»Ubogi človek«, me bo prešinilo, ko bom med spravljanjem prtljage na zadnji sedež avta in pripravo sedišča zase bežno pogledovala k vozniku. Na ne tako majhnih listkih bo vse, kar naj bi vedel taksist: imena ulic, naslovi, imena in priimki ljudi, ki so nekoč tam bivali, in najvažnejše, ime in priimek nekoga, zaradi katerega bom sploh šla na to pot. Zakaj bi se morala učiti še francoščine? Nekaj malega angleščine in nemščine obvladam, ampak – vse je na listkih.
Jezni vozniki bodo pritiskali na trobila. Letališče Charles de Gaulle bo ostajalo za nama. Taksist me bo prepričeval, da ulice Pierre Mill v Parizu ni. Tudi sama je nisem našla. Ne na zemljevidu, ne drugače. Ampak – mora biti! Trudila se mu bom dopovedati, kako zelo sem bila prepričana, da se bo le široko nasmehnil in dejal, »seveda je, samo narobe ste iskali«. Sedaj pa mi bo trdil, da je ni. Morda je takrat bila. Nepomembna kratka uličica, kdo ve kje v tem velikem mestu, ki so jo potem prav zaradi njene majhnosti združili z neko drugo ulico. Kar tako ne bi bila omenjena. Človek, po čigar poti nameravam, si je ni izmislil.
Prav v tej ulici, v ulici Pierre Mill, je veliki stvaritelj verzov najel trinadstropno hišo. Hišo s tolikimi majhnimi sobami, da jo je poimenoval kar Ptičja kletka. V Parizu se je pred tem skrival še v drugih hišah in nazadnje pristal v okraju, kjer je živel pretežno obubožani delavski razred. Kmalu so se v Ptičjo kletko naselili tudi stanovski tovariši, spodnje nadstropje pa je namenil za knjižnico in druženja. Državni organi so poetu, ki je v njej bival skoraj pol leta, naprtili še, da preko nekega, do takrat njemu neznanega pesnika, s katerim se je kasneje spoprijateljil in je le-ta postal najboljši prevajalec njegove poezije v jezik svoje države, prenaša zaupne podatke od nekaterih, njegovi domovini sovražnih držav, do svojih pripadnikov v njegovi državi.
Zaradi lažnih obtožb se je moral skrivati skoraj leto dni in tudi potem ni bil varen nikjer več. Veliki poet, poet ljubezni, miru in socialni poet, kakor ga je imenoval svet, je namreč prav tu, v tej hiši, v Ptičji kletki, v kateri se je skrival s sposojenim potnim listom, potem ko je priletel iz Montevidea v Evropo, v Pariz, dobil zakonit in podaljšan potni list. Pot mu je bila odprta po vsem svetu. Ni ga marala le njegova domovina. Kjerkoli se je pojavil, so državne službe brž dobile ukaze za aretacijo, samo ker so njegovi verzi hvalili besedo »mir«. Besedo, ki je daleč prepozno dobila tudi svoj dan, Svetovni dan miru.
Na pregnanstvo obsojeni pesnik pa je pisal naprej. Njegovi verzi so govorili o razbrazdanih obrazih rudarjev in trpinčenih delavcih. Rudna bogastva v njegovi domovini so bila neizmerna. Veliko je zelo redkih kovin. Izkoriščajo jih večinoma tuje rudarske družbe. Kot poslanec je dobro poznal življenje teh ljudi, vedel je za vse njihove stiske. Svet ga je nosil po rokah. Bil je pesnik preganjanih in ponižanih delavcev.
Vse to se bom trudila dopovedati taksistu in ga še naprej prepričevati, da ulice Pierre Mill, četudi bi jo, ne bi smeli preimenovati. Ne bi smela izginiti kar tako. Paris, ki da toliko na umetnost, si tega nikoli ne bi privoščil. »Ta ulica obstaja«, ga bom prepričevala in mu še naprej pripovedovala zgodbo o enem najbolj znanih pesnikov na svetu. Na koncu se bom vdala in mu dala vedeti, »pustiva to, tu sta še dva naslova, na katerih se je takoj po prihodu iz Urugvaja skrival pesnik.«
Ena od hiš, ki ga je tudi sprejela, je bila hiša madame Francoise Giroux v kraju Palais Royal, prav blizu Colettinega. Tam je veliki zlagalec verzov videl eno najlepših Picassovih slik. Narisana je bila pred kubističnim obdobjem. Z okna sta na vsaki strani visela dva rdeča plišasta zastora. Padala sta na mizo, na kateri je povprek ležala velika štruca francoskega kruha. Ko je nekega dne k pesniku prišel sam Picasso, prijateljevala sta že od prej, sedaj pa mu je že uveljavljen in slavni slikar urejal papirje za potni list, ga je pesnik peljal pred njegovo sliko. Slikar je popolnoma pozabil nanjo. Molče jo je ocenjeval in dolgo je trajalo, preden je po tiho izrekel, da ni slaba. Prijatelj mu je nato dejal, da bo predlagal Državnemu muzeju svoje države, naj jo kupi. Madame Francoise Giroux, neverjetno izvirna in inteligentna ženska, jo je pripravljena prodati.
Vse to in še več bom pripovedovala nemalo začudenemu taksistu. Videti bo, da ga bo vse skupaj začelo zanimati. Njegov obraz in kretnje bodo sporočale, da se je med tem popolnoma umiril. Nikjer ne bova stopila v prostore, katerih naslove imam na listkih. Le od zunaj jih bom želela videti. V vseh teh desetletjih, ko se je tako osovraženi in hkrati tako priljubljeni pesnik skrival na različnih naslovih tega velikega mesta, se je marsikaj spremenilo. Morala bi pomisliti na to. S taksistom bi nama bila prihranjena marsikatera glasnejša beseda.
Potem me bo peljal v ulico, ki bi jo našel tudi z zavezanimi očmi. V šali mi bo rekel, »zakaj nisva šla najprej na ta naslov«. Hitela mu bom pojasnjevati, zakaj ne, in mislim, da me ne bo razumel. Ustavil bo na 31. aveniji, pred hotelom George V. Tu so pesnika, potem ko mu je uspelo z izposojenim potnim listom priti v Evropo, prisilili nastaniti se prav v njem. Že takrat, pred petinsedemdesetimi leti, je hotel gostil le mogočnike tega sveta, ljudi visoke družbe. Prijatelj ga bo prepričal, da ga nihče izmed teh ljudi ne bo spraševal po kakršnih koli dokumentih. Zunaj teh zidov pa je življenje čisto drugačno. Tam hočejo dokumente, hočejo vedeti, kdo si, hočejo vedeti vse o tebi. Pesnikova ponošena hribovska obleka pa je še kako bodla v oči. Picasso se je, brž ko je zvedel za njegovo zgodbo, ponudil, da mu pomaga pri urejanju papirjev. Znani slikar je telefoniral polovici sveta. Bog ve, koliko slik in skic bi slavni slikar lahko narisal, kaj vse bi se na novo snovalo v njem, medtem ko je nekemu pesniku urejal papirje, hodil od urada do urada in prosil, da bi stvari vendarle stekle hitreje. Povezal se je z vsemi, ki bi lahko pomagali, saj je poet moral imeti veljaven potni list.
Sredi Pariza v ne tako mrzlem januarskem popoldnevu bom stala nasproti hotela George V. Če bi sedaj bila pomlad, bi stala pod ozelenelim drevesom. Nekje sem prebrala, da so debla dreves pozimi topla. Enostavno objameš ga. Tudi lica stisneš k skorji. Tako objemajoč drevo na drugi strani ulice bom sredi zime v Parizu gledala preko ceste. Pripravljena trpeti mraz, samo da okusim trenutek, ko bom preko ceste gledala izstopajočo zgradbo, kjer se je najprej, potem ko je prišel v Evropo, skrival tako iskani ustvarjalec.
Če bi taksist vedel za vso to zgodbo, povrhu resnično, bi ga vse skupaj gotovo zanimalo. »Saj, kje pa je?« Šele takrat bom opazila, da ob drevesu stojim sama. Mimoidočih, zatopljenih v vsakdanje skrbi, do takrat niti opazila ne bom. »Kaj če sem govorila sama s sabo? Ali se jezila nad tem, kaj vse je doživljal nesrečni pesnik? Kaj če sem govorila z drevesom in jo je taksist, po tem ko me je nekaj časa gledal, popihal, da ljudje ne bi pomislili, koga neki vodi pred to elitno stavbo. Težak dan je za njim, težji kot za mano«, a se bom tolažila, da kdaj naleti na še bolj zatežene potnike.
Kar me bo nekdo na rahlo prijel za ramo. Obrnila se bom in nasmejala se bova drug drugemu. Ob tem mi bo izročil večjo mapo. Opazila bom, da je na njej velik znak hotela, ki stoji nasproti nama. Govoril bo hitro, govoril bo francosko in ničesar ga ne bom razumela. Kar se bo spomnil, da mi mora vse to povedati v angleščini. Začel bo govoriti počasneje. Da naj odprem mapo, mi bo nakazal s kretnjo. Odprla jo bom in vzela v roke list, ki bo na vrhu. Kopijo nečesa. Kriknila bom od presenečenja. »Ne more biti res! Sanjam!« Ostalih listov ne bom jemala ven. Ne smejo pasti na tla. Sploh ne tale, ki ga bom držala v roki. Seznam gostov, ki so takrat bili v hotelu in med njimi tudi on. Med vpisanimi gosti v hotelu je pesnik bil prijavljen pod imenom romanopisca, ki mu je posodil potni list. Potem ko so to izvedeli, so pripisali še njegovo ime. »Da ne izgubim mape«, me bo zaskrbelo. Medtem ko sem bila v svojem svetu, je taksist odšel v hotel in se vrnil z nečim, za kar si ne bi mogla misliti, da obstaja. »Kako se mu bom zahvalila?«
Da morava pohiteti, me bo tedaj opomnil. Po pariški obvoznici me bo peljal nazaj na letališče Charles de Gaulle. Letalo za Montevideo bo poletelo še isti večer. Pospremil me bo do mesta, kjer se bodo že zbirali prvi potniki za Južno Ameriko. Ko mu bom plačala vožnjo in se bova poslavljala, bo zmajeval z glavo in po vsej verjetnosti govoril, česa vsega ni doživel ta dan. Takrat šele se bom spomnila, koliko neki je moral plačati za kopijo o pesnikovem bivanju v tistem mogočnem hotelu. Iskreno bo povedal, da ni bilo zastonj, vendar naj ne skrbim. Naj bo zahvala za nevsakdanje doživetje tega dne, saj se je tudi sam veliko naučil o svojem mestu. Izmenjala si bova naslova in se poslovila. In ko bo potovanje za mano, naj mu pišem. Naj si poiščem dobrega francoskega prevajalca. Gledala bom za njim in si mislila, »morda bi me kakšen drugi šofer kmalu postavil na cesto rekoč, naj se grem solit z ulico Pierre Mill.«
Pred poletom preko Atlantika nas bosta čakala še dva postanka. Po prihodu v Montevideo si bom pošteno oddahnila. Pomirjajoče bo zopet začutiti trdna tla pod nogami. V mislih pa se bom vrnila k pesniku. S tega letališča je takrat poletel v Evropo, v francosko glavno mesto. Še prej je iz Buenos Airesa moral preko široke reke Rio de la Plata. Tudi sama bom morala čeznjo. Taksist, ki me bo kmalu za tem pobral, me bo zapeljal proti znamenitemu mestu Colonia, prav do pristanišča. Nenavadno hitra ladja bo peljala proti Buenos Airesu. Urugvaj s svojim umirjenim vzdušjem, pravo nasprotje argentinskega glavnega mesta, bo kmalu ostal za nami.
Med tem časom je pesnika že iskala argentinska policija. S potnim listom, kot ga je imel, ne bi mogel v Evropo. Več kot leto dni pregnanstva je naredilo svoje. Brada in preprosta oblačila so ga naredila neprepoznavnega. Potni list, s katerim je ljudski pesnik prišel v Evropo, niti ni bil njegov niti ponarejen. Bil je enostavno podarjen. Posojen. Znani gvatemalski romanopisec kot diplomatski zastopnik svoje države mu je po izrazu obraza bil tako podoben, da je pesnik zlahka prišel skozi vse kontrole tako v Argentini kot v Urugvaju in kasneje v Parizu. Nenavadna podobnost ju je ob snidenjih vedno zabavala. Rada sta se pošalila, da sta njuni telesi podobni puranom, tolsti perutnini, ki jo gojijo v Gvatemali in delu Mehike. Prijatelj mu je brez obotavljanja posodil potni list, ki pa ob vstopu na francoska tla ni bil več veljaven. Dokler v Franciji ni dobil pravega, se je skrival na različnih naslovih. Stanovski tovariši v Franciji so mu veliko pomagali. Težko je bilo spraviti v red pesnikove papirje.
V Buenos Airesu ne bom postajala. Tam takrat poetu ni bilo treba biti bitke za za veljavne dokumente, saj mu jih je rade volje posodil stanovski tovariš iz Gvatemale. Le videti ju ni smel nihče. Taksistu bom, preden bom stopila v avto, pokazala listek z napisom imena kraja, kamor bom namenjena. Daleč bo do tja. !Naj se peljem s taksijem ali se odločim za javni prevoz? Ali z avtobusom ali na štop? Že zaradi prenočišč. San Martin v Andih. Kraj tik pred mejo s Čilom.« Do tja bom potovala nekaj dni. Prostrana pampa me bo očarala. Neskončnih planot, poraslih z visoko travo, ne bo konca. Rodoviten svet je deležen padavin skozi vse leto. Ena redkih, tako prostranih pokrajin na svetu, kjer se živina lahko pase ves čas na prostem. Odločila se bom potovati z avtobusom.
V San Martinu je pesnik, ko je prestopil čilsko-argentinsko mejo, imel nekaj smole. Mesto je takrat imelo dva hotela. Prijatelj, prav tako iz njegove domovine, naj bi ga pričakal na določenem mestu oziroma v najboljšem hotelu v mestu. V njem naj bi se, takoj ko bi prišel v San Martin, oglasil tudi pesnik. Vendar je odšel mimo njega in se s spremljevalci, s katerimi je malo prej prečkal Ande, nastanil v drugem hotelu, še odličnejšem, kjer se je zgodilo, da jih skoraj ne bi sprejeli. Večdnevno potovanje je pustilo posledice na obrazih, obleki in obutvi. Po tretjem dnevu ga je razjarjeni prijatelj našel in že po desetih minutah so se peljali po južnoameriški pampi, naravnost proti Buenos Airesu.
Ko so pesnika peljali skozi te kraje, je bil že svoboden. Vendar ga je tudi tu iskala argentinska policija in za njim razpisala tiralico. To je zahtevala njegova domovina od vseh držav, kjer koli bi se pojavil. Med vožnjo proti Buenos Airesu je v avtu, ki ga je peljal, vedno sedel na zadnjem sedežu in se delal, da spi. Tudi govoriti ni smel, saj je imel tako drugačen, tako prepoznaven glas. Poleg tega je bil ogrnjen še v deko, saj se je pripravljalo k zimi. Sama bom skozi prostrano deželo Argentine potovala januarja. Tam bo takrat poletje.
Po vznemirljivi vožnji si bom želela daljšega spanca. Prehitro se bo vse odvijalo. Mesto ima tudi svojo taksi službo. To me bo razveselilo. Prihranjene mi bodo mnoge skrbi, razen ene. Kar naprej jo bom tlačila na stran. Dokler na poti, ki je še pred mano, ne bom prišla tako daleč, nočem razmišljati o njej. Zaradi te ovire se lahko smer poti, na katero se bom odpravila, močno spremeni.
Naslednje jutro se bom s taksijem peljala proti meji s Čilom. Videti bo, da taksist, sicer starejši možakar, nekaj vseeno ve o pesniku iz sosednje države, ki je pred davnimi leti jezdil tod mimo, medtem ko mu je skupinica poznavalcev te težke komaj prehodne poti v tisti zimi pomagala, da so uspešno prečkali Ande. Medtem ko se bo šofer nekaj časa pogovarjal s stražarjem, nama bodo mejni organi dali znamenje, da je vse v redu.
Da sva že v Čilu, mi bo rekel taksist. Morala bom biti še posebej pozorna. Nedaleč od meje z Argentino so stala stara napol razpadajoča poslopja. Majhna karavana, ki je takrat, pred več kot sedemdesetimi leti, po večdnevnem jezdenju naletela na ta nenavaden kraj, je tukaj prvič stopila pod streho, potem ko so v tisti noči po več dneh zagledali medlo svetlobo luči. Sredi tistega prostora je na tleh dan in noč gorelo deblo, okoli njega pa so ležali moški. Morda so samotneži vedeli, kdo so popotniki, ki so pravkar stopili, morda ne. Ko so se najedli in napili, so šli skozi nekaj izb in v temi prišli v prostor, sredi katerega je tekel topel termalni vrelec. Umiti so se znebili teže minulih dni in naslednje jutro olajšani nadaljevali pot. Plačila za prenočišče, hrano in kopel niso sprejeli. Brez besed so dali vedeti, da je že dobro. Skupinica jezdecev s pesnikom je po nekaj kilometrih prešla na argentinsko stran.
S taksistovega obraza bom razbrala, da ve, kam pelje. Po nekaj kilometrih se bova ustavila. Od tam bova nadaljevala peš. Nemalo začudena bom kmalu zagledala ruševine zidu, kar bi lahko pričalo, da gre za tiste samotne hiše, od katerih so ostale le te neme priče nekega časa. Šoferju bom namignila, da želim še naprej, do majhnega zelenega travnika s šumečimi potočki in z gozdnimi rožami. Ne verjamem, da me bo razumel, a bo vseeno peljal. Tedaj se bom spomnila, da bi do tja utegnilo biti predaleč. Na tisti prelepi livadi se je vsakdo, ki bo morda že jutri bežal tam mimo ali pred roko pravice ali samo kot preganjanec, kot je bil naš pesnik, ustavil, stopil do ostankov bikove glave sredi livade ter v odprtino za oči vrgel nekaj novcev in hrane. Tako je tistikrat storil tudi preganjani pesnik in ob tem razmišljal, da je obred v neki neznani povezavi s tem, da bi se pot srečno končala. Andi in divjina gozda mi bodo vzbujali strahospoštovanje. S šoferjem se bova nato vrnila na argentinsko stran. Pesnika je preko Andov vodil njegov prijatelj. Dobro je poznal te kraje, saj so ga najeli vselej, ko je šlo za medsosedske spore. Šest jezdecev se je tako prebijalo po andskem gozdu na južnem delu Čila. Pot, ki so si jo zadali, je tako nevarna, da skoraj ni možnosti, da bi jo kdo preživel. Policija tam sploh ni hodila, v upanju, da bo težavnost poti naredila svoje. Mnoge je zapeljala očarljivost gozda. Mamljiva, vendar pogubna narava, je zavajala vseh vrst prebežnike. Hipna nepazljivost, zdrs konja ali okrušene skale so mnogokrat bile usodne. Vse to je moral prestajati pesnik upanja, da je svoje poslanstvo lahko opravljal naprej, čeprav izven domovine.
Kako preko te privlačne in hkrati strašljive poti, po kateri bom prvotno nameravala? Šoferja bom prosila, da sedeva v avto. Razložila mu bom do sedaj skrivni, najbolj nori načrt. Na listku bom že imela napisan in narisan plan preleta Andov na drugo stran, v Čile. S helikopterjem. Kako priti preko Andov do jezer Ranco in Maihue, kateri je pesnik moral prepluti, preden so se začeli preko pragozda in skal vzpenjati proti vrhovom gora prav do sem, kjer se bova nahajala s taksistom? Priljubljenega in hkrati osovraženega poeta so takrat varno prepeljali iz več kot tisoč kilometrov oddaljenega glavnega mesta njegove domovine. Ande bodo prekoračili na jugu. Na drugi strani pa ga bodo že čakali argentinski tovariši. Načrt je bil pripravljen do popolnosti.
Tudi sama bom hotela iti vsaj po delu poti človeka, katerega zgodbo poznam in ki je takrat moral zbežati iz svoje domovine najprej v Argentino in nato v Pariz. Hotela bom prepotovati vsaj del te tihotapske poti, kot so jo imenovali tisti, ki so bežali po njej. Za tistima jezeroma je takrat stala žaga. Vse dni so padala mogočna, tisoč let stara drevesa za železniške pragove v evropskih državah. Samoten kraj, kjer skoraj vedno dežuje in je hud mraz, je motilo le oglašanje žag. Ravno ko je človek besed in zvokov s svojimi spremljevalci nameraval odjezditi, se je nepričakovano, pol leta prej, najavil na obisk lastnik tistih krajev. Pri lastniku žage pa je bil nastanjen pesnik. Lastnik tega območja je bil pristaš tistih, ki so pesnika preganjali in nadenj razpisali tiralico. Strah je bil nepopisen. Nepričakovani razplet po srečanju lastnika teh gozdov in pesnika je presenetil vse. Čeprav njegov nasprotnik, mu je lastnik teh prostranstev zagotovil varno prečkanje Andov. Če se po tihotapski poti to ne bi moglo zgoditi, mu bodo njegovi delavci pomagali najti drugo smer. Veliki tovarnar je na začudenje pesnika njegove pesmi poznal in jih bral na način, da je le-ta pomislil, da so se njegovi verzi na novo rodili. Skupina jezdecev z velikim ustvarjalcem med seboj se je kmalu podala gozdu in Andom naproti in jih po več dneh tudi srečno prečkala.
Medtem ko bom govorila, se bo šofer prijemal za lase, za lica, kimal, odkimaval in krilil z rokami. Že slike na listkih so mu povedale vse. Do smrti bo obžaloval, da mi je v San Martinu pokimal, naj se spokam na zadnji sedež avtomobila. Čez čas bo vzel mobilnik. Sledil bo dolg pogovor. Sledilo bo še nekaj klicev. Zaradi slabega znanja jezika se bom bala, da ne bom razumela njegovih razlag. Zato pa so tu kuli, prazen list papirja, zemljevid in naše kretnje.
Blizu San Martina, torej v Argentini, je manjše letališče. Vožnja s helikopterjem bi bila mogoča, če bi le-ta imel nujno pot v Čile. Taksist se bo ponudil, da me preko Andov prepelje skozi najbližji mejni prehod. Peljala se bova do jezera Ranco, se vrnila na glavno cesto in nadaljevala pot proti Temucu. Od tam se bom z javnim prevozom peljala najprej do Santiaga, za tem pa v majhno mestece ob Tihem oceanu.
Mejni prehod Paso Cardenal Antonio Samore bo najbližji. Čeprav se bo treba peljati dobršen del južneje, bova nato zavila na cesto, ki bo vodila skozi vse tiste kraje, ki si jih bom tako želela videti in začutiti utrip tistega časa. Organe na meji bo zanimalo predvsem, kje v Čilu bom bivala. Navedla bom manjše mestece ob Pacifiku, nedaleč od Santiaga. To bo za njih tudi dovolj. Kot bi lepo moderno cesto speljal skozi prvinsko naravo, je bilo videti vse skupaj. Vse bo sredi bujne rasti, saj bo tam takrat poletje, v Evropi zima. Na nadmorski višini 1321 metrov bova. Sledil bo spust in potem pot proti severu.
S šoferjem bova skoraj ves čas molčala. Kriljenje z rokami bi le oteževalo vožnjo. Ob jezeru Ranco bom želela postati in si v spomin priklicati vse podrobnosti pesnikove poti, si vtisniti v spomin mogočna drevesa in Ande za njimi. Potem bom želela le še, da na robu Temuca poiščeva vasico Lass Casas, kraj, kjer je pesnik napisal svoje prve verze. S taksisti bom imela srečo. Mojemu, že drugemu rešitelju, bom iskreno hvaležna za vso pomoč.
Spotoma se bom odločila, da v Santiago ne pojdem. Potovala bom naravnost proti Isli Negri. Naj mi pesnik oprosti. Ko se bom peljala proti kraju ob pacifiški obali, bom premišljala, kaj vse je pesnik preživljal v letih, preden je bil obsojen na pregnanstvo.
Konec leta 1943 je prišel v glavno mesto svoje domovine. Kljub premnogim rudnikom je v deželi vladala strahovita revščina. Moral se je odločiti, na kateri strani bo. Izbral je pot, ki mu je prinesla preganjanje. Stopil je na stran revežev. Čilski pesnik je dodobra poznal njihovo življenje. Zavzemal se je za njihove pravice in brezpravni rudarji in ljudstvo so ga izvolili za senatorja. Hotel je priti do slehernega kraja, kjer je pod tujci trpel njegov narod in jim z govori in s svojimi pesmimi vlival upanje. Njegova dežela se začne na Južnem tečaju in sega na severu do slanih pustinj, kjer ni deževalo že sto let.
Več let je obiskoval te kraje kot senator. Povsod so pesnika prosili, naj bere svoje pesmi. Ob tem je razmišljal, ali ga ljudje sploh razumejo. Ene stvari ni zavrnil. Kdaj se je zgodilo, da je koga prehitro ocenil in ga vzel za svojega. Ljudje dveh obrazov so ga vedno užalostili. Verjel jim je, a so ga nekateri izdali. Brezupni položaj mnogih rudarjev je navdihovala moč izgovorjenega v njegovih verzih. Premnogi so se zavedali, da je nekje neki pesnik, ki misli na njih in njihovo bolečino. Izbral je te zgarane rudarje, srečen, da drži tisti prvinski stik z ljudmi, ki so na družbeni lestvici pristali najnižje.
Pesnik je prinašal v senat glasove nezadovoljnih množic. Nasprotni strani to ni bilo po godu. Zgodile so se stvari, zaradi katerih so njegovi siloviti govori polnili dvorano v senatu. Zato so ga odstranili kot senatorja, policiji pa naročili, naj ga aretira. Skrival se je več kot leto dni in medtem končal eno svojih največjih literarnih del. Zatočišče so mu dajali ljudje vseh poklicev. Počutil se je pravega ljudskega pesnika. Potem so prišli časi, ki so državi spremenili tok življenja. Kar je nenadna smrt Nobelovega nagrajenca, pesnika miru in življenja, za kar so ga imeli, osupnila svet. Le dan ali nekaj dni preden je nameraval ponovno iz države. Svet je izvedel za pravo resnico šele petdeset let po tem pretresljivem dogodku. Letos, februarja 2023, so o tem pisali skoraj vsi svetovni časopisi.
Avtobus se bo po dolgi vožnji ustavil na glavni postaji v Isli Negri. Še v tretje se bom želela peljati s taksijem. Tako bom prej tam. Prosila bom taksista, naj me pospremi do pesnikove hiše, naj me pospremi do … Molčala bova. Ne vem, katere rože je imel najraje poet. Takoj ko se bova začela vzpenjati, bom v napol posušeni travi zagledala drobcen vijoličast cvet, ki mu ne bom vedela imena. Vem, ne bi smela trgati rož. Sploh na tistem mestu ne. Ampak cvet bo ostal tam, le nekaj metrov više. Še malo in postala bom ob grobnici na vrtu ob njegovi hiši, v kateri so mu naredili muzej. » Tu sem,« bom ponavljala. » Poklanjam vam tale droben cvet v zahvalo, kar ste podarili svetu. Vendar, miru še ni.« Na plošči na grobu bo pisalo: Pablo Neruda, 1904–1973. Nižje spodaj bo Pacifik udarjal ob mogočne skale.
Tako, pa sem v mislih prepotovala pot, na katero se odpravljam jutri, pot, ki čaka, da stopim nanjo. V mapo sem zložila vse, kar bi mi lahko zaradi slabega znanja jezikov prišlo prav. Naj pride jutrišnji dan! Naj pride čim prej!
