SODELOVANJE MED ŠTUDENTSKIMI AKTIVISTI IN S ŠTUDENTI TEOLOGIJE

Nekje l. 1968 ali 1969 sem se seznanil z zanimivo skupino naprednih študentov teologije in mladih teologov, kjer je sodeloval tudi Peter Kovačič. Spomnim se še mladega kritičnega teologa in duhovnika Frančka Križnika, Toneta Stresa, Pavleta Bratine, pa še nekaterih. S temi sem imel veliko pogovorov, tako smo med drugim prišli tudi na idejo, da bi v koncilskem duhu vodili dialoge med kristjani in marksisti.

Spomnim se, da smo to skupino (vsaj enkrat) povabili na Oddelek za filozofijo, kjer smo se zelo dobro pogovarjali, mlajši člani našega Oddelka pa smo odšli enkrat tudi na Teološko fakulteto na pogovor. Tedaj vsaj ni bilo odkritega nasprotovanja, razen občasnega »mrmljanja« starejših »avtoritet«, češ kaj se pa grejo ti mladci. Tako se je med drugim izoblikovala tudi ideja in pobuda za »dialoško« revijo 2000. Mislim, da se je tako že prej imenovala tudi ta »teološka« skupina mladih krščanskih intelektualcev, vodil pa jo je prav Peter Kovačič. Z neverjetno energijo in vztrajnostjo je uspel res priti do prvih številk te revije. Tudi sam sem sodeloval z njo in v njej objavil nekaj svojih sestavkov.

Na »marksistični« strani je v tem dogajanju zelo dejavno sodeloval tudi študent politologije in sociologije Tone Remc, ki je bil med drugim tudi poslanec v tedanji Republiški skupščini, torej nekak »študentski poslanec«. Tone je bil zelo zavzet študentski aktivist, zelo odmevno je bilo njegovo sodelovanje v »aferi 25 poslancev«, tj. aferi, do katere je prišlo poleti l. 1971, ko je skupina 25 republiških poslancev (med njimi so bili npr. ugledni profesorji z Ljubljanske Univerze prof. Vojan Rus, prof. Zdenko Roter in prof. Ivan Kreft) mimo SZDL in ZK poleg tedaj že »dogovorjenih« kandidatov za člana jugoslovanskega predsedstva predlagala svojega kandidata dr. Ernesta Petriča, sicer člana Kavčičeve vlade. Remc in še nekateri drugi vpleteni poslanci so potem izgubili poslanske mandate in občutili razne negativne posledice. Tone Remc se je v svojem študentskem aktivizmu zavzemal za to, da študentsko gibanje v Ljubljani predstavlja intelektualno in socialno najbolj občutljiv del mlade generacije, na pa kako privilegirano elito ali generacijsko omejeno skupnost. Avantgardne študente naj bi združevali dobro premišljeni družbeni projekti, kot bi lahko bila tudi zasedba Filozofske fakultete, a se to žal ni najbolje posrečilo. Remc se je tudi močno angažiral pri povezovanju študentskih organizacij v tedanji SFRJ, še posebej pri preprečevanju nacionalističnih ekstremizmov (ti so se tedaj najjasneje kazali pri vodstvu hrvaške študentske organizacije). Remčevo zavzemanje za povezovanje med marksistično in krščansko usmerjenimi študenti je izhajalo iz njegove ideje o obnovi prvotne ideje o pluralni OF kot nosilni sili družbene in duhovne preobrazbe slovenskega naroda. Seveda so ga zato v ortodoksnih partijskih krogih obsojali zaradi »kocbekovščine«. Prav škoda je, da je Remc zaradi vrste osebnih in socialnih razlogov sredi sedemdesetih let opustil svoj alternativni politični angažma, vendar ni nikoli opustil svojih zamisli o demokratičnem, idejno-politično pluralnem in samoupravnem socializmu v Sloveniji. Tudi sam sem gojil podobne ideje in v tem nikakor nisem bil osamljen. Na »krščanski« strani je podobne zamisli gojil predvsem Peter Kovačič, ki je zato naletel na zavračanje pri katoliških ortodoksnih krogih, češ da gre za nevarno »socialistično« herezijo.

V toku tega dogajanja se je na »marksistični« strani izoblikovala tudi pobuda, da bi našo partnersko »krščansko« skupino sprejeli na ZK, in sicer kot pridruženo skupino Osnovne organizacije ZK na Oddelku za filozofijo (morda celo celotne FF). Zanimivo, da so se s to idejo strnjali tudi drugi člani našega oddelka, zanimiva se je zdela tudi Gojku Staniču, ki je tedaj vodil Univerzitetni komite ZK (UK). Medtem sem imel tudi nekaj predavanj na temo odnosa med marksizmom in krščanstvom na raznih simpozijih in partijskih tečajih.

Nekaj od tega sem (mislim da l. 1969) objavil v nekakšni biltenski obliki na UK, kjer smo imeli tudi možnost enostavnega tiskanja. Tam sem objavil nekaj sestavkov o odnosu med marksizmom in krščanstvom. kjer sem se med drugim zavzemal za skupen boj proti »rdečemu« (tj. partijskemu) in »črnemu« (tj. cerkvenemu) klerikalizmu. Seveda mnogi iz partijskega establišmenta niso bili ravno navdušeni nad tem početjem, tako so mi »svetovali«, da naj raje neham s svojo partijsko politično kariero.

Tako sem na začetku l. 1970 najprej ustno predstavil in nato v septembru tudi objavil svojo razpravo »Stališča in dileme v naši politike do cerkve in vernih«, ki je bila zamišljena kot material za razpravo na temo odnosa ZK do cerkve in vernih v organizacijah ZK na Univerzi. Ta razprava je bila v tedanjih razmerah kar odmevna, saj so jo prebirali tudi zunaj partijskih organizacij na Univerzi in tudi zunaj ZK sploh. Sam se nekatere izvode podaril tudi svojim prijateljem na »krščanski« strani. Od njih sem dobil kar dobre ocene. Ena mojih osrednjih misli v tej razpravi je bila, da moramo komunisti prenehati z neplodnim »bojem« z religijo oz. s Cerkvijo, ker to le poglablja dogmatične težnje na obeh straneh tega bojevniškega početja. Menim se še, da se morajo religiozni občani sami kritično soočiti z odtujitvenimi potezami svoje religije in Cerkve.

»Brez misijonarskih tendenc pri komunistih moramo podpirati kritične duhove med vernimi, ne zato, da bi postali ravno ateisti, ampak zato, da bodo iz svoje religiozne prakse odstranili največje izvore alineacije, da sami izvlečejo ‘racionalno’ jedro krščanstva« (Ule, 1970b: 6). Dodal sem še, da je danes često preko religije, in to ob vsej kritični zavesti do religije, možno enako dobro realizirati totalno človeško osebnost tako revolucionarnemu ateistu kot iskrenemu verniku.

Poleg tega sem istega leta predstavil še nekakšno dopolnilo te razprave in jo predstavil na enem od sestavkov »Študentskega kluba za dialog«, ki je združeval predvsem kritične kristjane in kritične marksiste. K sodelovanju v tem klubu smo pritegnili tudi nekatere člane ti. 4. bloka ali tudi »Skupine za ohranitev narodne zavesti«, ki jo je l. 1971 ustanovil znani študentski aktivist Marjan Poljšak. Ta skupina si je prizadevala za samostojno Slovenijo, vendar ob spoštovanju pozitivnih dosežkov NOB in socializma. Pomembna člana Poljšakove skupine, ki sta dejavno sodelovala v Študentskem klubu za dialog, sta bila študenta Filozofske fakultete Marjan Vitez in Vinko Zalar, ki sta prispevala tudi nekaj zanimivih prispevkov v študentski Tribuni. V svojih predavanjih v okviru »Kluba za dialog« sem se predvsem posvetil kritiki »klerikalizma« tako v Cerkvi kot v partiji (»črni« in »rdeči klerikalizem«) (Ule, 1970a). Nisem pa se spuščal v prepire okrog oživljanja slovenske nacionalne zavesti, ki jih je sprožal Poljšak in njegov krog, čeprav sem cenil njegovo pobudo, da moramo nadaljevati z bojem za slovensko osamosvojitev, ki ga je po njegovem mnenju resno začela prav NOB.

Predvsem sem se zavzemal skupen boj kritično ozaveščenih vernikov in kritično ozaveščenih komunistov za skupen boj proti temu ali onemu klerikalizmu. Seveda mnogi iz partijskega establišmenta niso bili ravno navdušeni nad tem početjem, tako so mi »svetovali«, da naj raje neham s svojo partijsko politično kariero. Nekaj let kasneje sem jo res zaključil, a ne zaradi tovrstnih »nasvetov«.

V svoji drugi razpravi sem med drugim ugotavljal, da obe verziji klerikalizma druži monopolizacija prvobitne težnje po radikalnih spremembah človeka in sveta v organizacijah, ki so si lastile »razpolaganje« s temi težnjami in takšno njihovo razlago, ki je šla v prid ohranjanju duhovne in družbene moči teh institucij. V primeru krščanstva so bile to razne krščanske cerkve (predvsem Katoliška cerkev), v primeru komunizma pa razne »komunistične« stranke in partije, ki so prevzele oblast po (začasni) zmagi revolucionarnih sil v kaki državi. Tako cerkve kot partije se vedejo in prikazujejo kot nad ostale ljudi vzvišene in »poklicane« vodnice ljudi v obljubljano odrešenjsko resničnost (božje kraljestvo, komunizem). Skupno jim je predvsem čakanje na nenehno odmikujoči se, a vedno pričakovani »Dogodek«, bodisi prihod Mesije in »konca časov« bodisi prave, svetovne in nepovratne komunistične revolucije, ki naj bi nas povedla v »komunistični raj«. Do tedaj pa moramo malo počakati in potrpeti, predvsem pa poslušati navodila takšne ali drugačne cerkve Zlasti, če je tudi sicer na oblasti ali blizu nje).

Peter Kovačič je bil tudi na enem od mojih predavanj o marksizmu in religiji in sem mu dal eno od svojih publikacij o možnostih sodelovanja med krščanstvom in marksizmom. O tem je nato z veseljem govoril v »svojih« krščanskih krogih in srečanjih. Ko so o tem izvedeli njegovi »nadrejeni« v katoliški hierarhiji, so ga hudo napadli in mu zagrozili z vsem mogočim. Tedanji nadškof mu je med drugim zagrozil kar z izobčenjem iz Cerkve. Enkrat je tako poparjen prišel k meni v kabinet na pogovor in mi pripovedoval o svojih nezgodah. Kmalu je zazvonil telefon in na drugi strani je bil France Popit, tedanji šef slovenske partije. Moram reči, da me je takoj začel nadirati in mi očitati vse mogoče »partijske grehe«, in to zaradi našega tesnega sodelovanja s »katoliki«. Povsem pa je pobesnel zaradi ideje, da bi jih nekaj sprejeli v ZK. Nič ni pomagalo, ko sem se zagovarjal na Koncil, na potrebo po dialogu, pa na prakso drugih evropskih partij (italijanske, španske, poljske itd.), ki so že dolgo sprejemale angažirane levičarske katolike v svoje vrste. Skratka, zagrozil mi je s tem, da bo mene in tudi vse člane ZK na Oddelku za filozofijo (morda celo na vsej FF, tega se ne spomnim več natanko) vrgel iz partije. Seveda sem popustil, saj sem videl, da gre tudi predvsem za ohranjanje oblasti, ne pa za kak socializem ipd. Smešno je bilo to, da je malo pred tem prav podobno stvar doživljal Peter s svoje »strani«. Malce sumim, da sta se g. nadškof in prvi sekretar pred tem malce pogovorila in skupaj ugotovila, da je treba te prevzetne in nesramne mladce ukrotiti ter jih poučiti o tem, kje je oblast in kako jo moramo spoštovati.

A vendar, par besed v dobro Popita. Kaki dve leti pred njegovo smrtjo sem ga srečal in se čisto mirno pogovarjal z njim. Vprašal sem ga tudi, kako so tedaj »oni« v partiji gledali na nas, protestniške študente. Pa me je strmo pogledal, malce pomolčal in dejal: »Bili ste naši nasprotniki, ne pa sovražniki«. To njegovo izjavo cenim še danes. Res je, nismo bili sovražniki socialističnega sistema, pač pa nasprotniki oblastniške politike, in to ne glede na to, ali je bila »partijska« ali »cerkvena«. In to držo ohranjam še danes.

Tedaj sem tudi sicer dobival precej »nasvetov« s partijske strani, naj malce umirim svojo zagretost za dialog in za »oduhovljenje« marksizma. Res sem sredi 70. let prenehal s svojo aktivno študentsko politično kariero. Vendar ne zaradi teh nasvetov, pač pa zaradi tega, ker sem se popolnoma posvetil študiju, predvsem študiju filozofskih osnov sodobnih (naravoslovnih) znanosti ter razlikovanju med znanostjo in ideologijo.

Literatura:

Ule, Andrej (1970a): Kaj je pravzaprav »klerikalizem«? Študentski klub za dialog, 8. april 1970: 1-29.
Ule, Andrej (1970b): Stališča in dileme v naši politiki do Cerkve in vernih. Bilten UKZKS, št. 10, september 1970: 1-34.