O kritiškem literarnem delu Katarine Šalamun-Biedrzycke v poljščini ob izdaji njenih dveh knjig Wśród słoweńskich i polskich autorów, Kraków 2018, ss. 447, in Silva rerum, Kraków 2023, ss. 270.
Uvod
Prestopanje spoznavnih obzorij ni majhen napor. Še posebej, če govorimo o preseganju ne le lastnih pogledov in perspektive, temveč tudi o preseganju lastnega jezika, kulture in dodeljenega mesta na zemljevidu. Seveda tega ni mogoče storiti tako »od zunaj«, da bi na vse gledali kot iz orlovega gnezda. Takšno preseganje mora biti nekam usmerjeno.
Če odraščaš v kulturi naroda, ki leži zunaj zgodovinskega epicentra današnjega sveta (danes lahko govorimo o anglosaškem krogu, v času mladosti Katarine Šalamun-Biedrzycke pa še o ruskem jezikovnem krogu), se zdi naravno, da se usmeriš proti središču. Še toliko bolj, ko govorimo o slovenskem narodu, za katerega se zdi premik proti Italiji ali Nemčiji nekaj že dolgo dodelanega.
Zato morda preseneča, da je Katarina Šalamun-Biedrzycka izbrala zelo ne samo po sebi umevno smer preseganja lastne kulture in jezika. Res je, da Poljska nikoli ni bila povsem obrobna država, a odločitev, da jo bo globlje spoznala, razumela in v njej pognala korenine, lahko povzroči osuplost.
Zakaj je Slovenka izbrala prav Poljsko kot smer, v kateri bo prestopila zgodovinsko spoznavno obzorje? Morda bi moral na to vprašanje odgovoriti na koncu eseja, vendar bi to raje storil že zdaj. Rešitev te uganke je zelo preprosta in se glasi: »ker ja, zakaj pa ne«. V intervjuju s Piotrom Mierzwo za revijo Dwutygodnik prevajalka razkriva svoje motive, vendar se ni spuščala v podrobnosti. Počitnice na Poljskem, zanimanje za našo kulturo, študij književnosti in želja po spoznavanju sveta zunaj lastne države ter ljubezen do literature, zlasti poezije. Nič nenavadnega.
Prestopanje je običajen potek dogodkov, tako kot številna druga prizadevanja. Nekateri prestopajoči preprosto presežejo svoje obzorje, so pa tudi taki, za katerimi in okoli katerih ostanejo številni dokumenti in pričevanja o opravljenem delu. Prevajalci so takšni ljudje. Nekdo lahko prebere nekaj, kar bi bilo za ljudi zunaj njegovega kroga nepredstavljivo, in ostane sam s tem, drugi pa bo čutil, da mora to pokazati drugim.
Katarina Šalamun-Biedrzycka je čutila, da mora širiti to, kar je spoznala, in to ne samo med Slovenci, tudi Poljakom je hotela posredovati to, kar je brala v svojem okolju. Poleg prevajanja predvsem slovenske poezije je pisala tudi besedila o samem prevajanju, o zgodovini slovenske književnosti in o sami slovenski književnosti v primerjalnem kontekstu s poljsko.
Danes ima bralec v dveh knjigah na voljo večino tega, kar je Katarina Šalamun-Biedrzycka v diskurzivnih besedilih napisala po poljsko. Gre za navdihujoč zapis življenjskega dela na področju komparativistike, zato bom v naslednjih razdelkih predstavil bralcem svoje vtise in misli ob branju celote.
1.
Resda sem se že dotaknil teme medkulturnega potovanja in prevajalkinega lomljenja obzorij, vendar takšna obravnava ne izčrpa teme in izpusti tisto, kar je najbolj zanimivo, namreč življenje samo. Znanstveniki, prevajalci in pisatelji običajno vzpostavijo svoje življenje tako, da se ustrezno umestijo v polje znanstvenih, literarnih ali državnih institucij. Iz knjig Med slovenskimi in poljskimi avtorji in Silva rerum je mogoče razbrati vijugaste ovinke usode njihove avtorice. V opombah in opombah pod črto je skrita zgodovina boja za lastno mesto. Včasih je nasprotnik cenzura (primer cenzurno porezanega besedila Strzeżcie mnie, zorze miłe), drugič kolega iz stroke (tu beremo: »Neobjavljeno, ker Piotr Sommer - takratni in zdajšnji glavni urednik revije Literatura na Świecie - ni hotel natisniti tega besedila«.).1
Popolna slika težavnosti boja se pojavi v Silva rerum v besedilu, ki pravzaprav odpira to zbirko esejev, intervjujev in prevodov, v intervjuju za slovenski mesečnik Literatura iz leta 2003 pod naslovom Stopiti v stik z energijo sveta. V izvirniku je bilo besedilo napisano v slovenščini, za prevod v poljščino pa je poskrbel Miłosz Biedrzycki. Šalamun-Biedrzycka si v njem dovoli precejšnjo odprtost tako glede zasebnega življenja (spominja se svoje depresije iz študentskih let, poskusov, da bi se z njo spopadla s pomočjo literature, in v tem kontekstu uporabi celo besedo »samomor« kot nekaj, česar si nikakor ni mogla dovoliti - in to zaradi staršev! ), pa tudi v družbeno-institucionalnem kontekstu (poimensko omenja ljudi, ki so jo ovirali pri razvoju akademske kariere, govori o - in tu uporabi besedo »cinično« - zavrnitvah njenih raziskovalnih prijav v Sloveniji ali o tem, kako so na Poljskem torpedirali njeno habilitacijo).
Tu se pojavi zelo zanimiv sklop. Spoznamo, da prevajalka ne živi le dvojnega življenja, kot bralka ali udeleženka v kulturi, ampak da se njena kariera in življenje odvijata na dveh področjih in sta odvisni ne le od družbenih ozirov, ampak tudi od tega, koliko se tu zanimamo za slovensko kulturo in literaturo, in koliko v Sloveniji za poljsko. Osupljivo je, kako lahko vektorji zanimanja narodov za narode določajo ritem, kariero in finančno kakovost življenja tistih, ki se odločijo živeti na tem stičišču.
Ali kot pravi prevajalka:
Literarna kritika najpogosteje ne jemlje resno avtorjev iz tako imenovanih manjših literatur, njihova literarnovedno izhodišče, na primer kar se tiče slovenistike na Poljskem, pa je precej slabo. Še večje neupoštevanje teh področij pa vidim, če se omejimo na slovenščino, v nasprotni smeri - v podcenjevanju pomena prevodov poljske literature v ta jezik. Kot primer naj navedem dejstvo, da v petnajstih letih njenega obstoja še noben slovenski prevajalec ni prejel nagrade Transatlantyk, čeprav imamo tako odlične in neutrudne prevajalce.
To je vsekakor zelo nehvaležna pozicija. Kaj vodi ljudi, da se postavijo v tako nehvaležen položaj? V primeru Katarine Šalamun-Biedrzycke - iz tega, kar sem razumel iz branja teh njenih dveh knjig - so to lahko strast, zanimanje, pa tudi slepa usoda, ki je odločila, da boš naletel prav na to in ti bo všeč. Spričo premijskih načinov življenja, ki temeljijo na dobičkonosnosti in stremljenju k okcidentalizmu, je v takšnem položaju med dvema slovanskima deželama nekaj absurdnega. Toda tudi junaškega, saj je potrebna neverjetna mera zagrizenosti in spretnosti, da vztrajaš v absurdu zoperstavljanja se temu, »kar se splača«.
2.
No torej: biti proti temu, kar se izplača, kar se pričakuje, junaštvo in absurdnost. Priznati moram, da me med celotnim branjem ni zapuščal občutek tega militantnega tona esejev. Šalamun-Biedrzycka se neprestano sooča in bojuje. Ne ustraši se poimenovanja svojih nasprotnikov, pogosto uporablja obliko polemike (pa četudi jo izvaja sama s seboj ).
Ne bori se le za položaj poljske literature v Sloveniji ali slovenske na Poljskem, temveč tudi za določeno vizijo sveta. Njen modus operandi je pobegniti onkraj antropocentrizma; v ta namen konstruira model subjektove svetovnonazorske drže do stvarnosti, ki ga v celoti predstavi v študiji Ob prevajanju Cimetovih prodajaln in Mesije (čeprav se prvič pojavi že v spremni besedi k antologiji poljske proze Varujte me, mile zarje!):
1. drža:
subjekt se čuti podrejenega nečemu, kar ni on sam (Bogu, Ideji, Narodu, Družbi ...) - znak tega stanja je minus plus (– +);
2. drža:
položaj je obrnjen, subjekt se ima za Gospodarja vsega - znak tega stanja je plus minus (+ –);
3. drža:
subjekt je zdvomil v svoj nadrejeni položaj, pa tudi v karkoli okrog sebe, tu je znak minus minus (– –).
[...]
Izven teh treh arhetipskih drž torej ostaja torej občutje, ki poudarja afirmativno enakopravnost obeh členov (mene in sveta, subjekta in objekta, se pravi, da imamo tu plus plus: + + držo), in šele v takem stanju - v vzvratnem procesu med obema členoma, v njunem recipročnem delovanju – lahko pride do utelešanja resnice, ko »stvariteljska beseda prikliče navzočnost«.
Seveda bi kdo s filozofskim predznanjem lahko izrazil dvom o tako reduktivno zastavljenem vprašanju, vendar tu nimamo opravka s celovitim predlogom nove ontologije (in prevajalka tega sploh ne trdi), temveč z orodjem za preučevanje modernističnega pisanja. S pomočjo te sheme, tega orodja, avtorica naredi izbor avtorjev in izbere najzanimivejše,to je take, ki jih je mogoče postaviti v položaj dveh plusov (++). Med njimi sta m.dr. tudi (pisoča v poljščini) Gombrowicz in Schulz, (in, pisoči v slovenščini) Šalamun.
Na ta način prevajalka predstavlja tudi razvoj literatur na Slovenskem in Poljskem. V ta namen v že omenjeni spremni besedi v knjigi Strzeżcie mnie, zorze miłe predstavi shemo tega prehajanja (ene drže v drugo):
+ + → - + → + - → - - → + + ...
kjer pove, v kakšni drži je izbrani avtor, avtorica pa v vsakem primeru opredeli, kako sta avtorjeva osebnost in kontekst časa, v katerem je živel, vplivala na njegov pogled na svet.
Tovrstni predlog nedvomno izhaja iz navdiha strukturalistične misli, po kateri preučujemo literaturo tako, da določimo zanjo ustrezne kategorije in jo ustrezno umestimo v vnaprej pripravljeno strukturo. Danes se to morda zdi redukcionistično, vendar je treba priznati, da se je morala raziskovalka izkazati z veliko mero samozavesti in močno vero v lastne poglede, ko je ustvarila tovrstno teorijo - raziskovalno orodje. V tem primeru menim, da je treba njen vstop v prostor literarne vede dveh držav pod okriljem dveh plusov gledati v luči že omenjenih njenih lastnosti, tj. junaštva in pripravljenosti na soočenje s potencialnimi polemisti.
3.
Poleg uporabe »merila plusov in minusov« ji tudi ni tuja metoda natančnega branja (close reading). V besedilih, kot sta Anton Vodnik v obličju »antimodernističnega upora« ali Stanko Vuk – ustreljen v letu, obilno navaja besedila obravnavanih pesnikov v svojih prevodih in jih sooča z izvirniki. Enako stori, ko obravnava dela Bruna Schulza in Witolda Gombrowicza, ko piše o poljskih izvirnikih in navaja prevedene odlomke, hkrati pa pojasnjuje, katere prevajalske strategije je uporabila pri svojem delu. Ta način branja, značilen za njeno prevajalsko delo, povzroči, da se v bralcu izjedri nekaj, kar je za Šalamun-Biedrzycko bistvo literarnega dela - njegova energija.
V pogovoru s Piotrom Mierzwo je rekla:
Prevajalec ne prevaja v smislu, da bi razlagal, pojasnjeval ali izpostavljal sebe, temveč se le prepušča obstoječi energiji. Gre za neantropocentrični pristop.
Pri takšnem postavljanju besedil na razkoraku med jezikoma torej ne razmišljamo o njih kot o reprezentaciji neke kulture ali jezika, pač pa kot o reprezentaciji določenih pomenov, umetniških valov. Besedilo preneha biti samo besedilo in postane pomen, ki se lahko uresniči ne le v jeziku izvirnika.
V že prej omenjenem intervjuju je prevajalka o tej energiji dejala:
Ne vem, kaj to je, a zagotovo vem, da takšna življenjska energija v svetu obstaja. Tudi ustvarjalec je resnično ustvarjalen samo takrat, ko se ji prepusti. Že v svoji doktorski disertaciji sem razvila tak pojem avtorja in avtorstva, ki ne pomeni creatio ex nihilo - avtor nečemu, kar obstaja, samo pomaga, da doseže svojo lastno polnost.
To pomeni, da besedilo zanjo ni zgolj neka besedilna reprezentacija avtorjeve ideje, pač pa je sam kot tak izraz življenja, izraz vitalizma in sveta, takšno besedilo naj bi bilo še ena od stvaritev narave, umetnik pa tu ne služi samemu sebi, kolikor je šaman, sprejemnik, podvržen tem energijam.
4.
Druga zanimiva kritičnoliterarna praksa je njena konstrukcija »vzporednih življenj«. To se mi zdi učinkovit način gradnje mostov med literaturami pri delu literarnega raziskovalca.
Včasih avtorje primerja tako, da pokaže podobnosti v določenih elementih ustvarjalnih praks, predvsem je to vidno pri primerjavi Bruna Schulza z Lojzetom Kovačičem ali Slavkom Grumom, Tomaža Šalamuna z Witoldom Gombrowiczem, najbolj komplementarna vzporedna biografija pa je v študiji o Stanku Vuku in Czesławu Miłoszu.
Poglejmo si to vzporednico med njima v tekstu Stanko Vuk - ustreljen v letu. Avtorica na kratko poda biografijo slovenskega pesnika in pokaže podobnosti in razlike z biografijo avtorja Doline Isse, izpostavi, kako dragoceno biografsko gradivo so pisma mladega Miłosza Iwaszkiewiczu in (zelo podobno) Vukova korespondenca s profesorjem Juvančičem, pokaže pa tudi, da so bili pogledi Poljaka v dvajsetih letih 20. stoletja usmerjeni v socializem, Slovenca pa v nacionalno vprašanje.
Prikaže tudi podobnosti med obema pesnikoma v tem času. Družilo naj bi ju zanimanje za poetiko haikuja (s katero sta v svojih delih težila k ++ položaju). Razdelil pa ju je odnos do lastnih skupnosti, pri Milošu kritičen in uporniški, pri Vuku pa predan njenim ciljem.
Pri tovrstnem branju je mogoče besedila in življenja prebrati na novo, a jih tudi odtrgati od lastnih kontekstov in jih videti kot določene oblike izražanja zgodovine in sveta v podobi burnih življenj pisočih ljudi.
V primerjalni luči je zelo zanimivo besedilo Przybyszewski in Slovenci, tu je Poljaku postavljen nasproti Ivan Cankar. V tem primeru ne gre za vzporedno življenje, temveč za soočenje dveh vodilnih modernistov, da bi (še bolj svojstveno) opredelili naravo slovenskega modernizma. Avtorica skozi celotno besedilo zgoščeno podaja razvoj modernistične umetnosti na Slovenskem, navaja biografske podatke o Ivanu Cankarju in ugotavlja primere pojavljanja avtorja Satanovih otrok v slovenskem tisku ter omenjena pisatelja primerja med seboj in mnenje prvega o drugem.
5.
Ko že govorimo o biografijah in osebah, v knjigah Med slovenskimi in poljskimi avtorji in Silva rerum je veliko pozornosti namenjeno trem avtorjem: Gombrowiczu, Schulzu in Šalamunu.
Gombrowicz
To ime se v obeh knjigah pojavi 184-krat (če štejemo opombe, blibliografijo in eno Šalamunovo pesem).
Gre za obsežno zgodbo v prevajalkinem življenju. Najprej je prevedla Ferdydurke (prevod je izšel leta 1974), več kot deset let pozneje pa še Pornografijo (1986). Prvemu je sledilo besedilo Ob prevajanju Ferdydurke in (po štiriinštiridesetih letih) O Ferdydurke in njeni tridesetletni prevajalki, drugemu pa Ob prevajanju Pornografije (tu seveda govorim o poljskem korpusu avtoričinih del). Z drugimi besedami - štiriinštirideset let pisanja o Gombrowiczu.
Dve najstarejši besedili vsebujeta prevajalkin credo (»V svojem prevodu sem skušala biti čim bolj zvesta, tako vsaki podrobnosti kot duhu dela kot celote«). ), umeščata lastne prevode med druge (opombe o Ferdydurke v francoščini ) ter interpretirata in analizirata besedila, ki ju je obdelala, da bi pokazala, iz kakšnega stališča je prevajala (saj je takrat menila da je »vsak prevod interpretacija«).
Najmlajši tekst pa je hkrati samokritika prejšnjih besedil in prevrednotenje nekaterih stališč (na primer odmik od goreče vere v antiantropocentrizem), razmislek o eksistencialnem pomenu Gombrowiczevega pisanja za njegove bralce in svoboden primerjalni ekskurz o podobnosti njegove svetovnonazorske drže s pogledi in delom Tomaža Šalamuna.
Schulz
Njega je nekoliko manj, pojavi se 109-krat. V poljščini je dobil le eno besedilo (Ob prevajanju »Cimetovih prodajaln« in »Mesije«), ki pa je prežeto s številnimi konteksti (od omenjanja Avstro-ogrske do slovenske književnosti in kabale). Prav tu je Šalamun-Biedrzycka komplementarno predstavila svojo teorijo plusov in minusov ter opisala svoje boje in sanje, kar se tiče prevodov tega avtorja.
Eden najzanimivejših vidikov tega eseja je špekulacija in biografsko raziskovanje legendarnega izgubljenega (ali celo neizoblikovanega) romana Mesija. Pri tem uporablja teorijo plusov in minusov, kar je razvidno iz naslednjega odlomka:
Zdi se mi celo, da je bila tudi Pomlad prvotno zamišljena kot eno od poglavij tega romana, vendar je avtor spremenil svoje načrte in jo napisal v sedanji obliki, ker leta 1936 v sebi ni več našel stanja duha, ki ga je potreboval za pisanje Mesije, tj. odnosa + +.
Šalamun
Njegovo ime se tu pojavlja še pogosteje, 123-krat, to število objema tudi eno njegovo pesem in esej Uroša Zupana. Sovpadanje priimkov s prevajalčinim ni naključno - razlog je v tesnem sorodstvenem razmerju, avtor je njen brat. To je morda avtor, ki ga najpogosteje prevaja.
Šalamun-Biedrzycka govori o njem na zelo zanimiv način, saj ne zapade povsem v osebna, spominska razpoloženja - ohranja distanco raziskovalke. Šalamunovo delo umešča v zgodovinski in kulturni kontekst svoje države. Tako lahko spoznamo, kaj je bila (in kaj je danes) njegova poezija na Slovenskem in za druge pesnike tega naroda (v tem primeru to stori precej drastično, saj v drugo knjigo umesti esej Uroša Zupana o Šalamunovem delu).
Iz vsega tega se izoblikuje pred nami osebnost, ki je prevrnila literaturo in njeno razumevanje na Slovenskem v šestdesetih letih, obenem pa se predstavi svetovljan. Bil je najzanimivejši med pesniki, ki so slovenski poeziji dali lahkotnost in jo odprli za upor proti »očetom« in svetu (celo tudi v ontološkem smislu). Katarina Šalamun-Biedrzycka pokaže, da je bil bratov navidezno površni, nadrealistični upor najbolj smiseln odziv na resničnost, saj je izhajal iz tedanje kulture in literature.
Šalamuna danes na Poljskem berejo; ni najbolj priljubljen pisatelj, vendar ima svojo stanovitno skupino zvestih bralcev. Ne pozabimo pa, da ga, če ne bi bilo njegove sestre, verjetno ne bi brali. Večino pesmi, ki obstajajo v poljščini, je prevedla Katarina Šalamun-Biedrzycka - ona je bila prva, ki je energijo tega pisanja prenesla v poljščino.
Zaključek
Človek bi lahko napisal še veliko več, opozoril na podobne in še druge teme, vendar za to ni ne časa ne prostora. Navsezadnje imamo opravka z zbirko besedil iz celotnega življenja. Z avtorico bi se bilo mogoče zbližati v podrobnem kritičnem pregledu - opredeliti njene poglede, uporabljene paradigme in kritična orodja od njenih najzgodnejših besedil do teh najpoznejših. Videti je razvoj: od navdušene študentke do sivolase veteranke, ki ne govori več v jeziku analize, temveč spomina. Ampak ne pozabimo na njen doktorat Poezija Antona Podbevška in Antona Vodnika v dvajsetih letih 20. stoletja. Spreminjanje vizije sveta in vsa besedila v slovenskem jeziku.
Vse to je kot zgodba o ljubezni do energije literature in tega, kaj vse omogoča: preseganje spoznavnih obzorij, prevajanje zahtevne, visoke umetniške literature v oba jezika, osvoboditev od antropocentrizma, trekinge po Nepalu in zmage v pingpongu (vprašanje je le, ali nekaterih tekem ni vredno dobiti, ali pa morda z nekaterimi ljudmi ni vredno igrati).
V zaključnih besedah nimam veliko povedati, zato bom morda izrekel neumno prispodobo: Katarina Šalamun-Biedrzycka je kot pingpong žogica, kjer je en loparček Slovenija in drugI Poljska, miza pa je življenje. Od vsakega loparja dobi dovolj energije, da lahko učinkovito skače po mizi (predpostavimo pa, da izredna nadarjenost obeh igralcev vodi v to, da se igra nikoli ne konča).
Opomba:
1 V intervjuju Električna energija Šalamun-Biedrzycka pravi, da je naredil to, ker je izgubil partijo pingponga.
Izšlo v knjigi W tym samym języku, tom III, szkice o twórczości autorów Stowarzyszenia Pisarzy Polskich, Kraków 2023.
