Brezo sem ogledoval z balkona v devetem nadstropju stolpnice. Od nje sem bil oddaljen približno tristo metrov in večkrat sem jo motril tudi z daljnogledom. Opazoval sem vetrno mršenje listja njene razkošne krošnje in svetlikanje listov ob sončavi po poletni plohi. Ali njena pozlata jeseni, ko se blešči od radosti prihajajočega počitka in njeno zimsko tihotno spanje, ko nikomur nič noče in nasploh komaj je. Brezino zavest sem iskal v njenih koreninah in spregovarjala mi je z obstojem. Prijateljica moje pozornosti.
Prijazna breza. Kadar sem jo zavzeto opazoval, se mi je zdelo, da se tega zaveda in da jo to veseli. Če sem jo pozorno motril, se je še bolj košatila in izpričevala mi je brezbesedne pripovedi, ki se sicer izgubljajo v spominu, nikoli pa ne preminejo v času. Razdalja med nama je pomenila bližino. Najin odnos je neprestano blestel v sožitju. Moje korenine so bile njena srž in njene korenine so bile skrivnost. Njeno deblo je vabilo v objem, v lizanje. Njeni sokovi so bili pijača leta. Lubje je bilo zastava in brezvetrje obet.
Moje oči so bile moje roke in pogled na brezo je povzročil njeno božanje in vplival na moj duševni mir. Pomirjala me je tako njena klena ustoličenost, kot tudi njena brhka usmeritev k nebu in k prostrani zračnosti nesigurnega okolja, ki se venomer spreminja in bo nekoč sedaj odžagal njeno bit. Le kdo še pomni lepotičje njenega pojava, če pa ne poznam nikogar, ki bi jo zares opazil? Jaz sem si zanjo vzel čas oziroma me je kar ona vzela k sebi.
Naj še kdo reče, da moški težko pridobimo pravo prijateljico, ki ni ljubica in ni pijavka. Jaz sem imel prijateljico, mojo drago občutljivo in krepostno brezo. Vse sva si zaupala, kar je pač šlo k medsebojnemu razumevanju. Nič na njej me ni odbilo, razen konca ob njenem slovesu. Brez zamer sva se razšla, brez udinjanj in hlepenj. Bila sva v zgolj prijateljskem razmerju, vrednem zaupanja in sožitja. Zapečatila mi je prečudoviti del usode in od tega življenja ne pojdem brez njenega silnega in prodornega vtisa.
Na lastne oči sem videl strašnega rovokopača, ki je zakopal po bistvenem vznožju breze in ji nemudoma izkopal živost. Stroj kot stroj ni odgovarjal na moje pretnje in jadikovanja. Je že res, da se tudi ni hihital, bil je le skrajno mehanski in učinkovit. Zapisal sem si ga med osovražena orodja. Nekoč mi je delovodja v službi nonšalantno ukazal, naj na dvorišču podjetja odžagam neko edinstveno divjo češnjo, pravo drevesno krasotico, na katero so tako rade sedale pojoče ptice. Mislil sem, da se bom pogreznil v zemljo. Ostal sem brez besed. Brez bojazni za povračilnimi ukrepi sem to delo odklonil in še danes mi ni žal, čeprav je to drevo kasneje z lahkoto in brez zadržkov poklicno odstranil hišnik.
Ponoči sem o njej sanjal, da nima kril in da ima dostojanstvo. Zdelo se mi je, da se prebujam v njej in da me njej ni treba poznati. Niti dvakrat ni bila ista. Ko sem se prebudil, je bila enako tam, kot v spanju. Njena čuječnost je bila mazilo moji duši. Kdo še pomni to drevo? Breza je stala in živela ob osnovni šoli in ko so to šolo obnavljali in ji dograjevali prizidek, so jo enostavno in brez posebnih najav ali komplikacij odstranili. Že sama beseda odstranitev pove dovolj, prazen nič na njenem dotedanjem mestu pa kriči. Odsotnost breze je precej glasnejša od njene nekdanje navzočnosti. Zdaj le gledam tja na njeno nekdanje mesto in se čudim.
Ob osvetljevanju mogočnega spomina na razkošno življenje dotične breze mi pride na misel ugotovitev in obenem čudenje o tem, kako velika mora biti stavba takšnega spomina, da lahko vse to pomni in kako ogromna, do skrajnosti veličastna mora biti šele stavba pozabe, v kateri se lahko izgubi in razblini nekaj tako silnega, kot je breza.
Kakšen mora biti prostor, kamor gre vse v pozabo? Koliko vsega se sploh lahko pozabi in kje so mejne skrajnosti vsega nepovratno izginulega? Tudi praznjenje nekje naleti na dno. Obstaja nekaj, kar je polno praznega.
Tudi če kdo misli, da obstaja luknja brez dna, mi je ne more pokazati. V prvem obdobju mojega zrenja na brezo se sploh nisem zavedal, da tudi v prvem obdobju zavedanja sebe dejansko nisem nič videl. Nič se mi še ni vtisnilo v spomin ali do zavesti, ni mi še predstavljalo nekaj vrednega. Za vrednotenje in čutenje bogastva se potrebuje čas zretja in zrelosti. Meni je zelo težko pristati na tezo, da sem jaz tista breza, ampak predstavljam pa si, da bi bilo brezi skrajno težko nadeti mojo kožo in si omisliti vse tisto, kar je pod njo. Sorodnosti še niso istosti, saj so v toku razdvajanja ali istovetenja, zato ni zakoličenih zaključkov, ki bi spridili sámo bistvo biti. Tudi če se dva ne iščeta, se lahko nekje nekoč najdeta ali pa sta že usodno izgubljena in hkrati najdena, saj ima vsaka palica dva konca, ki obstajata istočasno.
Minila so leta in samega sebe sem vprašal: »Ali se spomniš breze?« Nisem več siguren. Postaral sem se ob zretju. Tista breza tam ob šoli morda ni ta breza v moji glavi in tudi spomin nanjo se šibi od primesi in navlak preteklih let. Jaz nisem več isti, čeprav nekoliko podoben sebi. Posameznih brezovih listov se več ne spomnim, a celote o njej kot celostnem bitju, mi nič ne odpravi. Kakor da bi obstajala splošna breza, identična sebi, edinstvena na stalnem mestu. Nima vsaka breza takšnega razgleda na moj balkon.
