, funkcionarjev in podobni morda ne bi več mogli brezskrbno študirati«. Tako je Delo, samo za to, da bi diskreditiralo podpisnike protesta, poteptalo načela jugoslovanske neuvrščene zunanje politike in novinarske etike. (Delo, 24. novembra, 1971)
Politične konfrontacije v Jugoslaviji in sprememba miljeja, v katerem je delovala SŠ
Prepotrebne razprave o odnosih med študentskim gibanjem, ki se še ni docela umirilo, in SŠ, so prekinili burni dogodki na Hrvaškem, ki so močno odmevali med študenti. ZŠ na zagrebški univerzi je namreč od 22. novembra do 3. decembra 1971 organizirala študentski štrajk, vendar ne za rešitev študijskih in ekonomskih problemov študentov, temveč za spremembo deviznega režima (devize tistim, ki jih ustvarijo) in proti zvezni birokraciji. To je bilo očitno za politično vodstvo Jugoslavije »preveč«. V času, ko so študenti v Zagrebu stavkali, se je 30. novembra in 1. decembra v Karađorđevu na 21. seji sestalo predsedstvo CK ZKJ in ostro obsodilo hrvaški »maspok« in nesposobnost vodstva ZK na Hrvaškem, da »obračuna« z njim.. Temu je sledil odstop hrvaškega političnega vodstva, okoli 2.000 ljudi pa so aretirali. Voditelji ZŠ na zagrebški univerzi so bili obsojeni na zaporne kazni, iz ZK pa so izključili okoli 70 tisoč članov in zamenjali veliko funkcionarjev na vseh ravneh.
Na stavko študentov je svoje opazovalce (Marjana Pungartnika in Tomaža Kšelo) poslala tudi SŠ, ki sta se tam pogovarjala z organizatorji stavke in tudi s študentskimi predstavniki, ki so ji nasprotovali. Pungartnik je svoje kritične vtise objavil v Tribuni (letnik XXI, št 7-8). Študentski poslanec Tone Remc, ki je v politično nemilost v Sloveniji padel že kot eden od iniciatorjev akcije 25. poslancev, pa se je 22. novembra udeležil plenuma ZŠ v Zagrebu in na njem tudi govoril (njegov govor je bil objavljen v Tribuni, letnik XXI, št. 9). Uradni mediji so Remčev nastop razumeli in javnosti predstavili kot izraz podpore stavkajočim študentom, kar je politično vodstvo v Sloveniji izkoristilo za politično »hajko« proti njemu, ki ga je na koncu pripravila do tega, da je 6. marca odstopil (oktobra 1989 je takratna skupščina SRS rehabilitirala vse poslance, ki so sodelovali v akciji 25 poslancev). IO SŠLVZ je ocenil, da pripisuje slovenska politika njegovemu nastopu prevelik pomen. Njegov nastop je ocenil kot samoiniciativen in politično neprimeren, obsodil pa je vsako povezovanje tega dogodka z akcijo 25. poslancev, ki jo je SŠ do konca podpirala. Ob »hajki« na Remca je IO menil, da kritiki njegovega nastopa na plenumu zagrebških študentov sploh ne upoštevajo njegovega celotnega poslanskega dela v skupščini SRS, kjer je bil eden najbolj aktivnih poslancev. Remc je bil aktiven tudi v SŠ, kjer je deloval proti »enostranostim, embrionalnim pojavom nacionalizma in neoklerikalizma in se zavzemal za aktivno vlogo univerze v družbi…« »S poudarjanjem posameznih negativnih primerov se po našem mnenju zamegljujejo resnični sovražniki naše samoupravne ureditve in pravi vzroki ter opora za njihovo delovanje. Prepričani smo, da gre v primeru Toneta Remca za ustvarjanje ‘fiktivnega nasprotnika’ na osnovi enega spodrsljaja in je ob tem pozabljena celota njegovega prizadevanja,« je IO 17. januarja 1972 zapisal v svoje stališče o iniciativi za Tonetov odpoklic (Tribuna, letnik XXI, št. 12). Podrobno o »primeru Remc« piše v svojem prispevku Lenart Šetinc (Locutio št. 125)
Sicer pa obsodba hrvaškega »maspoka« za SŠ ni bila presenečenje, ker je bil do ZŠ na zagrebški univerzi kritičen že dalj časa. IO SŠLVZ pa so presenetili represivni ukrepi, s katerimi se je politično in državno vodstvo lotilo reševanja političnega konflikta s študenti. IO je v svojem javno objavljenem stališču ocenil, »da je bila 21. seja ZK Jugoslavije nujna za reševanje nekaterih temeljnih problemov glede odgovornosti komunistov pri družbeno političnem dogajanju«. Poleg tega pa je v svoje stališče zapisal: »Ljubljanski študentje smo že prej opozarjali na nevarnosti, ki jih povzroča ekstremni nacionalizem, kar pa žal pri nekaterih najodgovornejših subjektih jugoslovanskega družbenega življenja ni dobilo potrebnega odziva. Tako kot vsem drugim smo tudi hrvaškim kolegom vselej odkrito in argumentirano povedali, s katerimi njihovimi postopki in stališči se ne moremo strinjati. Naša kritika je bila načelna in diferencirana, in tako ne moremo molčati ob tem, ko argumente in načelni politični boj zamenjuje represija kot politična metoda. Ne moremo pristati na različno tretiranje soodgovornih oseb za nastalo situacijo, zato opozarjamo na bistveno razliko med častnim umikom in kazenskim pregonom. Menimo, da bodo kazenski pregoni in politični procesi prej okrepili šovinistične težnje, kot prispevali k odpravi objektivnih družbeno političnih in ekonomskih vzrokov.« IOSŠ LVZ se je zavezal, da bo med študenti v Ljubljani organiziral razpravo o družbeno politični situaciji v SFRJ ter sprejel bolj celovito oceno razmer, zahteval pa je tudi sklic seje predsedstva ZŠJ. Te seje pa si člani IO SŠLVZ niso znali predstavljati brez prisotnosti legitimnih predstavnikov študentov iz Hrvaške (nekateri med njimi so bili takrat že aretirani), (Tribuna, letnik XXI, št. 11).
Zelo podobno stališče je ob dogodkih na Hrvaškem sprejel tudi IO Zveze študentskih pokrajinskih klubov (ZŠPK). Fakultetni odbor SŠ na Filozofski fakulteti pa je izrazil nestrinjanje z nekaterimi navedbami Tita na 21. seji predsedstva ZKJ. Niso se strinjali z izrazito negativnimi ocenami študentskega gibanja v Beogradu leta 1968, s pozivom na obračun s pobudniki in voditelji znanih študentskih nemirov v Beogradu in z negativnimi ocenami korčulanske letne šole. Protestirali so tudi proti sklepom nekaterih hrvaških forumov, da bodo ukinili štipendije tistim študentom, ki so delovali v nasprotju s programom ZK Hrvaške (Tribuna, letnik XXI, št.11).
Metode obračuna z zagrebškimi študenti so pustile močne sledi v zavesti številnih aktivistov SŠ v Ljubljani, četudi s(m)o bili bolj levičarsko usmerjeni in kritični do ZŠ na univerzi v Zagrebu, saj so na Hrvaškem »velike ribe« častno odstopile, »male ribe« v ZŠ na zagrebški univerzi pa je režim prepustil represivnim organom, da so jih s politične scene odstranili z aretacijami in obsodbami na zaporne kazni. Pripravljenost za politično angažiranje med člani SŠ se je zmanjšala, strah pred represijo, ki ga prej skoraj ni bilo čutiti, pa se je pojavil. K temu sta prispevali tudi zaplembi dveh številk Tribune – 30. novembra in 24. decembra. Po dogodkih na Hrvaškem in po hajki zoper »Remca« v SŠ ni bilo nikoli več tako sproščenega vzdušja, kot pred tem.
Kljub delnemu razočaranju in težavam je šla SŠ naprej
Na začetku leta 1972 je tedanji odgovorni urednik Jaša Zlobec po ukinitvi »Gibanja 13. november« »od zgoraj in od zunaj« v Tribuni objavil komentar »My life in my revolution«, v katerem je razčlenil, kaj se je dogajalo z ljubljanskim študentskim gibanjem. »Pristali smo na točki, nekoliko levo od uradnih struktur na univerzi in še mnogo bolj levo od slovenskih političnih struktur. Tako smo začeli, in to našo pozicijo smo uspeli precej utrditi. Postali smo majhen center moči (…) manipulirali s študenti, jim neprenehoma kazali drugo plat medalje, napadali gnilost institucij, razkrivali našo čistost in poštenost — skratka, nastopali smo s klasičnih revolucionarnih pozicij, kot že toliko študentskih in drugih levih gibanj pred nami. Marljivo smo delali v partiji, jo skušali spreminjati, po cele večere smo posedali na sestankih univerzitetnega komiteja in skušali prepričati Gojka Staniča o našem prav. Dolgo, predolgo smo se ukvarjali z idejo ‘gverilskega pohoda skozi institucije’, in ostali vedno praznih rok.
V svoji leto in pol trajajoči ekspanziji je Tribuna prišla do roba. Do roba stare logike. Naprej več ne moremo. Lahko se samo ponavljamo, brez prave potrebe, potrebe zunaj in v nas. Najbrž ta kriza še ni jasno vidna, naklada nam narašča, med študenti je vedno več simpatij, politiki nas še vedno tolerirajo.Vemo in pravimo, da je politika umazana, nečedna in nepoštena. Kaj še iščemo v tej politiki? Konkretno te politike ne bomo mogli nikoli spremeniti, lahko se vanjo samo vključimo. Lahko smo v njej Don Kihoti poštenja kot konkretno Matevž Krivic, lahko se gremo zagrenjen cinizem kot Saksida, samo, kaj naj s tem počnemo? Moje življenje je moja revolucija. Toliko omenjani radikalni prelom moramo začeti v sebi, v Tribuni. In če bomo zato prepovedani, če nam bodo ukinili dotacije, če nas bodo vrgli iz uredništva, kaj potem? Mar se bomo za vsako ceno borili za obstoj nečesa, v kar ne verjamemo! Požvižgam se na časopis, v katerem je treba zaradi fizičnega obstoja žrtvovati zdaj ljudi, zdaj članke, zdaj svoje prepričanje. Prav gotovo ni najvažnejše, kolikim govoriš, ampak kaj govoriš. Moje življenje je moja revolucija. Predvsem moraš govoriti sebi,« je zapisal Jaša, ki je bil vedno iskren glasnik razpoloženja med velikim delom aktivne študentarije v tistem času. Zaradi takšnega razpoloženja je veliko liderjev študentskega gibanja in aktivistov SŠ začelo zapuščati »študentko politiko« in se usmerilo v študentsko kulturo, strokovno in znanstveno delo, v publicistiko ali pa v delovanje v študentskih specializiranih organizacijah. Mnogi pa so se »vrgli« v študij in v delo preko študentskega servisa za preživetje. Na javni sceni se je za interese in potrebe študentov in pridobitve študentskega gibanja zavzemala v glavnem samo še SŠ s Tribuno, Radiom Študent, Mednarodnim odborom in drugimi študentskimi institucijami pod svojim okriljem. Glavnina aktivistov SŠ in liderjev študentskega gibanja je kljub delnemu razočaranju in določeni resignaciji, ki je zavladala med študentarijo, nadaljevala prizadevanja za ohranitev pridobitev študentskega gibanja in za uveljavitev predlogov in zahtev SŠ iz preteklega obdobja.
NEKATERI POMEMBNI DOGODKI IN ZANIMIVE TER ZNAČILNE AKTIVNOSTI
Ustanovna skupščina ZŠPK
Novembra 1971 so študentski pokrajinski klubi, ki so združevali veliko študentov, na pobudo Kluba mariborskih študentov ustanovili Združenje študentskih pokrajinskih klubov (ZŠPK). Delegati ustanovne skupščine so sprejeli statut in program dela združenja in za njegovega prvega predsednika izvolili Tomaža Kšelo, sicer predsednika Kluba Mariborskih študentov. IO in skupščina ZŠPK sta od ustanovitve naprej obravnavala skoraj vsa gradiva, ki jih je dal v razpravo med študente IO SŠLVZ in na ta način preko klubov študente informirala o aktivnostih SŠ: Številni študenti, ki niso bili iz Ljubljane, so bili med seboj mnogo bolj povezani in dejavni v svojih klubih, kot pa v SŠ na fakultetah, akademijah in šolah.
Neuspel poskus ustanovitve študentske tiskarne
Na začetku leta 1972 je začel delovati Iniciativni odbor za študentsko tiskarno pri IO SŠ LVZ in Tribuni. »Študentska tiskarna nam je potrebna, da bi se obvarovali stalno naraščajočih stroškov tiska za študentski časopis, za študentske publikacije in za študentsko založbo. Na račun naraščajočih stroškov in visoke akumulacije tiskarn in zaradi tržnih razmer na področju tiskarskih uslug se nam dotacije tako hitro izčrpavajo, da za avtentično študentsko dejavnost ostane bore malo denarja,« je zapisal iniciativni odbor, ki je želel aktivnemu in angažiranemu delu študentov zagotoviti možnosti za izdajanje knjig, nujno potrebnih skript in učbenikov; fakultetnim študentskim organom tiskanje internih publikacij, strokovnih in političnih tekstov; študentski založbi načrtno vodenje študentske založniške politike; IO SŠLVZ izdajanje biltenov in drugih publikacij; Tribuni pa redno in nemoteno izhajanje. Člani iniciativnega odbora so izračunali, da bi potrebovali 22 milijonov starih din, polovico od tega pa bi morali zagotoviti študenti sami s samoprispevkom. 1100 študentov bi moralo prispevati tisoč starih din, seznam donatorjev pa bi objavili v Tribuni in na stenah bodoče tiskarne(Tribuna, letnik XXI, št.12). Prizadevanja za ustanovitev študentske tiskarne niso uspela.
Odstop podpredsednika
Januarja je odstopil podpredsednik IO SŠLVZ, ki naj bi vzpostavil sodelovanje IO-ja s SŠ na fakultetah, šolah, klubih in specializiranih organizacijah, ker mu to ni uspelo.
Zahteva za zaustavitev političnega procesa proti Marjanu Šturmu
27. januarja je IO SŠLVZ protestiral proti napovedanemu procesu zoper Marjana Šturma v Avstriji, ker je »poškodoval javno lastnino«, ko je h krajevnemu napisu Hermagor pripisal slovensko ime Šmohor in ker naj bi domnevno žalil predstavnika oblasti. IO je zahteval zaustavitev političnega procesa.
Predlog za skrajšanje vojaškega roka
14. februarja je IO SŠLVZ pozdravil iniciativo in predlog za skrajšanje vojaškega roka, hkrati pa je protestiral, da skrajšanje ne bi veljalo tudi za visokošolsko izobražene. IO je predlagal, naj se z Zakonom o skrajšanju vojaškega roka ta rok za visoko izobražene in edine hranilce skrajša iz enega leta na devet mesecev. (Tribuna, XXI, št. 12)
Odstop predsednika IO SŠLVZ in izvolitev novega – Jožeta Korinška
Ker delo novembra 1971 izvoljenega IO SŠLVZ ob zamiranju študentskega gibanja in ob naraščajočih političnih konfliktih v širši družbi, ki so odvračali pozornost študentov od problemov na univerzi, nikakor ni uspešno steklo, je na seji IO 22. februarja 1972 odstopil predsednik Drago Babič. Za novega predsednika je bil med dvema kandidatoma na tajnih volitvah izvoljen Jože Korinšek. IO je sklenil, da bo mandat predsednika (ta je trajal eno leto) vsaka dva meseca preveril s tajnim glasovanjem. Kasneje so mandat predsednika IO-ja preverjali vsake tri mesece.
Po zamenjavi na čelu je IOSŠLVZ začel bolj intenzivno in organizirano uresničevati sklepe volilne skupščine. Marca je na več fakultetah in šolah organiziral tribune o reformi univerze ozirom o študentskem gibanju.
Prvi koraki organizacijskega konsolidiranja SŠ
Ob izvolitvi Jožeta Korinška za predsednika IO SŠLVZ niso bile razmere v SŠ nič kaj rožnate, saj je bilo spontanih študentskih aktivnosti preko akcijskih odborov in zborov študentov zelo malo, na mnogih fakultetah in šolah pa je povsem zamrla tudi dejavnost SŠ. Celo SŠ na FF, ki je bila od ustanovitve SŠ med najbolj aktivnimi, je ostala brez fakultetnega odbora. V časih spontanega, množičnega in živahnega študentskega gibanja se je marsikateri organ (ali SŠ na zavodu ali specializirana študentska organizacija) malce »polenil in razpustil« ter zanemaril celo dolžno preglednost finančnega poslovanja, saj so mnoge študentske aktivnosti tekle same od sebe preko zborov študentov, akcijskih odborov in drugih oblik spontanega študentskega delovanja. IO SŠLVZ pod Korinškovim vodstvom je kmalu ugotovil, da brez organizacijske konsolidacije SŠ ne bo zmogla opraviti vsega, kar so njeni člani (to so bili vsi študenti z indeksom) od nje pričakovali.
Pričakovanja študentov in širše demokratične javnosti od SŠ pa so bila velika. V prvih letih svojega obstoja si je SŠ zaradi svojega uspešnega delovanja ter močnega in v javnosti odmevnega študentskega gibanja namreč ustvarila pomemben položaj v takratnem političnem sistemu socialističnega samoupravljanja in nasploh v javnosti. Druge družbenopolitične organizacije (SZDL, ZK, ZMS, ZSS in ZZBNOV) in oblastni organi so SŠ obravnavali kot enakopravno družbenopolitično organizacijo na republiški ravni, zato so jo vabili na vse sestanke na republiški ravni (celo na seje republiške kadrovske koordinacije pri RK SZDL, na kateri so »usklajevali kandidatne liste« za vse funkcije v politiki in organih oblasti, razen v ZK). Dejansko pa se je SŠ zelo razlikovala od drugih družbenopolitičnih organizacij, saj ni imela svojega programa temveč je bila idejno pluralna, poleg tega pa je bila še samoupravna in sindikalna organizacija. Ena od razlik je bila tudi v tem, da so imele vse druge družbenopolitične organizacije na državni, mestnih in občinskih ravneh zaposlenih veliko število voljenih in imenovanih funkcionarjev z za takratne razmere dobrimi plačami, medtem ko v Skupnosti študentov razen enega do dveh administrativno – tehničnih delavcev ni bil zaposlen noben študentski funkcionar – vsi s(m)o opravljali svoje funkcije nepoklicno in brezplačno poleg študija. Resnici na ljubo je treba povedati, da skoraj noben funkcionar Skupnosti študentov ali lider študentskega gibanja niti ni kazal interesa za to, da bi postal poklicni politik. Večina jih je želela prvenstveno delovati in se dokazovati na svojem poklicnem področju. Petdeset let kasneje je mogoče reči, da je veliki večini to tudi uspelo, saj so se mnogi uveljavili na svojem strokovnem področju oziroma na poklicni poti.
Glede na vlogo, ki si jo je SŠ izborila v tedanjem političnem sistemu (hkrati je bila družbenopolitična, samoupravna in sindikalna organizacija študentov) so njene predstavnike vabili na domala vse sestanke na republiški ravni, na katere so bili vabljeni predstavniki drugih družbenopolitičnih organizacij. Skupnost študentov je imela svoje predstavnike tudi v vseh samoupravnih organih univerze, njeni predstavniki pa so sodelovali še na pogajanjih s posameznimi ministrstvi o statusu študentov in njihovih pravicah ter na sejah odborov delegatske republiške skupščine, ki je z zakoni urejala družbeno-ekonomski in sociali položaj študentov. Zato je morala imeti SŠ jasna stališča do vseh najbolj aktualnih razvojnih vprašanj na univerzi in v družbi nasploh, pa tudi v zvezi z ekonomskim in socialnim položajem študentov, do katerih se je glede na pluralnost članstva lahko dokopala samo z organiziranjem javnih razprav med študenti in s sklicevanjem zborov študentov. Vodenje javnih razprav med študenti in predstavljanje njihovih stališč ter zavzemanje zanje na različnih organih in forumih izven SŠ, pa je zahtevalo veliko naporov in časa od volonterskih študentskih funkcionarjev.
Da je SŠ po umiritvi študentskega gibanja, ki je v svojem času nekako samodejno »prenašalo« stališča in zahteve študentov v politično javnost, avtentična stališča študentov lahko artikulirala, predstavljala in uveljavljala, se je morala organizacijsko konsolidirati oziroma okrepiti. Pri tem je treba imeti v vidu, da so bili vsi mandati v SŠ enoletni. To je bil dober ukrep proti birokratizaciji in forumskemu delu, oteževal pa je komuniciranje in kontinuiteto delovanja v skupnosti – čim so se nosilci funkcij na različnih ravneh SŠ dobro seznanili s svojim delom in spoznali med seboj, jim je že iztekel mandat.
IO SŠLVZ se je korak po koraku lotil organizacijske konsolidacije SŠ, vendar so bili spočetka uspehi skromni.
Bojkot predavanj na FNT-oddelek za kemijo in kemijsko tehnologijo
12. marca so študenti FNT – oddelek za kemijo in kemijsko tehnologijo začeli bojkot predavanj, ki je trajal do 15. marca. Kako je potekal je popisal Srečo Zakrajšek (Locutio, št. 123)
Akcija študentov arhitekture
16. marca so študentje arhitekture organizirali dogodkovanje na Vegovi.
Ko gibanja ni bilo, so prevladale institucije SŠ
16. marca je Jože Konc v Tribuni objavil tretje (zadnje) nadaljevanje svojega članka »Diskusijam o Tribuni na rob (Pasivnost in aktivnost)«. Na koncu je zapisal: »Uredništvo Tribune je bilo središče študentskega gibanja, ni pa bilo meso in kri gibanja. Na skupščini študentov letos je bilo postavljeno vprašanje o razmerju med študentskim gibanjem in Tribuno. Mnogi so menili, verjetno tudi znotraj uredništva, da je Tribuna edini nosilec gibanja. Resnica pa je, da gibanja ni, vsaj v njegovi obliki neposredne participacije študentov v akcijah in v odločitvah ne, sicer ne bi toliko govorili o pasivnosti študentov. Če pa ga ni, ne more biti niti na Tribuni. Tribuna je z drugimi študentskimi forumi vred le institucija študentske organizacije. Idealni model gibanja je, ko prevladuje gibanje nad lastnimi institucijami. To je bil lani primer z akcijskimi odbori kot oblikami gibanja. Nasprotno pa pomeni institucionalizacija gibanja prevlado institucij. To je primer, ko gibanje žre svoje otroke.« (Tribuna, letni XXI, št.15)
Podpora kritični angažiranosti Radia Študent
Marca je IO SŠLVZ obravnaval programsko usmeritev Radia Študent in se strinjal z njegovo kritično angažiranostjo v politiki in v iskanju novega načina komuniciranja. »Takšno iskanje predstavlja seveda tveganje, ki se včasih tudi izjalovi. Res je prišlo do nekaterih oddaj, ki niso bile dovolj domišljene, vendar smo prepričani, da so bile samo manjši spodrsljaj v celotnem delovanju. Preveliko poudarjanje posameznih spodrsljajev ne vodi k razumevanju globalnega koncepta radia kot študentskega medija,« je IO zapisal v svoje stališče in dodal, da se poročanje Radia Študent ne more prevesti v celoti na »tradicionalne predstave o radijskem mediju« in da bo med njimi vedno obstajala razlika.(Tribuna, letnik XXI, št.16)
Javna pohvala poslancu dr. Vojanu Rusu
6. marca je IO SŠLVZ razpravljal o delu poslanca dr. Vojana Rusa in mu za dotedanje aktivno delo izrekel javno pohvalo. Dr. Rus je izrazil željo, da bi mu posredovali tudi kritične pripombe študentov na njegovo delo, da bi ga redno obveščali o razpravah o študentskih amandmajih in da bi se SŠ bolj aktivno vključila v razprave o srednjeročnem planu, v razprave o spremembah v političnem sistemu, o drugem univerzitetnem središču v Mariboru in o izvajanju kadrovske politike.
Zahteva za uvedbo študenta prorektorja
IO SŠLVZ je marca dal pobudo, da bi na univerzi uvedli položaj študenta prorektorja. Pisno gradivo je pripravil Marjan Pungartnik.
Na seminarju SŠ oblikovali predlog za uvedbo študenta prorektorja
18. in 20. marca je IO SŠLVZ organiziral za predsednike SŠ v zavodih, klubih in v specializiranih organizacijah ter predsednike komisij seminar v Dolenjskih toplicah, na katerem so govorili o akcijskih programih komisij in IO-ja, o skupščinskem sistemu in o študentskih amandmajih. Na seminarju so oblikovali tudi predlog za uvedbo funkcije študenta prorektorja.
Sodelovanje študentskih pokrajinskih klubov z matičnimi občinami
Marca je ZŠPK razširila svojo dejavnost na spodbujanje in organiziranje sodelovanja študentskih pokrajinskih klubov z občinskimi konferencami ZMS in »političnimi aktivi« v matičnih občinah klubov. To sodelovanje se je pokazalo kot zelo koristno, saj je SŠ preko pokrajinskih klubov informirala občine o prizadevanjih za reformo univerze, za delovni status študentov, za ustrezno štipendijsko politiko itd.
Alternativna univerza
Marca je IO SŠLVZ na predlog predsednika idejno-teoretične komisije Darka Štrajna sprejel sklep o organizaciji enomesečnega projekta »Alternativna univerza« s sedežem na FF. Štrajn je opredelil temeljna izhodišča: uveljavi naj »novi način študija«, »nova področja študija« in »pojem študentov v polni meri«. 24. marca je bil ustanovitveni zbor Alternativne univerze. Teze zanjo je napisal Pavle Zgaga.
Priprava SŠ na volitve v samoupravne organe univerze
Marca je IO SŠLVZ izvedel vse potrebne aktivnosti za izvedbo volitev v samoupravne organe univerze. Oceno dotedanjega dela študentov in univerzitetne uprave v zvezi s kandidacijskimi in volilnimi pripravami je obravnaval 21. marca (prihajalo je do zamud pri spoštovanju rokov in do nepoznavanja volilnih postopkov, ki še niso bili utečeni).
Prizadevanja za Centralni tehnično knjižnico
IO SŠ LVZ je marca podprl prizadevanja študentov FAGG za postavitev centralne tehnične knjižnice (CTK).
Prvič izražena težnja ZMS, da bi združili SŠ in ZMS
Marca je bil seminar RK ZMS, na katerem so kot gostje sodelovali tudi predstavniki SŠ. 3.4. 1972 so na seji IO SŠLVZ poročali, da je bila v razpravi na seminarju izražena težnja po združitvi SŠ in ZMS. To je bilo prvič, da je prišla do izraza takšna pobuda. Predstavniki SŠ so se v razpravi zavzeli za sodelovanje organov SŠ in ZMS na področju reforme sistema izobraževanja na vseh ravneh, štipendiranja, mednarodnega sodelovanja, gradnje dijaških in študentskih domov in na še nekaterih drugih področjih.
Odstop podpredsednika IO SŠLVZ in izvolitev novega
13. aprila je odstopil januarja izvoljeni podpredsednik IO SŠLVZ, ker ni uspel vzpostaviti stikov med IO SŠLVZ in fakultetnimi odbori SŠ. Člani so za novega podpredsednika izvolili Tomaža Kšelo. Takrat je bil član IO po funkciji, kot predsednik Združenja študentskih pokrajinskih klubov, ki je uspešno delovala in integrirala klube v SŠ.
Zahteva za enakopravno sodelovanje študentov v samoupravnih organih univerze
13. aprila je IOSŠLVZ razpravljal o SŠ in samoupravi na univerzi ter postavil zahtevo po enakopravni udeležbi študentov v vseh organih univerze, vključno s habilitacijsko komisijo. V slednji so študenti kasneje dobili »opazovalca«, v vseh drugih organih pa člane.
Študentski center na Poljanski
Aprila je ZŠPK pridobilo od IO SŠLVZ prostore na Poljanski 6 ter jih začelo preurejati v prostore za študentski center za sestanke študentskih pokrajinskih klubov. Prostore so delno preuredili študenti pod vodstvom študentov arhitekture, vendar pa ZŠPK ni dolgo razpolaga z njimi.
konferenco ZKJ o mladih
24. aprila je IO SŠLVZ razpravljal o prvih gradivih za 3. konferenco ZKJ o mladih. V gradivih so obravnavali ZŠJ in ZMS ločeno, vendar pa ZŠJ niso priznavali statusa družbenopolitične organizacije, temveč so jo imeli za interesno skupnost. V gradivih je pisalo, da mladina in študentje delajo preveč forumsko. (to za SŠ vsekakor ni držalo in ni moglo držati – manj forumsko sploh ni bilo mogoče delovati). V gradivih je pisalo, da se morajo mladi zanimati za celotno družbenopolitično problematiko mladih, ne samo za lastne probleme. V razpravah o samostojnosti SŠ in ZMS je tedanji predsednik ZMS (Živko Pregl) izrazil mnenje, da sta to dejansko dve organizaciji, da pa se naj v posameznih primerih navzven predstavljata skupno. Teze za 3. konferenco ZKJ, na kateri so člani ZK dobili nalogo, naj si prizadevajo za združitev ZMJ in ZŠJ v enotno organizacijo mladih, so bile objavljene julija 1972.
Mandat predsednika IO SŠLVZ so preverili vsaka dva meseca
24. aprila, dva meseca po izvolitvi predsednika IO SŠ LVZ je IO tajno glasoval o zaupnici Jožetu Korinšku. Na tajnem glasovanju so za zaupnico glasovali vsi člani IO-ja. Kasneje so obdobje za preverjanje mandata predsedniku podaljšali na tri mesece.
SŠ in ZMS skupaj za izboljšanje statusa študentov in dijakov
5. junija so se predstavniki ZSŠS sestali s predsednikom ZMS Živkom Preglom in njegovim sodelavcem Igorjem Žitnikom. Predstavili so jima idejo o študentu delavcu in o obravnavanju študija kot družbeno koristnega dela, pa tudi študentski amandma. Dogovorili so se, da bo ZMS pripravila podoben amandma, ki se bo nanašal na dijake, nato pa bodo teksta obeh amandmajev uskladili.
Zbor študentov FF zahteval izstop SŠ iz ZŠJ
Na začetku junija so na zboru študentov FF terjali izstop SŠ iz ZŠJ. Ker je bilo na zboru manj študentov, kot je določal statut, IO ŠLVZ ni bil dolžan razpravljati o pobudi.
Posvetovanje ZŠJ o študentskem tisku v Ohridu
17. in 18. junija je bilo na Ohridu posvetovanje ZŠJ o študentskem tisku. Na njem sta sodelovala Lenart Šetinc in Marjan Pungartnik. Slednji je po vrnitvi v Ljubljano v Tribuni objavil poročilo s posvetovanja, ki ni izpolnilo pričakovanj. (Tribuna, letnik XXII, št. 1-2). Pokazalo je, da sta obstajali dve vrsti študentskega tiska: glasila forumov in časopisi, ki so odslikavali idejni pluralizem med študenti. Slednji, ki jih je bilo bolj malo, so bili ves čas pod budnim očesom oblasti, tu in tam pa so jih tudi zaplenili.
Predsedstvo ZŠJ
Predstavniki IO SŠLVZ so sodelovali na sejah predsedstva ZŠJ, ki so bile vsaj enkrat na mesec ali dva, ter na posvetovanjih ZŠJ, na katerih so izmenjavali izkušnje in poglede s predstavniki ZŠ iz drugih univerzitetnih centrov in republik. Pri predsedstvu ZŠJ so delovale tudi komisije, v katerih so delovali tudi predstavniki SŠ. Sodelovanje v omenjenih organih je bilo časovno zahtevno, saj so morali predstavniki SŠ zaradi pomanjkanja finančnih sredstev v Beograd namesto z letalom pogosto s spalnim vlakom – tako so namesto enega praktično »izgubili« tri dni, kar za študente in volonterje ni bilo malo.
V mandatnem obdobju SŠ od 11. novembra 1971 do 20. decembra 1972 so bile seje predsedstva ZŠJ: 29. decembra 1971 ( o aktualni politični situaciji v ZŠJ in nalogah po 21. seji predsedstva CK ZKJ); 18. januarja (o aktualnih političnih razmerah v ZŠJ in uresničevanju sklepov 21. seje P CK ZKJ); 22. januarja (o aktualni problematiki študentskega gibanja); 25. februarja (o ustavnih spremembah in ekonomskem položaju študentov); 11. aprila (o političnem sistemu; 19. aprila (o reformi univerze); 12. maja (o pripravah na konferenco ZŠJ na Reki na temo »Študentje - študentska organizacija - samoupravna socialistična družba«); 24. maja (o socialnih razlikah v družbi in na univerzi); 15. junija (v okviru priprav na konferenco ZKJ na Reki o političnem organiziranju študentov in o reformi univerze); 26. junija (o pripravah na konferenco ZŠJ na Reki); 8. julija v Reki (o Dubrovniškem seminarju); 15. septembra (o pripravah na 3. konferenco ZKJ o mladih); 7.oktobra (o socialno ekonomskem položaju študentov); 18. oktobra ( o »Titovem pismu«), 27. oktobra (o delovanju ZŠJ na področju informiranja); 8. novembra (o reformi višjega in visokega izobraževanja v luči razvoja samoupravljanja); 14. decembra (o aktivnostih v organizacijah ZŠJ v pripravah na 3. konferenco ZKJ).
ZŠJ je v omenjenem obdobju organizirala tudi več posvetovanj: marca 1972 o problemih tujih študentov v Jugoslaviji; 17. in 18. junija v Ohridu o študentskem tisku in 6. novembra v Prištini o ZŠJ in sistemu splošne ljudske obrambe.
Javna tribuna zoper zaplembo Tribune
1. junija je IO SŠ LVZ organiziral javno tribuno o zaplembi Tribune zaradi članka Jaše Zlobca »Povampirjeno oblastništvo«. »Leta 1968 je akcija študentov (tako evropskih kot jugoslovanskih) usmerila pozornost na tiste socialne probleme, ki so še zmeraj nerešeni, poleg tega pa je val študentskih nemirov prebudil revolucionarno zavest in potrdil tiste zgodovinske alternative, ki odpirajo tudi druge poti poleg tistih, ki so se v revolucionarnem zagonu zbirokratizirale in delujejo še naprej. Revolucionarni zagon iz leta 1968, ki sta ga takrat pozdravila ZKJ in Tito, se danes pozablja ali pa omenja z negativnimi pridevniki. Po izbruhu študentskega gibanja, ki je bilo usmerjeno predvsem proti birokraciji in socialnim razlikam, se je birokracija na videz odpovedala svoji dominaciji, da je kasneje še močneje vstala pred prebujajočim se kritičnim mišljenjem,« so zapisali v vabilo na javno tribuno, ki je bila, kakor so zapisali na koncu vabila, »delovna obveza vsakega študenta«.
Tribuni so ukinili financiranje
5. junija je Republiška izobraževalna skupnost ustavila financiranje Tribune dokler se ne ugotovi, kakšen koncept bo imela v bodoče. Nadaljnje financiranje Tribune je ukinila tudi Kulturna skupnost. IO SŠ LVZ je 27. junija za mandatarja in odgovornega urednika Tribune predlagal Marjana Pungartnika, za v.d. glavnega urednika pa Tomaža Kšelo.
Četrta zaplemba Tribune
12. junija je IO razpravljal o četrti zaplembi Tribune. Po dolgi in vroči razpravi je prišlo do izraza prepričanje, da poskuša režim z zaplembami Tribuno in IO podrediti »nekim višjim ciljem« oziroma »real politiki«, ki drsi stran od »revolucionarnega«. Poudarili so, da SŠ ne bo postala transmisija nikogar. Dogovorili so se, da naj svet Tribune zadolži »ljudi za pripravo številke za bruce«, problematiko Tribune pa bodo rešili na skupščini SŠLVZ jeseni.
Proti disciplinskim sodiščem na fakultetah
12.junija se je IO SŠLVZ uprl pobudi za formiranje disciplinskih sodišč na fakultetah in šolah, ki bi razpravljala o odgovornosti študentov v primeru kršitve političnih, moralnih ali drugih norm.
Nekorektno poročanje RTV Ljubljana ob zaplembi Tribune
IO SŠLVZ je protestiral zaradi nekorektnega in neresničnega poročanja Radia Ljubljana o zaplembi Tribune. Sklenil je, da bo od direktorja RTV zahteval objavo demantija, če ga ne bodo hoteli objaviti, pa bo vložil tožbo.
O študentskem amandmaju s podpredsednico vlade
19. junija so se predstavniki ZSŠS sestali s podpredsednico tedanjega izvršnega sveta (danes bi rekli vlade) dr. Aleksandro Kornhauser in jo seznanili z razpravami o študentskem amandmaju k republiški ustavi. Kornhauserjeva jih je opozorila, da številni politiki interpretirajo prizadevanja za delovni status študentov kot da študenti želijo, da se jim čas študija šteje v delovno dobo in da so upravičeni do plače. Dogovorili so se, da bodo študentski amandma bolj jasno formulirali, da do nesporazumov ne bo več prihajalo, kar so tudi storili. Dopolnjen osnutek študentskega amandmaja so ponovno predložili v razpravo.
Na tematski konferenci na Reki je ZŠJ po več letih dosegla enotnost o reformi univerze
7. in 8. julija je bila na Reki tematska konferenca ZŠJ o politični organiziranosti študentov in o reformi univerze z vidika razvoja samoupravljanja, ki je bila prva konferenca ZŠJ po 21. seji predsedstva CK ZKJ in po »diferenciacijah« na Hrvaškem. Uvodni referat je imel predsednik ZŠJ Dragan Kalinič, ki je poudaril, da je ZŠJ sestavljena iz samostojnih republiških in pokrajinskih organizacij. Iz SŠ so na konferenci sodelovali Jože Korinšek (govoril je o vlogi študentov pri družbenem razvoju), Tomaž Kšela (govoril je o statusu študentov) in Lenart Šetinc (vodil je komisijo za politično organiziranost študentov). Razprave so bile polemične in dolgotrajne, saj so se pogledi delegatov iz različnih univerzitetnih centrov ter republik in pokrajin na nekatera vprašanja krepko razlikovali. Dejansko organi ZŠJ zaradi neenotnosti že več let niso uspeli sprejeti nobenega temeljnega dokumenta. Na koncu konference na Reki so delegati sprejemali zaključke. Zaključke o politični organiziranosti so delegati sprejeli soglasno. Pri zaključkih o reformi univerze in o samoupravljanju, ki so govorili o delovnem statusu študentov, so se delegati iz Hrvaške vzdržali, pri zaključkih o delovnem statusu študentov pa so na veliko presenečenje vseh glasovali za. Tako so bili ti zaključki soglasno sprejeti. Po mnogih letih je tako ZŠJ enotno sprejela dokument o reformi univerze. Sprejem dokumenta so delegati sprejeli z bučnim aplavzom in viharnim navdušenjem, mnogim pa so po licih polzele celo solze radosti. Žal enotnost ni trajala dolgo. Konferenca, na kateri je sodeloval tudi član IB ZKJ Krste Avramović, je potekala v okviru priprav na 3. konferenco ZKJ o mladih.
Za ohranitev Problemov - literatura
22.09.se je IO SŠLVZ zavzel za ohranitev prostora za eksperimentalno literaturo v Problemih. (Tribuna, letnik XXII, št. 1-2)
Za izboljšanje materialnega položaja študentske kulture
15. novembra je IO razpravljal o študentski kulturi. Odločili so se za ustanovitev komisije za izboljšanje materialnega položaja ŠKUC-a
Demonstracije za mednarodno arbitražo za 7. člen avstrijske državne pogodbe
Oktobra se je oblikoval akcijski odbor, ki je 17. oktobra 1972 pripravil veliko protestno zborovanje v študentskem naselju zoper avstrijsko vlado, ki je »hotela le delno izpolniti 7. člen državne pogodbe«. Pod vabilo na protestni shod so se podpisali člani akcijskega odbora Tomaž Kšela, Peter Kovačič, Jure Plazovnik in Lojze Peterle. Študentje so od avstrijske vlade zahtevali, da onemogoči fašistično nasilje in fašistično organizacijo in da začne z natančno izvedbo državne pogodbe, od jugoslovanske vlade kot sopodpisnice državne pogodbe po so terjali, naj zahteva mednarodno arbitražo. Po zboru v študentskem naselju je okoli 700 demonstrantov nadaljevalo demonstracije z mirnim pohodom po ljubljanskih ulicah. (Tribuna, letnik XII, št 1-2)
Podpora ustanovitvi Univerze v Mariboru
Oktobra se je oblikoval Akcijski odbor za Univerzo v Mariboru, ki se je zavzemal za ustanovitev Univerze v Mariboru. »Univerza (tako v Mariboru kot v Ljubljani) je vprašanje vsega slovenskega prostora. Ta prostor pa so že od nekdaj zelo živahno kreirali tudi ljubljanski študentje. Prav tako živahno pa smo se vključevali v razprave okoli bodoče univerze v Mariboru. Zato se bomo tudi v nadalje pridruževali naporom za ustanovitev nove slovenske univerze,« je akcijski odbor zapisal v pozivu študentom. Podpisali so ga Rado Lipovec, Tomaž Kšela in Peter Gabrijelčič. Akcijski odbor je pozval študente, naj se 23. oktobra udeležijo večdnevne permanentne prireditve v Mariboru, ki bo poskušala mestu »pričarati« univerzitetno vzdušje, zasnovala pa sta jo IO SŠMVZ in akcijski odbor pri IO SŠLVZ.
Odbor za rešitev revije Problemi-literatura
Ko je ZMS razpustil uredništvo Problemov-literatura se je postavilo vprašanje o obliki nadaljnjega obstoja Problemov — literature. V reševanje tega problema se je kot soizdajatelj vključil IO SŠLVZ, ki je dotlej stal ob strani. Po medsebojnih pogovorih so vsi prizadeti sestavili poseben odbor (sestavljen je bil iz treh predstavnikov IO SŠLVZ, predstavnika IO SŠMVZ, treh predstavnikov RK ZMS in predstavnikov nekdanjega uredništva in sodelavcev), ki ima za nalogo opredeliti koncept, način in vsebino delovanja novih ,,Problemov - literatura". Na sestankih odbora, ki so bile zelo polemične, so ovrgli idejo, da bi postali Problemi - literatura nekakšna mentorska revija, ker s tem ne bi dosegli niti kvalitativno nove odprtosti revije, še manj pa bi ostali Problemi-literatura prostor razvoja mlade slovenske kulture. Zaradi zapletene politične situacije in iz nje izhajajočih interesov ZMS so sprejem odločitve preložili na kasnejši čas. (Tribuna, letnik XXII, št.3)
Pritiski na Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo
13. novembra je bil na FSPN pogovor o položaju fakultete v družbi glede na kritike CK ZKS, na kateri je sodelovalo okoli sto študentov. Dekan fakultete je dejal, da so bile kritike s strani političnih forumov neargumentirane. Poudaril je, da je fakulteta sama ugotovila nekatere pomanjkljivosti v svojem delu že pred temi kritikami: sedaj pa potrebuje čas, da bi uveljavila ukrepe za njihovo odpravo. V nadaljevanju pogovora so študentje postavljali vprašanja o odnosih fakultete do političnih institucij, to je do CK in obratno. Ves čas pa je bilo čutiti, da se študentje ne čutijo kaj dosti udeleženi in soodgovorni za situacijo, v kateri se je nahajala fakulteta.(Tribuna, letnik XXII, št 4-5)
SŠ v času »Titovega pisma« in »diferenciacij«
Na začetku jeseni 1972 je vodstvo ZKJ na članstvo naslovilo »Pismo Tita in Izvršnega biroja ZKJ« (takrat ga je vodil Stane Dolanc). Vodstvo ZKJ je s »pismom«, ki so ga po načelu demokratičnega centralizma morali obravnavati komunisti v vseh okoljih in na vseh ravneh (od krajevnih skupnosti in podjetij, šol in zavodov do vseh organov družbenopolitičnih organizacij in državnih organov na občinskih, republiških, pokrajinskih in zvezni ravni), naj v svojih okoljih odpravijo slabosti in se »diferencirajo« od njihovih nosilcev. V praksi je to pomenilo, da so se organizacije ZK »diferencirale« od cele vrste političnih funkcionarjev in direktorjev družbenih podjetij, ki niso dovolj dosledno uresničevali politike ZK, nato pa so kritizirani sami odstopili ali pa so jih razrešili in imenovali nove. Tako je ZK izvedla kadrovsko čistko in vzvode oblasti zopet bolj čvrsto prijela v svoje roke.
V Sloveniji je »pismu« sledila 29. seja CK ZKS na kateri so se diferencirali od predsednika tedanje vlade (vodil jo je Stane Kavčič) ter vodstva Gospodarske zbornice Slovenije in Zveze sindikatov Slovenije. Po tej seji je veliko funkcionarjev odstopilo, mnoge pa so zamenjali ob prvi priložnosti (med drugimi so z določenim zamikom na konferenci ZMS zamenjali tudi vodstvo ZMS – predsednika in sekretarja Živka Pregla in Alfija Voha sta zamenjala Ljubo Jasnič in Zdenko Mali).
SŠ se obravnavi »pisma« ni mogla izogniti. O njem je razpravljala na skupščini SŠ LVZ 7. novembra 1972. Vendar pa s(m)o v SŠ razpravo o pismu izkoristil za tako imenovano »delovno diferenciacijo«, kakor s(m)o jo poimenovali. Skupščina SŠ LVZ je vse organe skupnosti študentov pozvala, naj najdejo zamenjavo za tiste študentske funkcionarje (vsi so imeli enoletni mandat), ki zaradi študijskih ali drugih obveznosti niso več uspeli opravljati svoje funkcije, kar za nikogar ni imelo nobenih političnih posledic. Na skupščini ni prišlo do »idejnih ali političnih diferenciacij«, saj je bil idejni pluralizem v SŠ v skladu z njenim statutom. Tako v Skupnosti študentov ob razpravi o »pismu« ni prišlo do razkolov med študenti in do medsebojnega političnega etiketiranja. Okrepilo pa se je zavedanje, da morajo tisti, ki so kakšno funkcijo v SŠ sprejeli, to funkcijo tudi opravljati.
Tudi na 29. seji CK ZKS so sklenili, da morajo imeti svojo »29. sejo« in se politično »diferencirati« v vseh okoljih. SŠ LVZ takšne seje ni imela in se ni »diferencirala«, ker IO SŠ LVZ med študenti ni zaznal nobenih pojavov »liberalizma«, »tehnokratizma«, »anarholiberalizma« in drugih takrat aktualnih »izmov«, temveč samo to, da so v glavnem angažirani študentje ter aktivisti SŠ in liderji študentskega gibanja razmišljali s svojo glavo, kar je bilo tudi v skladu s statutom SŠ. Ta odločitev IO SŠ LVZ je imela daljnosežne posledice. Med študenti iz generacij 1968-74 ni prišlo do nobenih »političnih diferenciacij« - nobena grupa ni drugi nalepila kakšne »politične etikete«, da bi sama v takratnih razmerah bolje prosperirala. Ta »enotnost ob spoštovanju različnosti« med študenti, ki je postala še bolj pomembna v kasnejših časih, se je žal ohranila samo v Sloveniji, ne pa tudi v Jugoslaviji. Kdo ve, koliko so vsiljene in nepotrebne oziroma škodljive »politične diferenciacije« med mladimi na začetku 70 let prejšnjega stoletja vplivale na kasnejše konflikte in na čisto drugačne »diferenciacije« na območju nekdanje Jugoslavije?
Na skupščini SŠ o »pismu« je uvodoma spregovoril predsednik Jože Korinšek. Opozoril je na slabosti v SŠ. Po njegovih besedah so bile volitve študentskih predstavnikov v univerzitetni in pedagoško znanstveni svet namesto jeseni 1971 šele spomladi 1972, »ker smo takrat ob dogodkih na Hrvaškem in okrog Tribune (dvakrat je bila zaplenjena – op. avt.) to problematiko potisnili v drugi plan, kar se nam je maščevalo vse do spomladi, ko je to področje vendarle dobilo svoje ustrezno mesto«.
Ko je govoril o reševanju kočljivega položaja, v katerem se je ob »znanih ekscesih« znašla Tribuna, je poudaril, da so se na sestankih razširjenega IO-ja veliko pogovarjali o vlogi študentskega tiska, ki »naj s svojo kritiko temelji le na argumentih in deluje v okviru kriterijev samoupravnega socializma«. Kot je dejal, so se spraševali, »ali naj bo osnova naše politike frontalen napad na vse obstoječe, kjer se pojavljajo kakršnekoli napake ali pa naj priznamo zakonitosti družbenega razvoja in odpravljamo napake najprej z metodo diferenciacije in vplivanjem na vse sfere in nivoje družbenega sistema.« »Prevagala sta razum in realnost,« je dejal in dodal, da je šlo za razprave o Tribuni veliko časa, zaradi česar so »trpele druge dolžnosti in naloge«, vendar bo proces sanacije Tribune kmalu zaključen.
Korinšek je spregovoril tudi o slabostih v delovanju SŠ, ki je bila po zatonu študentskega gibanja preslabo organizirana in premalo učinkovita. Najprej je bil kritičen do dela IO SŠLVZ. Dejal je, da je bil za povezave s fakultetami, akademijami in šolami zadolžen podpredsednik IO-ja. »Povedati moram, da smo imeli ravno s to funkcijo skoraj pol leta velike težave,« je dejal in dodal, da so morali razrešiti dva podpredsednika predno so našli tretjega, ki je »vložil veliko truda in naporov, da se je situacija bistveno obrnila na bolje, zaradi česar pričakujemo, da se bodo razmere na tem področju vsebinsko in organizacijsko konsolidirale.« Nato je Korinšek povedal, da so morali zamenjati tudi več članov IO-ja zaradi študijskih obveznosti ali preprosto zaradi neaktivnosti. Po njegovih besedah na začetku leta 1972 ne nekaterih fakultetah in oddelkih SŠ sploh ni več obstajala. Izpostavil je zlasti FF, nekatere oddelke na BTF, FNT, FAAG in še nekatere fakultete, kar je oteževalo delo samoupravnih organov na fakultetah.
Ob naštevanju slabosti je Korinšek dejal, da se nalog, ki izhajajo iz »pisma« ne »smemo ustrašiti temveč jih moramo sprejeti kot delovno obveznost«. »Pogledati moramo vase, v našo organizacijo, pokazati na vse napake in nepravilnosti, ki so se pojavile in ki se pojavljajo pri našem delu in odpraviti vzroke, ki so jih pogojevali« (…),»vendar se bomo lahko uspeha nadejali le, če bomo uveljavili argumentirano kritiko in se izogibali pavšalizmu in kritikarstvu ter če bomo aktivirali bazo ter bolj razvili oblike delovanja, kjer bo širše članstvo odločilneje vplivalo na politiko SŠ.«
»SŠ je konstituirana na principu aktivnega odnosa do programa in se lahko vsak študent vključi v njeno delovanje kot aktiven kreator in nosilec njene politike, vendar njena usmerjenost ni dvoumna in je vedno bila in vedno bo na pozicijah samoupravnega socializma. Njen princip organiziranja priznava in tudi spodbuja neformalno delovanje študentov, ki pa je postavljeno v okvire družbenih vrednot in odgovornosti. Vendar so si posamezni študenti predstavljali tak princip delovanja kot destrukcijo organiziranja in organiziranosti SŠ, kar je napačna ali zlonamerna razlaga, ki izvira lahko iz nepoznavanja ali zlonamernosti in ki ni v skladu s temeljnimi akti SŠ in ZŠJ in kot taka poskuša razvrednotiti njen namen in njene napore za uveljavljanje in postavljanje ciljev, kajti SŠ lahko učinkovito in tudi bolj avtentično deluje le, če je njena organizacijska shema dosledno realizirana tudi v praksi in to na vseh nivojih,« je na skupščini SŠ LVZ dejal Korinšek.
Podpredsednik Tomaž Kšela je na skupščini poročal o aktivnosti SŠ na fakultetah, akademijah in šolah ter v specializiranih organizacijah in klubih. Večina omenjenih SŠ se je jeseni 1972 aktivirala (nekatere tudi ob pomoči posebne delovne skupine IO SŠLVZ, ki je obiskala vse fakultete in šole) in oživila svojo dejavnost.
Skupščina je IO SŠLVZ zadolžila, naj animira študente za delo v SŠ
Skupščina SŠLVZ je ob razpravi o »pismu« s sklepi IO zavezala, naj postavi na noge SŠ na tistih fakultetah, akademijah in šolah, na katerih dotlej študenti sami tega niso uspeli storiti, saj drugače po zatonu študentskega gibanja ni bilo več mogoče izvajati javnih razprav med študenti. To je bil po letu 1968 pravzaprav prvi poseg v avtonomno pravico študentov in SŠ na fakultetah, da se same odzivajo na izzive časa. Odtlej so SŠ na vseh fakultetah, akademijah in šolah imele delujoče fakultetne odbore. IO SŠ LVZ je študente na vseh fakultetah in visokošolskih zavodih tako dolgo spodbujal in »gnjavil«, da so si izvolili svoj fakultetni odbor SŠ. IO-ju je skupščina SŠ LVZ naložila tudi, naj konstituira posvetovalni organ (plenum SŠ), v katerem so bili poleg predstavnikov IO SŠLVZ tudi predstavniki SŠ iz vseh visokošolskih zavodov, klubov in študentskih specializiranih organizacij. Ta posvetovalni organ se je sestajal praviloma dvakrat mesečno, s čimer se je izboljšalo komuniciranje med najpomembnejšimi dejavniki v študentski organizaciji. Prav tako je skupščina SŠ LVZ priporočila vsem organom SŠ, da »periodično verificirajo mandate svojih najvišjih predstavnikov«, čeprav so bili vsi mandati v SŠ enoletni (zaradi študijskih obveznosti marsikateri predstavnik študentov ni imel več časa za delo v SŠ). Poleg tega je skupščina zahtevala, naj organi SŠ preverijo delo študentskih predstavnikov v univerzitetnih in fakultetnih samoupravnih organih ter jih v primeru neresnega dela in predstavljanja študentov zamenjajo. V obsežnih sklepih, ki so obsegali pet strani, je skupščina opredelila tudi naloge SŠ na področju reforme visokega šolstva, štipendiranja in nasploh izboljšanja študentskega standarda, študentske kulture, študentskega tiska in delovanja specializiranih organizacij. Skupščina je IO s sklepi zadolžila, da prouči shemo organiziranosti SŠ in pripravi predlog sprememb statuta SŠ ter Akcijski program SŠ.
Na skupščini SŠ LVZ novembra 1972 je tako prišlo do nekakšne »dopolnitve« osnovne ideje o SŠ: od leta 1968 do novembra 1972 so aktivni študenti narekovali vodstvu SŠ, kaj naj počne, po novembru 1972 pa je tudi vodstvo SŠ ob umiritvi študentskega gibanja začelo animirati (moralo animirati?) študente za aktivno soudeležbo pri reševanju študentskih problemov.
Kot že rečeno, je januarja 1971 Lenart Šetinc v Tribuni (14. 1. 1971) zapisal, da je »gibanje pogoj, da sploh lahko govorimo o skupnosti študentov«. Decembra 1971, ko je bilo študentsko gibanje v zatonu, je Drago Babič zastavil vprašanje, ali naj bo »IO iniciator ali ne« aktivnosti študentov v SŠ. Novembra 1972, ko je študentsko gibanje že skoraj zamrlo, pa je skupščina SŠLVZ svojemu IO-ju naložila, naj SŠ organizacijsko konsolidira in študente animira za aktivno delovanje v SŠ in študentskem gibanju.
Prvi rezultati konsolidacije
20. decembra 1972 je bila volilna skupščina SŠLVZ, na kateri so se pokazali prvi rezultati organizacijske konsolidacije SŠ. Delegati skupščine so sprejeli akcijski program in novoizvoljenemu IO-ju naložili, naj nadaljuje konsolidacijo SŠ tudi v letu 1973.
Viri: Tribuna;
Katedra;
Osebni arhiv in osebni arhivi kolegov iz SŠ;
Spomin, ki pa kot zgodovinski vir vedno ni zanesljiv;
