»Spet raztrgane nogavice! … Zakaj ne porašplajo sodov. Kako so zaostali tile ljudje v Beogradu!« se je pritoževala mamči, ko je ogledovala nove svilene nogavice, ki jih je pravkar slekla. Papači, že v pižami, je sedel na postelji, Počasi je dejal:
»V kratkem se seli centrala z nami vred, to vendar veš, v Turčijo, v Istambul. In s tem bo tudi konec s sodi in strganimi nogavicami.«
Mamči je medtem slekla večerno obleko. Nakar si je oblekla svileno spalno srajco, poslikano s cvetlicami. Zatem je razčesavala umetelno, večerno pričesko. Ko je razčesavala lase , se je je začel polaščati nemir, ki se je kaj kmalu ubesedil:
»Pa ne bo umrl še ta drugi, kot je ta prvi … Predolgo trajajo tile ogledi istambulskih stanovanj! Poglej, še pred kratkim smo bili nevtralna Jugoslavija, a zdaj, od puča naprej, bogsigavedi kaj smo! Ali ni bilo grozno, ko so ljudje v povorkah hodili po Beogradu, vlekli za seboj rdeče zastave, po deset metrov dolge, in ves čas kričali: ‘Bolje rat nego pakt!’ … A Adolf Hitler, .. kako bo reagiral na prelom pogodbe o nevtralnosti. Midva sva pa tukaj, a onega še ni nazaj iz Istanbula … Ante, povej kaj!«
»Špelca,« je rekel papači, »res je kar si rekla. Selili se bomo. Samo, da oni pride nazaj … Pojdiva spat, budilka kaže na drugo uro. Za ob desetih sem naročil zajtrk pri naši Rusinji … Danes je Cvetna nedelja, in greva k maši z dolgim pasijonom, kakor sva sklenila.«
Mamči je ponovila po svoje:
»Z dolgim trpljenjem!«
Potem sta se ulegla v postelje. Mamči je ugasnila lučko na nočni omarici.
Papači in mamči sta že trdno spala, ko se je nočni škrat v njuni spalnici zavihtel čez rob skrinje iz ebenovine, črno se svetlikajoče, in se usedel na žametno blazinico na robu skrinje. Bingljaje z nožicami je pel:
Zdaj si tu, zdaj si tam, zatem pa kam drugam.
Potem naravnost gor, kaj hitro vrtoglavo dol.
Kaj češ Ivanuško, tu si že dvajset let in več.
Mat Rusije nikoli videl nje ne boš.
Nehal bom peti, žalost mi sega v srce.
Čeprav je nočni škrat utihnil, je bil zelo zaposlen s živimi podobami, s spomini iz davne preteklosti. Poglobil se je vase, nakar je sledil elegičen samogovor:
Kako mi je bilo hudo, ko sem zapuščal Mater. Rusijo. Vedel sem, da za vedno. Leta 1917 je izbruhnila Oktobrska revolucija. Leto 1917 se šteje za predzadnje leto 1. svetovne vojne pri nas v sveti carski Rusiji. Ta čas so bila mesta in podeželje razdejana.
Uboji, ropanje dan na dan, vse povsod. Pogrešani, izgubljeni brez števila. Rdeča revolucija iz dneva v dan vse ostrejša, vse bolj kruta. Hiše, ki so še stale na svojih temeljih so bile razmajane, delno podrte. Tudi hiša Natalije Ivanov-ne je bila ena med njimi. Ah, ti lepa bojarska stavba, tudi ti si umirala, kot mnogo drugih, nekdaj tako lepih za oko, in zdravih človeških bivališč. Podeželski dvorec Natalije Ivanovne je bil tudi moj dom. Moji predniki so prebivali v njem mnoga stoletja. Naselili so se vanj, ker so v njem živeli dobri ljudje z blagim in toplim srcem. Natalija Ivanovna je potomka teh ljudi. Tudi ona ima toplo, in blago srce … Kako se je spomnim, … mlada in lepa. Na srečo je bila tudi razumna, pogumna in odločna. V letu 1918 sta umrla njena starša. Trije bratje so padli. Njenega zaročenca so ubili revolucionarji. Kar je osta lo od služabnikov so zapustili hišo drug za drugim. Natalija Ivanovna je ostala sama v dvoru. Seveda sem jaz bil še vedno v hiši. Le ona ni vedela tega. Žal ni povezave med ljudmi in škrati.
Nekega dne se je Natalija Ivanovna silno razjokala. Dolgo je jokala. Ko je premagala jok, je sklenila:
»Zapustila bom svoj rodni kraj, svoj rodni dom, dvorec mojih, dragih prednikov … Tudi tebe, moj bojarski dom, so ubili. Tvoje kamenje se je že sesulo na vseh štirih oglih. Zbogom domek, zbogom Rusija.«
Kakor je rekla, tako je storila. Občudoval sem njeno odločnost, njen pogum in njeno razumnost, ko je urejala vse potrebno za odhod. Kar pa ni bilo enostavno v podivjanih revolucionarnih časih. Zvedela je, da vlak še vozi skozi Rusijo v Evropo. Seveda ne po voznem redu, kakor pač nanese.
Pomagal sem Nataliji Ivanovni, kakor sem znal in mogel. Ponoči, ko je spala sem ji šepetal na uho:
»Najdragocenejše spravi v vreče. Manjše kose pohištva obij z deskami. Izberi si najgrši, najbolj umazan vagon.
In prišel je dan, ko je spravila imovinico v zanikrn tovorni vagon, obit z deskami. Dan njenega odhoda mi je ostal za vedno v spominu. Bila je noč, meglena, v pozni jeseni, ko le Natalija Ivanovna vstala, se hitro oblekla, pogledala skozi okno v megleno noč, s prstom podrsala po okenski šipi in zašepetala:
»Zbogom, Eugenij, … kjerkoli si že. Ne bom te pozabila, bil si tako dober … Zbogom, kraj rojstva.«
Ko je šla mimo velike hrastove mize, jo je s prsti pogladila. Nato je šla k steni, kjer je visela Ikona Usmiljenja, snela jo je z žeblja, jo poljubila, zavila v svileno blago in jo dala v cekar. Zatem je ugasnila večno lučko, ki je gorela dan in noč skozi stoletja. Se en pogled po sobi. Videl sem njene oči, bile so polne solz, a ni zajokala. Takoj se je napotila k vratom, si oblekla plašč, ovila glavo z veliko ruto. Culo z živežem je zadela na ramo, vzela v roko cekar. Hišna vrata je odprla, a jih ni več zaprla. Pred hišo je stal mužik s cizo. Na cizo je naložil njene vreče, njeno culo in njen cekar. Natalija Ivanovna se je zadnjikrat ozrla na dvorec, ga poljubila z očmi, se pokrižala ter dejala:
»Pojdimo.«
Povorka dveh ljudi in cize se je začela premikati po poljski poti, brez besed, tja do železniške postaje … Ne, nisem je mogel pustiti same v neznane kraje. Tako mlado, tako lepo bitje, svet okoli nje pa podivjan, poln razbrzdanih strasti. Odločil sem se, da pojdem z njo, kamor gre ona …
Dolgo smo se vozili z vlakom, pet morda celo deset dni. Saj ni bilo pomembno koliko časa smo se vozili. Pomembno pa je bilo, da nisva imela nobenih sitnosti, ali kaj hujšega na poti. Najin grd, zatohel vagon je bil zadnji v vlakovni kompoziciji. Imeli smo srečo, vojaški pregledniki so vedno obšli naš vagon. Kadar se je vlak ustavil na železniških posta jah, ali kar nekje na odprti progi, se je Natalija Ivanovna skrila med vreče in razmetano slamo v kupih. Kadar je vlak vozil je gledala skozi špranjo med deskami, zabitimi na zadnji strani našega vagona. Videl sem ji v srce, kako težko ji je bilo zapustiti Mater Rusijo. Tudi meni je bilo v srcu težko, čeprav sem le nočni škrat Ivanuško.
Pripeljali smo se v Jugoslavijo, v Beograd. Tu smo zapustili vlak. Ker je Natalija Ivanovna imela dovolj zlatih sredstev, je najela zelo lepo večsobno stanovanje v najboljši beograjski četrti. Del tega stanovanja je dala v podnajem. Imela je srečo. Dobila je odličnega ponudnika odlično firmo Shell. V letu 1940 je dobil papači, visok Shellov uradnik, v najem dve sobi pri gospe Nataliji Ivanovni, v njeni jedilnici je serviran zajtrk. Vsako jutro pred zajtrkom ga osebno pride pozdravit in povabit na popoldanski čaj s samovarjem.
Jaz, nočni škrat Ivanuško hočem reči, da je bila Natalija Ivanovna po dvajsetih letih še vedno zelo lepa in prijetne narave. Tudi zelo elegantna glede oblačenja. Njenemu ruskemu šarmu se ne more nihče oteti Tudi jaz ne! .. Še več, roko na srce, čutim, da sem njen zaščitnik. Kot njen zaščitnik je moja dolžnost, da opazujem kaj počenjajo ob sobotah zvečer njeni gostje. Med tednom se ne smejo sprehajati zunaj po deseti uri, se ve zvečer. To pa zato, da se dobro naspijo, spočijejo za delo naslednji dan. Tudi zato, da imajo dovolj časa , da se skrbno brijejo, skrbno oblečejo, seve njih izgled je potem kakor iz uglednega modnega časopisa za gospode. A v sobotah, proste dela, je drugače. Obisk nočnega lokala je, tako rekoč, obvezen. Pa ne kateregakoli. Samo tistega z najvišjo kvaliteto. Samo imenitni obiskovalci zahajajo tja. Ti so imenitno oblečeni in imenitnega obnašanja. Tudi natakarji takšnega nočnega lokala so urejeni do popolnosti, njih govorica v spoštljivih tonih, njihovo giba nje neslišno. Tu nastopajo umetnice trebušnega plesa. V plesni stroki dovršene. Po plesnem nastopu se brezšumno oddaljijo. Kmalu po plesnem nastopu pride pred publiko najbolj imeniten šansonjer, fin gospod v večerni obleki sešito od najboljšega krojača. Odpoje z odlično šolanim glasom nekaj kupletov. Danes je pritaknil dve čudni politični vrstici: (v originalu)
Tko previše lane,
može lako s druge strane.
(v enostavnem prevodu) Kdor preveč zine, more zlahka na drugo stran.
Kdor je razumel vsebino teh dveh vrstic, je bilo dobro. Kdor jih ni razumel, je bilo še bolje. Hotel sem že oditi, ko zaslišim prisrčen smeh. Smeh visokih Shellovih uradnikov. Hotel sem zvedeti, zakaj so se smejali. Prisluhnil sem pogovoru, ki je sledil:
»Povej nam še enkrat, kaj se ti je zgodilo takrat v Ljubljani!«
Bil je to papači, ko je v letu direktorovanja za Slovenijo, potreboval novo obleko. »Pridem v novi obleki v pisarno. Še isto dopoldne stopi k meni v pisarno nek Shellov visok uradnik … groza … V obleki istega vzorca kot moja obleka. Bila sva videti kot dvojčka. Vi se tu lahko smejite. A takrat ni bilo nič prijetno.«
Zahihital sem se, ter si rekel:
»Vem, zakaj se je to zgodilo. Iz Anglije se uvaža pristno angleško sukno za moške obleke. Najdražje je tisto sukno za dve moški obleki. Kakšen slučaj! … Hi, hi, kako je svet majhen, včasih čudno zamotan.«
Že v drugo sem hotel oditi, ko zagledam trske na sodu. Si rečem:
»Torej to so tiste trske, zaradi katerih se mamči huduje, ker ji trgajo nogavice. Meni je popolnoma nerazumljivo, da Schellova gospoda sedi na sodi. Še bolj nerazumljivo pa je dejstvo, da niso sodi porašpljani. Na tem svetu , na planetu Zemlja je veliko nerazumljivega … Zdi se mi, da postajam filozofsko razpoložen. Križem kražem mi prihajajo misli. Končno se odločim za izgubljeno nevtralnost. Ta misel, me opomni, da bo majči se morala kaj hitro odpeljati po hčerko v sanatorij. Brez Maje ne bo šla mamči v tisti turški Istambul. Glej, glej, kako sem se zaklepetal sam se seboj! Kmalu se bo danilo. Jaz sem pa nočni škrat, moram proč.
Medtem je na stenski uri v spalnici prispel veliki kazalec do številke sedem mali kazalec do številke dvanajst. V trenutku njunega srečanja je zavijanje siren zbudilo najprej mamči, ki je vedno rahlo spala, nato se je zbudil papači. Strašen žvižg, nekaj težkega je but nilo na nekaj trdega, takoj zatem silen, zaglušujoč ropot, kakor da se lomi zidovje bližnjih stavb. In spet, in spet … kar naprej.
Papači je vzkliknil:
»Nemške štuke bombardirajo!«
Verjetno je hotel še kaj reči, a ni utegnil. Zažvenketale so okenske šipe, se zdrobile, in močan pritisk zraka jih je razmetal po spalnici. Mamči in papači sta skočila iz postelj, pograbila vsak svoj plašč in stekla v klet. Tu sta napeto poslušala grozljive žvižge štuk, ki so se spuščale nizko k stavbam. Takoj zatem so sledili treski bomb in strašanski ropot, ker so se hiše podirale. Čez nekaj časa je mamči rekla:
»Štuke prihajajo v valovih. V času premora zbeživa. Tudi tole stavbo, kjer sva trenutno na varnem, jo lahko vsak trenutek zadene bomba.«
Papači je pri kimal. V prvem časovnem predahu sta poletela v spalnico, se oblekla za na pot. Vzela ves denar in dragotine in takoj zapustila hišo. Oj, kakšna groza zunaj! Pogled na ruševine, na stavbe, ki so gorele, njih plameni so se dvigali visoko v nebo. Na štrlečih ostankih zidovja sta videla nalepljena človeška telesa, sploščena v sliko. Delo izredno močnega zračnega pritiska. Poleg teh vidnih strahot, še človeški kriki in klici na pomoč. Ko so spet priletele štuke, sta se zatekla v klet najbližje hiše. V predahih sta skušala hoditi hitro, kar pa je bilo komaj mogoče. Ulice in ceste so bile globoko luknjaste. Tramvajske tračnice so bile huda ovira. Tračnice so bile ukrivljene vi. ko navzgor in v vse smeri. Ukrivile so se zaradi silne vročine od gorečih stavb in silno močnega zračnega pritiska. Še isti dan jima je uspelo priti da rob mesta. Proti večeru sta prišla v najbližjo srbsko vas. Kar lepo število beograjskih beguncev je prišlo v to vas. V vasi so se zbali navala teh ljudi. Naščuvali so pse na prišleke. Ker denar zna zgladiti marsikaj, sta dobila papači in mamči nekaj snopov slame v hiši na tleh. Kako sta bila hvaležna usodi dasta se mogla mirno naspati.
Naslednji dan sta odšla na najbližjo železniško postajo. Na postaji je papači rekel:
»Draga Špelca, ti pojdeš k Maji v sanatorij. Jaz pa moram v Nikšić, tam je moja vojna baza.«
Na hitro in brez besed sta se poslovila. Koje papači dospel v Nikšić, je videl pravkar vzletelo letalo s kraljevsko družino. Videl je tudi, da so zažgali ogromen kup jugoslovanskih bankovcev. Videl je razsulo, jugoslovanskega vojaštva. Bil je prepričan, da se je vojna začela. Odločil se je da se odpelje z vlakom v smeri sanatorija. Zrinil se je v vlak nabasan z ljudmi. Vlak ni dolgo vozil, ko se ustavili na odprti progi. V vlak je vstopilo nekaj oboroženih možkih. Šli so skozi vagone, v vsak kupe so vstopili in eden od njiju je rekel
»Vsak drugi, (ali tretji, ali četrti) od vas pojde z nami. Zunaj blizu vlaka so odvedence postrelili. Ustavljanje vlaka od oboroženih moških in streljanje odvedenh se je ponavljalo. Ko je vlak prispel v Sarajevo, je papači z enim samim sopotnikom v kupeju izstopil iz vlaka. Ko je papači pogledal po vlaku, je videl, da je iz vlaka, še pred nekaj ura mi poln ljudi, prišla ven le peščica teh potnikov. Kakor po čudežu je papači ostal živ. Kajti oboroženci so vsakokrat pokazali s prstom kdo je tisti »drugi«, »tretji«, »četrti«.
Komaj se je rešil iz vlaka smrti, so zatulile sirene. Bombna letala so bila že tu. Papači e je hotel stisniti k ogromnemu kupu gnoja, a ker je tam bilo že nekaj ljudi) se je premislil in stekel k neki leseni koči. Toliko, da se je skril v kočo, je bomba treščila v tisti kup gnoja in raznesla gnoj skupaj umorjenimi ljudmi. Spet je imel srečo papači
Nekoliko so se umirile začetne vojne strasti. Iz tega razloga, ali mu je bila naklonjena usoda, je papači brez posebnih težav se počasi bližal k cilju : sanatorij.
Medtem se je mamči prebijala skozi neznane kraje. Potem, ko je na neki končni železniški postaji zapustila vlak, se je začela njena dolga peš-pot. Pešačila je skozi nepoznane kraje. Večkrat ni vedela, če hodi v pravo smer. Spraševala je ljudi, ki jih je srečala, za pot v Novo Gradiško. Nekega dneva je naletela na skupina moških. Eden od njih jo je zagrabil in zavpil:
»Špijonka!«.
Nakar jo je potisnil tesno k prvemu, drevesu in ukazal nekomu:
»Streljaj!«
A tisti ni hotel streljati. Izjavil je:
»Ne bom, to je ženska!«
Nekaj časa so se moški prepirali med seboj. Medtem je tisti, ki je zagrabil mamči, imel uperjeno puško vanjo. Prepir se je nehal. Moški so rekli mamči:
»Izgini, da te ne vidimo več!«
Kako se je mamči počutila s puško uperjeno vanjo ? Sama ni dosti o tem govorila. Ker se nikoli ničesar bala, tudi smrti ne, je stala mir no ob drevesu. Bila je tudi utrujena do onemoglosti, vsa prezebla, in lačna. Ni čudno, da je enkrat rekla:
»Vseeno mi je bilo, če me ustrelijo.«
Mamči je še dosti hodila, da je prišla v Novo Gradiško. Bilo je jutro. Šla je k cerkvi, kije stala sredi mesta. Se usedla na cerkvene stopnice in začela razmišljati. Spomnila se je mlade gospe na vlaku:
»Z njo sem se seznanila, ko sem se peljala k Anteju v Beograd. Povabila me je, naj jo obiščem, ko pridem v Novo Gradiško. Predstavila se je za učiteljevo hčerko in dodala, da jo vsi poznajo.«
V bližnji trafiki je mamči zvedela za njen naslov. Pozvonila je na vratih njenega naslova. Povabili so jo v hišo. Nahranili so jo in po legli v posteljo. Naroči se ni pogreznila samo v pernato ležišče, pogreznila se je tudi v globoko spanje iz katerega se je zbudila šele naslednjega dneva proti. večeru. Domači so jo prišli večkrat pogledat, če ni morda umrla. Ko se je nekoliko okrepila v tej nadvse prijazni in gostoljubni hiši, je odšla v sanatorij, da vidi Majo.
Kakor po nekem čudežnem naključju se je skoraj istočasno pojavil tam papači. Po predpisih tega sanatorija za tuberkulozne otroke je bil dovoljen le kratek obisk staršev. Tako sta mamči in papači v kratkem zapustila sanatorij in se odpeljala z vlakom v Zagreb.
Takoj po prihodu v Zagreb sta obiskala papačijevega brata Ludviga, ki je bil bolan za pljučno tuberkulozo (posledica 1. svetovne vojne).
Od Ludvikove žene Marje sta zvedela za hudo novico:
»Špelca, težko bo vama zdaj na Hrvaškem, še posebej v Zagrebu. Brat Emil mi je takole govoril: Slovence ne sme nihče vzeti na stanovanje. Pripravlja se zakon za Slovence, stalno bivajoče, da bo obvezen trak na rokavu z natis njeno črko S verjetno še trak na hrbtu. Podobno kot za Žide … Pri nas lahko prenočite nekajkrat. Vedi, noben hotel, še tako zanikrn, vaju ne bo prenočil.«
Papači in mamči sta vedela, da Marja govori resnico. Njen brat Emil je pri ustaših in dobro ve, kaj se pripravlja … Kaj zdaj!
Že dva meseca se potikata Mamči in papači po mestu in prosita za prenočišče. Nekateri znanci so jih le vzeli v stanovanje za eno noč. Nekaj znancev se jih ni upalo prenočiti. Branili so se:
»Kaj bo, če imamo racijo sredi noči in najde vaju pri nas. Vsi bomo aretirani in nas bodo odpeljali v zapor.«
V prvi četrtini augusta je mamči izgubila živce. Ko sta s papačijem hodila po Šalati, severnem predmestju, se je mamči njo razhudila, da je bruhalo iz nje:
»Vojna je. Mi pa špaciramo po mestu tja v en dan … Kaj je z Majo, nič ne vemo. Kaj je z otroci v sanatoriju? … Kaj se tam dogaja?«
Ker ni dobila nobenega odgovora od papačija, je naježeno vzkliknila:
»Ali je vam Primorcem bilo potrebno, da ste bežali v naše kraje. Na tisoče vas je prišlo. Zasedli ste nas kot kobilice … Komaj se je opomogla Ljubljana od velikega, hudega potresa malo pred l. svetovno vojno. Sredi 1. svetovne vojne pridejo k nam evakuiranci iz Primorske. Ob koncu prve svetovne vojne dobimo veliko ruskih beguncev. so vsaj prišli z zlatom in denarjem. Nekaj let zatem množično prihajanje Slo cev iz Primora. Kaj ste mislili ? … Nič niste mislili. Hoteli ste, da vas uboga Slovenija hrani in brani. Tu v Sloveniji ni bilo nikoli velikega bogastva. Trst je bil bogat. Vi ste imeli bogataše. Edini Slovenec s Primorske ki je upravičen ,da se mu reče begunec, je tvoj brat Edvard. Me boš vprašal, zakaj? Zato, ker je bil poslan v 1. svetovni vojni kot oficir v Bosno. On vodil bosanske polke na Piavo in vodil tudi žalosten umik nazaj v Bosno. Po koncu te vojne se ni mogel vrniti v Trst , ker bi italijanski fašisti ubili. Saj je bil njihov sovražnik. Na Dunaj se tudi ni mogel vrniti, čeprav je tam preje živel. Po razkosanju velike avstrijske monarhije je divjala na Dunaju revolucija. Ni mu drugega preostalo, kot da ostane tam, kjer je, to je v Bosni … Ali se ni Edvard zgrozil, troje zvedel da je prodana vsa imovina v Trstu in da ste vsi prišli v Slovenijo … Ali se spomniš kaj ti je rekel, ko sta se srečala v Bosni? Jaz vem! .. Rekel ti je: ‘Presneto, kaj vam je padlo na pamet. Mene ni nihče vprašal za nasvet, sem diplomiran jurist z dunajske univerze … Zanimivo, doma Trstu ste ga vikali, kadar je prišel z Dunaja. Ko ste prodajali nadvse bogato in silno vredno imovino, ni bil vam Edvard več pomemben. Še enkrat ti povem , samo Edvarda imam za pravega begunca. Vsi ostali pa ste neke vrste sport-begunci. Še nisem končala … še nekaj moram povedati! … Vprašam te, zakaj se klativa po Zagrebu in. prosiva miloščine … Ali je nam to potrebno ? Sigurno, ne! Nadaljujem. Da so Slovenci zložno živeli Hrvati, poudarim: na njihovem ozemlju, do pred nekaj leti, mi ne moreš oporekati. In zdaj te spomnim na dogodek, ko je navalilo 30.000 primorskih Slovencev v Zagreb, so Hrvatje z grozo doživljali ta vdor. Poledica tega vdora: zasovražili so vse Slovence. In zdaj se nam maščujejo. Jaz jih razumem. Ta slovenski naval se je moral raztegniti po drugih krajih Jugoslavije. Kajti ubežniki so končno ugotovili, da jih ne bo pestovala ne Ljubljana, ne Zagreb. Še so prihajali primorski begunci. Dosti se jih je naselilo na vzhodu in jugovzhodu Jugoslavije. Ironija tega begunstva: v Srbiji so se morali naučiti cirilice, tamkajšnje pisave in srbskega jezika po ‘pravilu’: govori srpski, da te čitav svet razume. Facit, končalo se je vaše slovenstvo. Slovensko zemljo na Primorskem pa ste prepustili Italijanom. To je bilo zares modro!«
Papači je molčal. Čutil je , da se je mamči umirila, ko je izbruhala ves žolč, ki se je že dolgo nabiral. Vzel jo e pod roko in začela počasi hoditi po pločniku iz stepene zemlje mimo ograj vrtičkov pred manjšimi, enonadstropnimi hišami. Na vrtnih vratih neke ograje je je bil zataknjen list belega papirja. Mamči ga je opazila, se ustavila pri vratih in popisan list prebrala:
»Oddam sobo v najem.«
Mamči je v hipu Mamči je sklenila, da gre v akcijo. Papačiju je rekla:
»Tukaj bom pozvonila. Ti pa pojdi nekaj hiš naprej, sedi na kamen tam na travniku na drugi strani ulice, in čakaj.«
Mamči je res pozvonila. z kratek čas se je prikazala sivolasa glava stare gospe na odprtem oknu v visokem pritličju. Slišati je bilo:
»Pridem odpret!«
Ni dolgo trajalo, ko je Mamči stopala za sivolaso gospo kratki vrtni poti v hišo. V visokopritličnem stanovanju ji jo gospa pokazala lepo, veliko, opremljeno sobo z oknom na ulico. Majči se je takoj pogodila za sobo. Z gospo se je še malo pogovorila. V razgovoru ji je gospa dejala:
»Všeč ste mi!«
Ta pripomba je mamči opogumila, da je rekla:
»Veste, še moža imam, sem poročena.«
Gospa jo je milo pogledala v oči, nakar je izjavila:
»Naj pride še on.«
Mamči je stekla na travnik h kamnu in zaklicala:
»Ante, dobila sva sobo. Pridi!«
Ko so se domenili o povečanem plačilu z gospo, sta mami in papači odhitela v mesto k znancem, kjer sta imela spravljene nekaj obleke. Še isto popoldne sta se naselila v sobi v visokem pritličju s pogledom na ulico in travnik s tistim kamnom, na katerim je sedel papači.
Zvečer sta se pogovarjala, kako da ju je vzela na stanovanje, čeprav sta Slovenca. Gospa verjetno ni vedela o prepovedi. Očitno živi zelo odmaknjena od sveta.
Mamči je morala biti zelo po godu gospodarici hiše. Že tretji dan po prihodu je smela kuhati za papačija in sebe v njeni kuhinji. Ker se je življenje njima obrnilo na bolje, je mamči mogla razmišljati o Maji. Da gre ponjo in jo pripelje sem, bi se morala najprej pogovoriti z gospo. Za ta pogovor se je odločila, naj se zgodi čez nekaj dni. Ni se zgodil, ker so že dan zatem prišli begunci iz Češke v svojo vnaprej naročeno sobo. Prišla je starejša ženska odločnega nastopa. Prišel je njen sin Zlatko absolvent medicine, postaven, svetlih las, modrih oči. In prišel je z njimi še gospod Zerzavy, tudi absolvent medicine, zelo zadržanega vedenja. Postava vitka, oči in lasje skoraj črni. Da so se naselili, te z gospo uredili svoje zadeve, je trajalo dober teden.
Mamči si je spet določila dan za razgovor s gospo. Ni prišlo do razgovora, ker sta se dva slovenska absolventa medicine vrnila v svojo sobo. Za ureditev formalnih obvez je minil ves teden. Komaj se je začel nov teden, je mamči opazila bolečo oteklino na spodnjem delu trebuha. Kaj naj naredi? Preblisnilo jo je, našla je rešitev. Naprosila bo gospoda Zerzavyja, da pogleda oteklino, in ji kaj svetuje. Prepričana je bila, da kaj zna. Židovski zdravniki so nabolj vešči. Zaprosila ga je za medicinsko pomoč. Ugotovil gnojni tur, ki ga mora operirati. Prinesel je skalpel, jod in gazo, in jo operiral v njeni sobi. Mamči mu je bila nadvse hvaležna.
Ko se je rana zacelila, je mamči svojo srčno željo razkrila gospodarici:
»Draga gospa, povem vam, da imam otroka, hčerko Majo, staro deset let … je v sanatoriju za tuberkulozne otroke pri Novi Gradiški … Rada bi jo imela pri sebi.«
Gospa je odgovorila:
»Naj še ona pride.«
Pred odhodom iz Zagreba, je mamči zvedela, da je prenehala prenočevalna prepoved za Slovence. Dobro razpoložena se je odpeljala z brzovlakom v Novo Gradiško. Ko je prišla v sanatorij, je videla razsulo. Prisoten je bil le en človek iz uprave in dve strežni osebi. Nekaj otrok je postavalo. Mamči je slišala, da se partizani bližajo sanatoriju, da bi ga zažgali, kar z otroci vred. Nič posebnega v vojni.
Mamči je z Majo srečno se pripeljala z brzovlakom v Zagreb. Znašla se je v sobi s pogledom na ulico in travnik s kamnom in s posteljo z nadpisom:
