Prebujal se je lep sončen dan. Ravno pravi za potepanje ob obali. Priznam, tudi lov za fletnim fantom je primeren. Kaj naj oblečem? Nekaj, kar bo dovolj spodobno in hkrati izzivalno. Spraznim pol omare in pomerjam. Odločim se za dolgo tanko obleko z ozkimi naramnicami.
Po ozkih tlakovanih ulicah se podam do obale. Dolgi svetli lasje plapolajo v vetru, obleka opleta okrog drobnega telesca in lovi hladen piš. Hodim ob obali, sezujem čevlje in skačem po mivki. Skačem in se igram kot otrok. Opazujem množico ljudi, ki išče svoj prostor, da se zasidra in odloži prtljago. Fantov ni mnogo. Ti pridejo šele proti večeru na plano. Kljub temu upam na dober ulov. Izberem samotni kotiček ob veliki skali. Razprostrem kopalno obrisačo z narisanim otočkom in palmo. Sedem na njo in uživam v neskončnem razgledu vse do roba, kjer se stikata morje in nebo. Mimoidoči mladci se ustavljajo, me ogovarjajo s pozdravi ali neprimernimi opazkami. Odzovem se primerno njihovim besedam – prijazno ali zafrkljivo. Globoko vzdihujem: sam dolgčas, nič zanimivega.
Nenadoma pritegne mojo pozornost čudaška oseba oziroma fant. Dolge kodraste lase mu kuštra veter, tako da mu zakrivajo obraz. Prevelika majica in široke na spodnjem robu raztrgane kratke hlače plapolajo v vetru, kot razprti dežnik, ki ga je scefrala burja. Temna senca pade čez moj obraz in velikan se ustavi in spregovori
»Zdravo! Lepa Urška. Pridi, greva!«
Obstanem z odprtimi usti. Od kod pozna moje ime, se sprašujem, ko me mladenič povleče za roko. Brez ugovarjanja in upiranja mu sledim kot majhna punčka. Prehodiva pol plaže do skrivnega zalivčka, kjer se nalahno pozibava čoln na vesla. Še nekaj korakov in že sediva v čolnu. Moj mornar prime vesla in zavesla daleč od obale na odprto morje. Nepremično strmim vanj, ga ocenjujem in ugotavljam, da mi je ta posebnež všeč. Nič ne sprašuje niti ne ukazuje. Zamaknjena v velikana, jaz, drobna Urška, nenadoma opazim nevarne valove, ki vedno bolj pozibavajo majhen čoln. Prestrašena sem. S tresočim glasom ga sprašujem:
»Kdo si? Od kod prihajaš?«
»Urška, ne boj se! Sem tvoj sanjski princ. Domujem v globinah morja.«
Zakričim, on pa me vzame v naročje in zaplava med ribami in koralami proti dnu. Njegov čudovit modrozeleni dom, obdan z rdečimi algami in belimi vetrnicami, se vabljivo blešči. Morski mladenič me popelje skozi ogromne sobane in me odloži na veliko zlatorumeno posteljo. Obsije me močna svetloba, nakar me prijetna toplina posrka v globoki sen.
»Urška! Urška! Kje si? Urška!« slišim klice iz daljave. Vedno bolj se približujejo. S težavo odprem oči. Ob meni stoji sosedov Janez.
»Sonce te lahko opeče. Pridi, greva v senco,« še pristavi, jaz pa mu sledim in sanjarim o princu iz globin.
ZELENO JABOLKO
Mika me, omamno vabi. Tam preko ceste na vrtu v travi se poželjivo razkazuje debelo zeleno jabolko. Velika želja, da okusim sočnost sadeža. Zberem pogum in grem v akcijo. Iščem načine in najkrajšo pot, le ta prtljaga me ovira.
Postavim se ob rob cestišča. Opazujem, čakam na pravi trenutek. Ura je ustrezna. V tem času je najmanj prometa. Vsi so že v službah, otroci v šoli, v vrtcih. Da, sedaj bo najbolj varno. Ne, ne, sam ne upam na drugo stran. Počakam gospo, ki hodi počasi. Se ji bom neopazno pridružil in varno pristal na zelenici. Joj, nič ne bo. Preko ceste je pospešila korak in že je ni bilo več. Že vidim, sedaj mi bo uspelo. Prihaja starejši gospod s palico v roki, v drugi nosi nekaj težkega. Sedaj je prava priložnost. Čakam na start gospoda, saj morava istočasno na drugo stran. Akcija se začne. Premikanje starčka je počasno. To mi ustreza. Na sredini ceste se ustavi. Čudovito, čaka name. Komaj ga dohajam. Ah ne, avto švigne mimo. Kakšen neuvideven voznik! Starček nadaljuje prečkanje, jaz pa za njim. Od strahu se tako potim, da puščam na asfaltu odtis. Gospod pospeši korak in me pusti samega tik pred ciljem. Iz sebe iztisnem zadnje moči in hitim s to prtljago. Mimo pridrvi kolesar. Oj, jejhata! Skoraj bi me povozil. Še malo, še malo … uspelo mi je! Le preko visokega robnika se povzpnem in cilj bo dosežen. Na vso moč se trudim preplezati zadnjo oviro. Še malo, še malo … Ob misli na sočno zeleno jabolko se mi cedijo sline. Varno pristanem na travnati površini. Privoščim si še malo odmora v oblačnem dnevu.
Po krajšem počitku nadaljujem pot do tako želenega sadeža. Hodim, se oziram, iščem jabolko, a ga nikjer ni. Utrujen se komaj premikam po travi. Nahrbtnik se zatika ob visoke trave, tako da komaj lovim ravnotežje.
Ko prispem na mesto, kjer bi moral biti tako želeni obrok, tega ni več. Zelo žalosten in razočaran opazim ježka. Seveda, jabolko mi je izmaknil tik pred nosom. Ježek se na vso moč trudi kotaliti jabolko. Gotovo ga bo spravil za ozimnico.
Lakoto potešim z nekaj trave. Varno zasidram svoj domek, se skrijem vanj in zaspim in sanjam o lepem zelenem jabolku.
KNJIGA
Sedim in opazujem. Ona gleda mene, jaz pa njo. Prav izziva me, poredno, posmehljivo, a vendar mikavno. Od zunaj je zelo lepa, zanimiva. Nekaj na njej me pritegne kot magnet. Barve so nežne, vendar je najpomembnejša vrtnica in preko nje velik naslov: Trnova pot. Sežem na polico in precej debelo knjigo vzamem v roke. Vem, da bom uživala v branju.
Udobno se namestim in preberem uvod. To vedno rada počnem, da dobim okvirno sliko o vsebini in avtorju. Predem se poglobim v zgodbo, skuham kavo. Mmm … kako sveže, opojno diši! S kavo napolnim svojo ljubo veliko skodelico, nakar se namestim na najljubše mesto. Srkam omamno črno tekočino in berem. Berem počasi, zato da dojamem bistvo vsebine. Zgodba je čedalje bolj napeta in zanimiva. Od dolgega branja me bolijo oči in hrbtenica. Vstanem, se pretegnem, sprehodim do kuhinje, popijem kozarec vode in si privoščim lepo, sočno jabolko. Tako, spet sem osvežena in pripravljena na nadaljevanje zgodbe.
Komaj sedem in nadaljujem z branjem, že zazvoni telefon. Vzamem ga. Na displeju se izpiše ime prijateljice, za katero vem, da ne zna končati pogovora. Kljub temu se oglasim. Prijateljica govori pol ure ali celo uro, v bistvu je to monolog o tem, kaj in kako je kuhala, kam je šla v trgovino, kje so ugodni nakupi. Končno sva se poslovili.
V mislih sem znova pri knjigi, ko pozvoni pri vratih. Vrata odprem in v sobo vstopi brez pozdrava vznemirjena soseda. Veš, prišla sem ti povedati, da je zbolela moja sestrična po mamini strani. Spet kuham kavo, zato da bi pogovor lažje stekel. Sedem in poslušam njeno široko in natančno pripovedovanje o poteku bolezni njene sorodnice. Poslušam jo le z enim ušesom in si globoko oddahnem, ko se končno poslovi.
Sedem, a komaj vzamem knjigo v roke, že nekdo močno trka na vhodna vrata. Nejevoljna jih odprem. Na pragu je soseda iz drugega vhoda. Zamotana je v debela oblačila in se drži za glavo.
»Lepo te prosim, ali imaš kaj močnega proti glavobolu? Razneslo mi jo bo!« hiti govoriti.
»Seveda, seveda,« takoj se vrnem.
Po predalu mrzlično iščem aspirine. Dam ji tri tabletke in že je ni več. Le kaj je danes, se sprašujem in pogledam na uro. Ah, ta moja knjiga! Dnevnik se bo pričel in novic ne smem zamuditi. Po poročilih je napovedan lep film, ki si ga moram ogledati. Po filmu sem utrujena in zaspana. Veš knjiga, pa saj bo jutri nov dan, se bova jutri družili. Pobožam jo in se odpravim v posteljo.
NIKOLI VEČ
V času moje mladosti je bil sprehod po tržnici v mestu na Glavnem trgu nekaj posebnega. Prevevali so me mešani občutki znano-neznanega in radovednost. Bohotile so se polne mize pridelkov vse od zelenjave do sadja. Tudi pri nas doma smo pridelovali vse to. Pri stojnici z raznovrstnim sadjem, bog ve, od kod vse je prišlo, si moral postati in vonjati te dišeče sadeže. Bilo je omamno poželjivo, vendar drago kot žafran. Tržnica je izgledala kot mravljišče. Majhen prostor poln mešane, pisane glasne množice, splet nerazumljive govorice. Branjevke in branjevci so spretno vrteli jezike in hvalili svoje izdelke. Vsak posameznik je prepričeval kupca o najboljšem in najlepšem. Tudi napisana nižja cena je bila vabljiva. Izkušeni kupci so barantali in zato dobili »dobre vage«. Mnoge je bogata ponudba zanesla. Kupovali so in kupovali vse, kar so potrebovali ali pa ne in domov odnašali polne cekarje.
Nekega dne sem sklenila, da se bom pridružila prodajalcem. To je bila bolj radovednost kot potreba. Doma sem nabrala lep stročji fižol. Brata sem prosila, da me je odpeljal na tržnico, kjer sem se preizkusila v vlogi branjevke. Razmišljala sem o denarju, ki ga bom zaslužila in o tem, kako se bom s polnimi žepi vrnila domov z avtobusom. Takšen je bil moj načrt. Na tržnici sem poiskala primeren prostor, razporedila fižol v štiri kupčke, da ga je bilo videti več. Ni trajalo dolgo, ko sem prodala ves fižol. In potem sem računala: izdatki za najem stojnice, velik sendvič za potešitev lakote, pijača, vozovnica za avtobus in zaslužek od prodaje je skopnel. Sklenila sem, da na tržnici ne bom več prodajala.
Vsa čast branjevkam in branjevcem, ki vztrajajo. Ob vsakem vremenu pa naj bo veter, dež, vročina ali zima, trmasto stojijo ob stojnici in vabijo stranke.
Moja karizmatična tržnica na domačem dvorišču pa je ostala neprecenljiva. Svežina nabranih pridelkov kar sama od sebe vabi kupce. Zmeraj odtehtam dobre vage, zato imam v zameno stalne stranke in zadovoljni smo oboji.
