LEVITVE

Tri poglavja – poskus izpovednega romana o Očetu(!) s pred-uvodom

PRED-UVOD

Morda bi moral biti naslov tega romana, tako vsaj čutim, tako mi sporočajo tiste celice, ki zaznavajo v sebi – naslov, v ednini, torej »Levitev«. Kot da bi poskušala opisati eno samo levitev človeka; ko pa jih je vendarle več v življenju, v življenjih. Celo življenje je ena sama levitev, opisano seveda od nekega začetka zavedanja, pa vse do globoke starosti, ki poskriva v sebi več drobcenih, tankih in tankočutnih sprememb, ki pa dokončno zaznamujejo/opredeljujejo/opredelijo človeka.

0

Zazrl se je skozi okno, morda širše panoramsko, morda samo balkonsko, in pogled mu je potoval po vrtu, ki se je odpiral pred njim. Kako reči ravnini pred seboj kako drugače kot vrt, kjer je le šest jablan, v kot(u) spleten vinograd, ki je iz ene same sadike trte in nekaj cipres, ki zamejujejo pogled tako s ceste v to notranjost. Opazuje in se čudi, koliko jabolk je spet na tleh; saj jih nič ne bo preostalo za ozimnico. Seveda, dandanes ne moreš več tako škropiti proti zajedavcem, kot včasih; potrebuješ vsaj izpit iz teh kemikalij, ali pa poznati kakšnega sadjarja, ki bi prišel špricati proti zajedavcem. Tako ostaja sadje nešpricano, pa je v današnji divjini tako nebogljeno, da gnije kar na drevesih, ima tanke peclje, ki ne vzdržijo sunkov vetra, vetrov. Letina je sicer letos dobro kazala, saj se je vreme tod uspelo spretno izmuzniti vsem točam in poletnim vremenskim neprilikam. Samo nekje je močneje zabobnelo po žaluzijah, tako da je bila ponekod misel, da plastične, kot so, ne bodo zdržale, toda na koncu koncev je obralo vreme samo bero še nezrelih jabolk. Pomislil je, da bo žena spet delala v veliki meri čežano iz njih, da jih bosta s hčerko jedli. Da, opazoval je ta tako imenovani – vrt. Žena mu je zdavnaj predlagala, da bi jabolka vrgli ven in nasadili kaj manj problematičnega, morda okrasno grmičevje, saj je letina jabolk takrat, ko je ta pičla, tako slaba, da se ne izplača imeti sadovnjak. Toda prevagala je njegova težnja, ker namreč je rad opazoval beli sneg spomladi, pa ne na ravnicah, pač pa na drevesih, ko belo cvetijo, ko imajo bele cvete od njega. Ta pogled na tako panoramo, ki jo spremlja hkrati z levitvijo narave, ga pomirja. In pomiritve je vsekakor potreben, obilo nje, v izobilju. Je namreč na vozičku, ker je invalid. Obe nogi so mu odrezali nadkolensko, in to ne naenkrat, pač pa stopenjsko. In sploh ni sladkorni bolnik; pač pa je to dedno deloma in deloma je vse to zakrivil sam, ker je kadilec in pivec. Torej oblačenje/oblečenje žil in posledično ateroskleroza. Spomni se še danes dobro dneva, ko je komaj prišel domov iz svojega kšefta, ko je bil graver obrtnik, komaj je občutil še svoje noge, ki so ga tako komaj držale. Taisti dan je prišla iz študijskega mesta tudi hčerka domov, ko jo je nagnal iz svojega domovanja njen partner, ko se ni primerno vedla, kot zakonska partnerica, po njegovi sodbi. Hčerka je prišla domov – brez študija, brez službe, brez partnerja, brez otrok. Torej čisti in popolni nič. Tega ni mogel in zmogel razumeti, pa toliko je vlagal vanjo, saj menil je, da je tako. Morda je vsa ta misel ali pomisel dodatno pripomogla k temu, da je tako-rekoč – brez nog. Prav rad bi ji to, svoji hčerki, poočital. Toda sedaj je priklenjen na voziček in tako nemočno zre v naravo. Včasih se prikrade misel od nekod, da bi se splazil, takšen kakršen je, nekam daleč, kot nekakšen poviti knedelj, ali pa zavoj, kot deloma kača morda, ki se povit v črnikatost, črno kožo, ki prekriva skoz in skoz in ima zlasti rob ob strani. Tako bi se plazil naokoli in bi udarjal s svojim repom in z vsakim udarcem bi se kaj spremenilo, dolgotrajnejše, trajnejše. Bil bi takšen vsemogočnik, kačji kralj morda. Toda plazil se je po tleh, po stopnicah, namreč »svoje kraljestvo« je imel v pritličju hiše, ki sta jo zgradila z ženo, hčerko je kot srednješolka samo nekoliko pomagala, kolikor pač je lahko, vsako jutro se je vračal vanj in vsak večer se je vračal v prvo nadstropje spat v lastno zakonsko spalnico. Tako je sicer imel dva vozička, invalidska, enega v pritličju in drugega v dnevni sobi v prvem nadstropju, da se je nato zapeljal v spalnico. Obakrat je seveda potreboval asistenco, nekoga, ki mu pomaga iz plazečega se stanja prebiti se na stol tako v pritličju, kot tudi v prvem nadstropju. Saj, pravijo, ko si star, si znova na stopnji otroka, brez zob, s plenico in pa (še) plaziš se po tleh. Le da se je njemu to zgodilo v njegovih zgodnjih šestdesetih. Tako se je plazil po stopnicah, ne kot kačji kralj, pač pa kot revež, ki je vsakič pred neverjetno težko nalogo, kako splaziti se preko vseh stopnic do svoje postelje. Vsakič je dejal, da nihče na svetu ne prihaja tako težko do svojega spanca, kot prav on s svojim plazenjem. Vsako stopnico je spoznal do obisti, začutil, da niso enakomerno postavljene ali nanizane, da je ena težja od druge in vsaki je dal žensko ime. Tako se plazim po Francki, se povzpenjam na Marijo in sestopam z Ančke. Preklel je vsakič vsako stopnico znova in preklinjal dan, ko jih je dal vgraditi. Morda se spominja, da sta se z mizarjem skregala glede statike njih, ko so bile stopnice lesene. Toda sčasoma so mu pojenjale moči tudi za stopnice. Ni se mogel več plaziti po njih, namreč ni se mogel povzpeti z ena roke, da bi na nji zdržal celotno težo telesa, ko je bil sicer suh in vitek. Tako si je bilo potrebno omisliti premični dvižni stol, ki bi ga popeljal iz pritličja v prvo nadstropje in nazaj. Tako je hčerka izdatno pomagala, da sta kupila takšen stol in ga dala vgraditi v hiši, sredi nje na stopnišče, pričvrščujoč ga na ograjo, da je gladko (s)tekel po njenih, ograjnih, stezicah ali utorih. Vsekakor naložba, ki ni vzdržala rizika ali tveganja, za koliko časa bo ta naložba upravičena, kot češ, koliko let še ima on prihranjenega ali namenjenega za življenje.

PRVO POGLAVJE

Tako je bil povsem nemočen, plazeč se po tleh. Toda, ko je bil mlad, je bil pravzaprav lep moški, visok in suh, tudi do meter devetdeset. Tako so ga izbrali za gardista, ko so ga vpoklicali v vojsko in je šel v Beograd v Titovo vojsko, pa čeprav mu to ni bilo namenjeno zgolj samo zaradi videza. Namreč zagledal se je v brhko svetlolasko, ki si je lase barvala na svetlo, kot je bilo takrat moderno, z živo rdečimi nohti, čeprav je po službi še vedno pomagala materi na poljih. Toda v njo se ni zagledal samo on, ampak tudi nekdo iz vodstvenih krogov, ko sta bila oba, tako on in ona, fant in dekle, v isti tekstilni tovarni, in sta to postala, namreč fant in dekle, na posebnem srečanju tekstilcev, ki je bilo na Veliko noč in po vrhu še za njegov rojstni dan. To obeležuje še danes spominski robec, ki je uokvirjen na steni, prav v ta namen večnega spomina – neke ljubezni, ko sta vratova obeh bolela zaradi poljubov, ko se je on sklanjal in ona vzpenjala. Ker je ona tega vodilnega delavca zavrnila, je ta poskrbel, da je on, mlad fant dvajsetih let, odšel služit vojaški rok daleč in to za dolgo, v gardo. O tem priča še danes revija ali bilten, ko je Titova vojska za časa obiska Tita v njegovi kasarni paradirala za čas posebne vojaške parade, in je bil on na sredini te prve vrste. Še danes preklinja vsak dan obuke ali obvezne vojaške služnosti, ki je trajala kar eno leto, celotno služenje pa dve leti zaradi kritične situacije v Alžiru, ko smo bili takrat v vrhu Neuvrščenih dežel. Da, tudi vojska mu je »odjedla«, »pojedla« noge.Večkrat je dejal, tako sam pri sebi in tudi pripovedujoč to zgodbo svoji hčerki, da je imel tako kondicijo, ki si jo je pridobil v obveznem služenju vojaškega roka, da bi mirne duše lahko pretekel razdaljo od Beograda do Ljubljane in še nato do Kranja, od koder je pravzaprav izviral, oba z ženo pravzaprav. Toda, ko je obdobje obveznega služenja vojaškega roka minil, pa v vojski ni bilo tako slabo. Sam se je potrudil, da je pisal raznorazne spise ali eseje na temo ljubezni do domovine karseda domoljubno, da so mu dodelili v nadaljevanju služenja vojaškega roka službo intendanta; torej je skrbel za zaloge hrane v skladiščih. Tako je moral večkrat popravljati sezname zalog, ki jih je pisal ročno s svinčnikom, tako je pogosto uporabljal radirko, ko je posamezne zaloge razdal in razdajal raznim kolegom v vojski, pa tako tudi raznim Slovencem, ki so bili tamkaj, za razne protiusluge. Tako je naredil tudi še eno nevšečno dejanje; namreč potrudil se je ponarediti oficirjev podpis in tako je sam podpisoval razne izhodnice za (v) mesto, tako sebi kot drugim, ob vikendih in zlasti za ob nedeljah. Tako so se razni pogostokrat pojavljali v mestnem središču, večkrat kot pa naj bi bilo običajno. In tovariš Tito jih je večkrat obiskal za časa služenja vojaškega roka, saj so bili na koncu koncev »njegova osebna vojska«. Takrat so v ta namen še posebej vadili poseben gardski korak in poskrbeli za okolico kasarne na Kalemegdanu, tudi tako, da so beton, asfalt premazali s svežo travo, namreč z njenim sokom, da bi bil goli beton videti kot travnik, kot travnate površine. In tudi ta, zaradi katere je služil vojake tako daleč od doma in to še celo v gardi, Titovi vojski, ga je obiskala pri služenju vojaškega roka, njegovo dekle. Doma v Kranju se je zlagala materi, da gre s sodelavkami na morje; v resnici pa se je odpravila v Beograd na obisk k fantu k vojakom. Obuta je bila v visoke pete in z blond lasmi in rdečimi nohti je bila videti kot kakšna turistka; kar je dejansko tudi bila. Ko se je peljala v avtobusu na Kalemegdan z drugimi oficirji, so jo vsi hoteli povabiti na kavo; toda ko je povprašala, kje je njegov vod, so jo usmerili k vzpetini in ko se je pojavila pred njenim vznožjem, je dejal vojak, bolje rečeno – zavpil, ki je stražil, da bo streljal, če se ne bo ustavila. Nato so vendarle povedali njemu, h kateremu je prišla na obisk, da ima obisk, in se je pojavil, ves zmeden in ves okrogličen, bolj kot običajno, in ni vedel, kaj bi rekel v zameno na njene besede pozdrava in hkrati tudi od-zdrava. Ko takole zre nemočen iz invalidskega vozička ven v naravo in opazuje belega metulja, kako z lahkoto preletava in spreleta s cveta na cvet, bi si želel take lahkotnosti tudi sam. Nikoli si ni mislil, da bo starost v tako nadlego, za tako težavo. Vse težje se namreč opira na roke, da se prestavi iz enega invalidskega vozička na drugi, iz enega vozička na premični stol, ki ga odpelje iz pritličja, kjer v kmečki sobi povsem kraljuje sam v svoji, tako imenovani, kmečki sobi, kjer ima ta panoramski pogled na naravo zunaj. Tako si ogleduje zasnežena drevesa pozimi in vsaj malo čuti zadoščenja, da to počne iz varnega in toplega zavetja. Vsaj to ima na stara leta. Ko se iz premičnega stola popelje po stopnicah v prvo nadstropje, se prestavi zopet v drugi invalidski voziček in se popelje v njem do svoje postelje v spalnici, ko se je poprej še umil v kopalnici. Da starost ni lahka, se mu je zazdelo še posebej oni dan, ko so zatajile roke, na katere se opira, ko prenese težo celega telesa nanje, ko prehaja iz vozička v voziček. Roke, še posebej desna, so ga pričele boleti, desna je celo zatekla in to v zapestju. Tako s eni mogel več opreti nanjo. Čedalje teže in z več bolečine. Do zdravnika je tako težko priti, a je hčerka urgirala preko e-maila pri njegovi zdravnici, kako je z njim, je opisala v nekaj stavkih in rezime je bil ta, da je zdravnica, ko je hčerka to urejala po svoji službi, zdravnica pa je že prenehala s svojim delovnim časom, pustila zdravila, ampule, pri drugi zdravnici preko hodnika v zdravniški stavbi, zato, da bi nato naslednji dan prišla patronažna sestra na dom, ki bi vbrizgala te ampule, ki so bile očitno antibiotik, kajti zdravnica je posumila, brez da bi videla svojega pacienta, da gre za nekakšno zastrupitev krvi, ko je bilo poletje in je njega očitno pičil komar, ki je bil zastrupljen. Samo od tod naj bi izšla razlaga o zastrupljenosti v krvi. Patronažna sestra mu je tudi odvzela vzorec krvi, da bi to zastrupljeno osumljeno stanje tudi potrdili. Ko je on vzel vse antibiotike, ki mu jih je predpisala zdravnica, se je roka, zlasti v zapestju, že okrepila; oteklina je uplahnila in moč se je povrnila. Vse zato, ker se je žena, kakor tudi hčerka, ustrašila, da tako, kot so mu že mnogi napovedovali, kot so »šle noge«, bodo »šle« tudi roke. Da, lahnost. Če se spomni mladih let, katerih naval vse pogosteje vdira v njegove misli, je kot mlad fantič imel toliko energije in spretnosti ter hitrosti. Zlasti pa poguma mu tudi ni manjkalo. Tako je bil v vojnem času II. svetovne vojne v Kranju na Savski loki mlad fantič osmih ali devetih let, ki si je zadal to odgovornost, ali si jo zadal na pleča, ko je bil mlajši od bratov in tako vedno nekoliko zaščitniški do starejšega brata, resda samo eno leto, pa vendar, kakor tudi do matere. Oče ni živel doma, toda od doma uradno pa tudi ni odšel; nekako vračal se je vedno znova in mati je vedno skuhala kosilo tudi zanj, čeprav ni vedela, ali bo prišel ali ne. In vedno znova odhajal, kot v nekakšnih ciklih. Tako je on vedel, da mora priskrbeti kruh za familijo, pa čeprav je bil kruh na pike. Toda če bi odšel dovolj zgodaj čakat pred pekarno, bi morda dobil pol štruce, celo belega, tako da bi tako morda celo v očetovih očeh zrasel, če bi oče seveda prišel domov. Tako je vstajal ob štirih, ob petih zjutraj pred šolo in odšel k pekarni, kjer pa s e je že vila vrsta. Seveda je veljala policijska ura in tako se je počasi privijal ob temne dele stavb, ki so vodile do pekarne, da ga ne bi nihče nepoklican opazil. Včasih se mu je posrečilo, da je prinesel domov, pred pričetkom šole, pol štruce kruha, morda celo kdaj kar celo. Tako je dobil zadoščenje, ko je opazil v maminih očeh manjšo ali manj temno iskrico skrbi. Nekega večera, ko je bil spet tako prihuljen ob stene stavb in je čakal pod temnimi predeli stavb od streh, ko se je umaknil osvetlitvi od uličnih svetilk, da se patrulja iz treh mož nemške nočne vojaške policije umakne daleč naprej, da se sam premakne naprej do ulice, kjer je bila pekarna, pa so vojaki to njegovo namero uganili in so ga prehiteli in so ga ujeli. Dejali so, - kaj pa imamo tukaj, in so ga podpirajoč za podpazduhe odpeljali na policijsko postajo. Tam so ga izpraševali v nemščini, kdo je in kaj počne v taki zgodnji uri, pa je samo kazal na kos kruha, da ga mora priskrbeti za domače, z govorico z rameni in rokami. Pa se jim je nekje tako zasmilil, da so mu postregli s suhimi skorjicami kruha, ki jih je namakal v razvodenjeni čaj, dokler se niso naveličali »zasliševanja« in so ga poslali domov, ko je prebil tam skoraj pol dneva; toda domov pa se je k zaskrbljeni materi vrnil vseeno brez kruha. Drugače pa je bil kot majhen fantič, sicer skrben za dom, kar precej navihan za svoja leta. S kolegi iz soseske je preživljal dneve, ko ni bil v šolo, ali ko so bile počitnice in ni pomagal babici pri delu na poljih na Dolenjskem, večinoma na skalah ob reki, od koder so skakali v vodo, v brzice, tam lovili ribe, ali pa se preizkušali v prvem kajenju. Oče je opazoval Nemce podnevi, kako so vozili velike tovornjake, ki so bili ameriški in so bili znamke »Johnson«&«Johnson«, kje so jih parkirali in kako so jih raztovarjali ali natovarjali v bližini reke, na platoju, kjer so bila skladišča ali vojni magazini. Nekoč pozimi, ko so se tam fantiči sankali, je sklenil, da se približa tem tovornjakom ponoči, da bi enega vžgal in poskušal voziti, ko bi se prej seveda prepričal, da nima zaklenjene kabine. S fantiči so stavili, da si kaj takega ne upa. Pa so počakali eno noč, ko so Nemci zapustili ta parkirni prostor, ki je bil ob vznožju manjše vzpetine, pod katero se je vila reka. Oče je privlekel sanke in se je spustil z njimi po hribu navzdol točno do enega izmed tovornjakov; tako bi se mu približal. Toda, ko se je s sankami spustil do tovornjaka, je ta prižgal luči, nekdo v njem je vžgal motor in tovornjak je skušal speljati. Oče je bil v naletu s sankami in tako mu ni preostalo drugega, kot da se je na sankah, ki so drvele v tovornjak po vzpetini hriba, prihulil ob nje, sklonil glavo in tako se je z vso hitrostjo peljal pod tovornjak, ki je ravno odhajal. S sankami se je zaustavil v snegu, tovornjak pa je speljal. Očitno je nekdo od fantičev izdal njegovo namero, da bi poskušal voziti enega od teh tovornjakov, nekomu od Nemcev, ali morda komu od tistih domačinov, ki so sodelovali ali kolabocionirali z Nemci. Toda brez skrbi: glava in telo sta bila rešena. Tukaj ga je hitrost rešila pred usodnim zaključkom ali koncem, toda hitrost ni vedno – zaveznik. To ga je izučilo, a ne (še) popolnoma, ko so hodili kadit na skrivaj s svojimi prijatelji zadaj za skale, da ne bi nihče kaj videl ali posumil. Pa je oče odvrgel vžigalico, ki ni bila ugasnjena do konca in padla je na suho travo. Samo še malo ali nekaj trenutkov in ves hrib je bil v ognju, ko se je suha trava ali ruša vžgala kot papir. Kako pogasiti cel hrib, ki je v ognju? Toda to ni bila takrat, v času odraščanja in mladosti – njegova edina težava. Ko so tako večkrat kadili s kolegi, je bila zraven tudi prijateljica, ki je slovela po zelo lepih laseh, dolgih, črnih, skodranih. Toda oče se jih je dotaknil s tlečim ogorkom svoje cigarete in naenkrat je bila vsa glava dekleta v ognju. Kako pogasiti ta požar? Kot je v prvem primeru se oče metal po hribu dol in gor, se vrtel po zemlji s svojim telesom in oblačili, da bi poteptal do temeljev požarišča, da bi hrib preneha goreti; toda očitno ga pepelnat hrib ni izučil. Podobno ali še hujše je skusil pri gorečem dekletu. Zmetal ja nanjo svoja oblačila in teptal po njej z njimi, da bi pogasil ta ogenj. Toda na koncu koncev je dekel odšlo domov z ožganimi lasmi; še sreča, da ni imela ožganin po glavi, da so jo skupili samo lasje. Toda njegova mama je zvečer, ko je prišla iz službe domov, ko je delala v Ljubljani kot trgovka v trgovini »Dom«, kjer so prodajali okrasne predmete iz lesa in klekljane in kvačkane prtiče, skratka okraske za dom, morala poslušati pritožbe vaščanov, ko so se pritoževali nad upepeljenim hribom in zlasti o grožnjah očeta, ki je prišel tožit zaradi uničenih prelepih las svoje hčerke. Tako je bil tek okoli mize v kuhinji očeta pred kuhalnico, s katero je hotela mati kaznovati svojega sina po zadnji plati. Če je oče sploh upal priti domov po celem dnevu, ko je vedel, kaj ga čaka doma. Obtožbe in pa – kazen. Skrival se je pred prihodom domov toliko časa, dokler se ni znočilo in je postal lačen in pa utrujen od celega dneva. Da, hitrosti so ga zaznamovale kdaj prej v mladosti, pa nato v zrelem življenju in še celo sedaj, v starosti. Tako se je spominjal, ko mu je reka prihajala na um, ko so se s kolegi zadrževali na pečinah skal nad reko, da so tekmovali mladci v tem, kdo bo skočil v deročo reko višje s skal, pri čemer se nikoli nihče ni spraševal, kakšna je globina reke, ali je kaj skalnata tam, ali se lahko kdo raztrešči ob skalah, ko je tako skakal od tam v reko. Nikogar ni zanimalo, da bi lahko kdo tudi postal invalid, ko bi si preščipnil ali poškodoval hrbtenico s temi in takimi skoki. Štelo je samo to, kdo si upa več. Seveda so v tej reki, Sori, lovili tudi ribe, se skrivali v njenih globinah in za pečinami, se lovili po skalah in kot že rečeno – na skrivaj za skalami tudi kadili. Da hitrost. Iz čisto drugačnega razloga je bila pomembna v nekem drugem obdobju njegovega življenja, mu je spomin prešinil preblisk, ko se je domišljal hitrosti in hitrih potez, ko je služil vojake v Beogradu v Titovi gardi. Najhuje je bilo, ko je bil čas »obuke« ali obveznega služenja vojske. Takrat je moral biti zjutraj ob petih, šestih – umit, obrit in z vsemi gumbi, zapetimi na srajci, in ko je oficir pregledoval četo in je šel z dlanjo ali podrgnil z dlanjo ob lice vojaka in če se mu je zazdelo, da je pregrobo, je samo iztegnil prst in to je pomenilo, da je vojak moral nazaj v spalnico, oziroma sobo se na suho obriti in priti nazaj; če pa je bil oficir še posebej slabe volje, pa je vojaku z nožem odrezal gumbe na srajci, če se ni strinjal z gladkostjo njegovega lica, torej z njegovo napačno obritostjo, in vojak je moral zašiti gumbe za časa, ko je trajal pregled čete, če ne, ga je čakalo vedro in metla in počistiti je moral ves dolgi in široki hodnik v stavbi. Tako so imeli vojaki poravnane postelje, ko so jih postlali za čas pregleda in ko je oficir vrgel kovanec na posteljo, je ta morala imeti tako napeto posteljnino, da se je kovanec odbil od nje. Pred posteljami so imeli vojaki poravnane škornje, ki so morali biti zloščeni tako, da si se lahko pogledal v njih, še zlasti zato so morali biti tako osebnostno urejeni, ker so bili Titova vojska. In je mama očetu, ko ji je ta pisal, kaj potrebuje v vojski, poslala po pošti cunje, s katerimi so si vojaki ovijali ali obvijali noge, preden so jih dali v škornje. Torej tako imenovane – »šufece«. Oče je tako imel povsem in čisto nove. Kot take jih je razobesil preko škornjev pred posteljo, da bi bil za zjutraj pripravljen. Toda ko se je drugo jutro prebudil in se hotel obuti, krp ni bilo nikjer več. Tako je moral sam, če je hotel biti popolnoma pripravljen na naslednji dan, ukrasti krpe za v škornje pri nekom drugem. Tako kruti so bili pogoji v ali pri »obveznem« služenju vojaškega roka. Hitrost; in ne samo hitrost, tudi hitrost odločitve in odločitev. Svojo skrb za prislužitev vsaj koščka kruha, če se je le dalo – krajca, če ne celo kar pol hlebca, morda pa celega hlebca kruha, ko je hodil zgodaj zjutraj čakat pred pekarno ob vojaški uri, včasih pa že prejšnji večer in kako se je ves čas skrival pred vojaškimi izvidniškimi trojkami, ki so bile sestavljene iz dveh navadnih nemških vojakov na vsaki strani, vmes pa je bil nemški oficir, je skušal prikazati na sliki, ki jo je narisal svoji hčerki, ko je še bila osnovnošolka. Vse te prigode iz svoje mladosti ji je pripovedoval. Pa je tako enkrat nanesla beseda tudi na pekarno in kruh, ki se ga ni dalo dobiti drugače, kot zgodaj zjutraj, pa še takrat velikokrat zastonj, ko sta pek ali pekarica samo odkimala z glavama, da tokrat ni kruha. In so v hčerkini šoli v četrtem razredu ali pa petem imeli pri pouku risanja ali pri likovnem pouku nalogo, da učenci upodobijo na sliki z akvarelnimi barvami podobo, kdaj jih je bilo najbolj strah v življenju. Hčerka se je domislila te prilike ali prigode, ko je oče hodil kot deček v času vojne čakat v vrsto za kruh, in je to hotela ovekovečiti na sliki. Toda ona ni imela tega posluha za risanje ali slikanje. Morda kakšna lepljenka iz barvnih papirjev, ali kakšen lesorez ali linorez za »Ex libris« kot znamenje za v najbolj priljubljeno knjigo, toda risati pač zares ni znala. Toda znala pa je kaj napisati. Pa je tako preprosila očeta, da ji naslika z akvareli to sliko, to prigodo s kruhom. Oče ni kaj prida risal v življenju, toda bil je poklicu graver, zelo lepo je pisal, kar mu je tudi prineslo službo intendanta v Titovi gardi, ko je bilo obveznega služenja konec. In kot takšen je skoraj moral imeti nekaj predstave o risanju, o narisanju, denimo, človeške postave, kakšne živali, obraza. Vsaj kar se tiče raznih razmerij med seboj in velikosti, majhnosti in podobno. Ko je bila hčerka še majhna, ji je narisal s temperami barvami like iz Zvitorepca, torej Zvitorepca, Lakotnika in Trdonjo, tako da jih je lahko občudovala tudi izven stripov, ko jih je še primerno pobarval. Tako pa ji je tokrat ustregel in je prikazal sebe, kako se skriva pri zidovih mestnih stavb, ko mestna patrulja koraka po sredini ceste glavne ulice po mestu skoraj ponoči. Pot je seveda vodila do stavbe, ki je imela napis »Pekarna«. Risba je bila tako naslikana, da je bilo vidno že s prvim očesom, da je ni mogla narisati otroška roka. Toda risba je bila narejena, domača naloga izpolnjena in petica je bila v redovalnici. Risba pa je romala na ogled na steno razreda.

DRUGO POGLAVJE

Oče je vedno vzpodbujal svojo hčerko, da bi dobro, če ne kar odlično (do)končala srednjo šolo in se nato odločila za študij medicine. In res je hčerka dokončala gimnazijo z odliko, celo tako, da je bila oproščena delanja mature. Oče pa je obiskoval srednjo poklicno kovinarsko šolo v Kranju, ki je imela smer graverstvo, kamor ga je usmerjal njegov oče, torej že dedek. Pri učenju ni ravno briljiral, toda dedek je vztrajal, da dokonča to srednjo šolo, kot češ, da ga potem že čaka kar služba. Kajti dedek je sam bil prav tako graver. Tako je bil oče tik pred tem, da dokončno opravi zaključni izpit iz poklicne šole, torej nekakšno poklicno maturo, in njegov oče je imel poznane v komisiji, ki je odločala, ali je dijak opravil ali ne. Toda njegov oče mu ni hotel pri tem pomagati. Ne pri opravljanju mature, kakor tudi ne pri dobivanju prve službe. Tako je oče moral, kot pač vsak dijak, skozi sito izbora in pri zaključnem izpitu, ko je bil živčen, ali bo naredil ali ne, je celo spil šilce močnega, tako za pogum, za odločnost, za to, da bi se spomnil pri vprašanjih vseh odgovorov. In ko je nastopal prvo službo, si je v kranjskem Tekstil-Indusu poiskal povsem sam. Da bi čim/tem bolje prosperiral/uspeval v službi, se je včlanil v partijo in bil komunist, celo takšne vrste, da je vodil sestanke, torej je bil v vodstvu ali vodilni delavec po tej funkciji. Tako je hotel nekako priti do študija ob delu, da bi tako naštudiral pravo, ko je bilo doma, v domači hiši denarja za študij samo za enega in to je bilo za najstarejšega brata, ki je tako, le leto dni starejši, odšel študirat ekonomijo v Ljubljano, oče pa se je moral zadovoljiti s končano poklicno maturo. Oče je samo vedel, da si želi uspeti v življenju, da skuša zagotoviti najprej sebi dostojno življenje, izboljšati življenje materi, ki je ostala sama v boju z dvema odraščajočima sinovoma in to v vojnem, kot povojnem času, ter ne-nazadnje uspeti v življenju, ko je izšel iz tako skromnih razmer. Ko je tako zrl skozi okno v naravo in jo spremljal pri njenem preoblikovanju iz golih vejevij v oblečene veje z listi, cveti, napolnjene s plodovi in nazadnje spet ogoljene, ko je bilo bogastvo dreves, listi, povsem na tleh in jih je bilo potrebno pograbiti, ga je kdaj navdajala misel, da njegova hčerka, morda je bilo nenavadno, da se je ob tej panorami spomnil prav nanjo, toda podmladek s podmladkom(!), odhaja precej pozno spat vsak večer, čeprav ali kljub temu, da ima naslednji dan zgodaj službo. To vidi, to opazi, ko se vidi svetloba iznad vrat, ki imajo stekleno okno tam pod stropom. Pa jo vpraša kdaj, kaj vendarle počne tako pozno pokonci. Pa mu odgovori, da spremlja glasbo na TV kanalu, in to ne na enem, pač pa na večih/na mnogih. In se je domislil, da je to nagnjenost do glasbe pravzaprav podedovala od njega. Ko je bil mlad, še srednješolec, so s kolegi ustanovili bend, ki so ga poimenovali »The Lions«. Tako so bili najprej tri, nato kvartet, ko so najprej igrali kontrabas, klavir in bobne, nato pa se jim je pridružila še kitara. On, oče je igral kontrabas. Tja, v to glasbeno smer, ga je usmeril njegov oče, ko mu je njegova mama potarnala, da je fanta v njegovih mladih letih potrebno zaposliti še s čim, da mu ne bodo prihajale same neumnosti na pamet. Tako ga je njegov oče dal učit kontrabas, ko je bil še sam, ta mlad fant takrat, velik, slok in suh. Tako se je priučil tega instrumenta in organiziral je ansambel, ki je kljub šoli dopoldan zvečer igral na raznih prireditvah, pa tako tudi v barih in restavracijah. Igrali so večinoma jazz standarde, pa se je to videlo, da je bilo tako tudi po tem, da njegova hčerka, denimo, ni marala za poslušanje klasične glasbe, pač pa se je ogrevala za moderno, tudi jazz, glasbo. Ko je tako igral po barih, seveda dopoldne hodeč v šolo, popoldne je kaj postoril doma in morda kaj za šolo, medtem ko je pozno v noč igral, je tako igral tudi za svojo izbranko, svojo kasnejšo ženo. Dolgin kot je bil, je stregel kontrabasu, pritiskal na strune, jih preigraval, ko je dajal osnovni takt skladbam, in zraven za hudomušnost vrtel kontrabas. Njegovo dekle je vedno sedelo tik ob odru, ali skoraj v zaodrju ob mizi, kjer je bil prostor še zanj, ko je prisedel, ko je bila pavza v igranju in oče se je vedno oziral po množici mladih, sedečih ob mizah, ali so ga opazili; ali so opazili njegovo izbranko. Vedno sta naročila dva kozarca vermuta. Tako je vermut postal takšna standardna pijača za oba, ko sta slavila svoje večere, on igrajoč na odru in ona, poslušajoč in opazujoč ga ob odru. Tudi kasneje v življenju, ko sta bila že poročena in je bila hčerka že večja, so skupno ali družno slavili vse pomembne življenjske praznike, kot so razni rojstni dnevi, godovi in pa nekatere obletnice s pijačo vermut, ki so si jo takrat privoščili, vedno spominjajoč se dnevov/dni, ali bolje rečeno – večerov ali noči, ko je bila to predvsem njuna pijača, pijača njune mladosti in slavitve/slavljenja mladosti ter slavitve/slavljenja trenutka, da sta se spoznala, da sta se srečala. Toda ko je oče tako, kot se je kaj nerad spominjal tega, igral in preigraval v ansamblu po barih ob večerih, je bila nekoč pozimi, ko je zapadel sneg, prisotna ob neki priliki igranja in nastopanja nekoliko tudi pijača. Tako so fantje igrali in lastnik jim je v odmoru zaupal, da jim ne bo plačal toliko, kot so se zmenili, ampak manj, morda pa jim bo celo ostal nekaj dolžan. Pa so se fantje med seboj pogovorili, da ne bodo igrali več ta večer; da se bodo kar porazgubili z odra. Tako se je vnel prepir, morda je nekoliko zadišalo celo po pretepu in fantje so pobegnili iz restavracije. Oče je tekel s kontrabasom, ki se mu je zadeval med noge in med škrice plašča in ker je bil teren kar strm, ker je bila gostilna na hribu, je oče padel in kontrabas je uporabil kot sani, na katerih se je popeljal po snegu, in na koncu je, seveda, nekoliko opit pristal s trkom ob neki ograji. Kontrabas se je raztreščil na drobne razlomljene deske. Tako je oče ostal brez glasbila in od takrat naprej je bilo za njega njegove glasbene kariere konec. Njegov oče, torej ded, je skušal hčerki vzbuditi občutek za glasbo, mnogo kasneje od takrat, s tem, da ji je za sedmi rojstni dan podaril kitaro. Obesila jo je na steno in tako še danes tam ždi kot opomin, kot spomin, na glasbeno kariero, ki nikdar ni bila izvedena, kot tudi na to, kako neslavno se je končala očetova – glasbena. Ko tako premišljuje o svoji hčerki, ki jo je že večkrat imel v mislih, se spomni, kako je bilo, ko se je rodila. Z ženo sta se namreč poročila v nedeljo in naslednji dan v ponedeljek sta že bila iz Kranja v Mariboru, kamor se je preselil iz Kranja tudi sam precej prej, ko je odslužil vojake. Tam, v Mariboru namreč, so mu ponudili službo v MTT, Mariborski tekstilni tovarni, kjer je sprejel delovno mesto podjetniškega graverja, ki je bil v skupini graverjev, ki so skrbeli za vrste vzorcev, zlasti moških srajc, pižam in pa rjuh. Tam naj bi razvijal vzorce. In se je povezal takrat s svojim dekletom, svojo bodočo ženo, da naj se preseli k njemu v Maribor, kjer so takrat še gradili stanovanjski blok, ki se bo imenoval »Mladinski«, kar je pomenilo, da mora vsaka par, ki se preseli sem, zagotoviti v roku enega leta od vselitve naraščaj. Tako sta se bodoča mož in žena preselila v podnajemniško sobo, ki je bila tik ob bloku, ki so ga šele gradili, tako da sta gledala vsak dan v svoje bodoče stanovanje, ki naj bi bilo v četrtem, najvišjem nadstropju, levo zgoraj. Oče je svoji ženi tudi zagotovil službo v Mariboru in sicer tudi v MTT, kjer naj bi delala kot tajnica vodje tkalk. Tako sta dobesedno odšla v nedeljo iz rojstnega kraja in v ponedeljek začela povsem novo življenje v Mariboru. Oba kraja, tako Kranj kot Maribor sta veljala takrat ta obetavni tekstilni središči. Kot rečeno sta bivala kot podnajemnika, sprva, v sobici, ki je gledala na gradbišče njunega novega doma, štirinadstropnega stanovanjskega bloka, kjer naj bi imela že izbrano stanovanje v najvišjem, to je četrtem nadstropju na levi strani; kot da sta se že dotikala s tem koncem te podnajemniške sobice, ki je bila v bloku, imenovanem Metuljček, ker je imel telo, kjer je bilo stopnišče in pa dvoje betonskih kril, kjer so bila posamezna stanovanja. In prav tako v četrtem nadstropju je bila ta sobica, katere okno je gledalo na vogal njunega bodočega bivališča. Toda za vselitev v ta blok, imenovan, kot že rečeno, Mladinski blok, je bil potreben podmladek. In sta se trudila celo leto, da bi si ustvarila naraščaj, ko je žena končno oznanila, da je noseča in kot taka je nadalje v šestem mesecu nosečnosti prišla s svojim obilnim trebuhom pred vrata svojega novega doma v Mladinskem bloku, da bi zasedla stanovanje na levi v četrtem nadstropju, da bi ga s svojim telesom, s svojo pojavo nekako rezervirala. Nekje opozorila na zelo očiten način, da je to stanovanje njuno. Ko je bil čas poroda, ko je torej že odtekla voda, je oče odšel v tovarno povedat, kaj se je zgodilo, če mu dajo torej prosto in so ga nagnali domov, kot češ, kaj vendar počneš še tukaj. Pojdi domov k ženi, da se ne zgodi kaj nepredvidenega. In sta odšla lepo peš, poleti je bilo v najhujši vročini tretjega avgusta, po cesti do bolnišnice, kjer pa so ženo sprejeli, njega pa so odslovili, rekoč, vi ste svoje že opravili. Popadki so se pojavljali na vsakih deset minut in spet ne, bolečine so bile neznosne, toda dete ni hotelo na plano. Tako se je žena trudila ves četrti avgust od jutra pa vse do četrt čez deseto zvečer, ko so se oglasile sirene, tovarniške, da je konec druge izmene in da se pričenja tretja, nočna, takrat je hčerka pokukala na plano. Toda vse je bilo tiho. Ni se sprva hotela oglasiti, zato jih je dobila nalahno po zadnji plati in tedaj se je razprostrl oglušujoči jok. Toda hčerka je bila drobcena, predrobcena, da bi lahko zaživela samostojno, bila je celo nedonošenček. Tako so ji zapovedali, da mora v inkubator za tri tedne, tako da sta starša prišla domov brez otroka sprva. Šele po treh tednih se je drobcena gospodična smela vrniti domov iz porodnišnice in pripeljala se je, domala, v edinem mercedesu, ki je bil takrat v Mariboru. Voznik, ki je bil očetov sodelavec, je samo skeptično vprašal, kje pa je kaj od otroka, ko so ga same cunje.(!) Tako sta z ženo skrbela za to svojo hčerko in sta ji zagotovila varstvo,ko sta bila oba po službah, starejše žene, ki je bila upokojena učiteljica, da je varovala otroka v času službe, ko še ni bilo za njeno starost primernih vrtcev in jasli. Toda ta upokojena učiteljica je kmalu umrla in tako je bilo potrebno zagotoviti novo vzgojiteljico ali paziteljico na otroka, na hčerko Nives. Pa se je žena domislila, ko je povprašala v svoji službi v MTT-ju, kjer je bil tudi en mojster, ki je imel v varstvu ali na očeh delavke tkalke, katerih obračunovalka je bila žena, da ima ta hčer, ki je stara osemnajst let in je še brez službe, da bi lahko začasno pazila na hčer Nives. Ko je imela izkušnje s pazenjem ali z varstvom svojih lastnih bratov in sester. Nekaj časa je bilo tako varstvo v redu, toda izkazalo se je, da se ta mlada, recimo ji kar vzgojiteljica, ne umiva in pa da si rada kaj prilasti, ali da v svoj žep. Tako je v času, ko je dajala hčerko v stanovanju očeta in žene spat, stikala po stvareh žene, kot je edina ogrlica, ki jo je premogla, iz jantarja, poskušala si je nadeti njen make up in pa marsikaj od hrane, ki je bila v hladilniku, si je prisvojila, čeprav je sicer imela dovoljenje za to, toda to je počela prekomerno. Tako je bila na krožniku položena cigara iz čokolade, ki je bila za hčerko, toda v njeni sredini so se poznali zobje te varuške. Torej, niti toliko s eni potrudila, da bi ta izdelek iz čokolade pojedla do konca, pač pa je povsod puščala svoje sledi, kot da bi hotela označiti svoj teritorij, markirati svoj prostor, ki ji nikakor ni pripadal. Pa se je on, oče, odločil, pravzaprav sta se skupaj z ženo, da hčerka odide v vrtec. In tam je bila v skupini Medvedkov in so nekoč strigli peno na drobne koščke, da bi z njimi polnili nato bodoče vzglavnike. In so bili slušatelji v vrtcu nemirni med seboj, ko so skupaj sedeli za mizo in so krilili z rokami, v katerih so imeli škarje. Pa je sosed pri mizi s škarjami le-te zapičil hčerki Nives v kotiček očesa. Tako je imela v zrklu veliko luknjo. Ko je taka prišla domov, so nemudoma odhiteli k zdravniku, kjer pa so zagotovili, da je vse v redu z očesom; da se bo luknjica sama zarastla v očesu. Je pa hčerka imela srečo, da ji ni sosed pri mizi zapičil škarij v sredino očesa, v lečo. Drugič spet so se igrali na travniku pred samo zgradbo vrtca in je bila tam gugalnica, na katero tako nikoli ni uspela priti, ko so bili drugi, zlasti fantje prehitri in v premoči za borbo v zvezi z njo, gugalnico, kdo bo sedel nanjo. Pa se je hčerka Nives preblizu igrala, ko je delala potičke v pesku in je bila gugalnica v naletu in jo je zadela v glavo s svojim bingljajočim sedalom. Zopet je bilo treba iti k zdravniku, kjer pa so spet ugotovili, da je vse v redu. Nekoč pa je oče, on, malce prehitro prišel v vrtec, da bi vzel hčerko predčasno iz njega in so ravno lakirali mize z lakom, da površine ne bi bile tako hrapave in je hčerka imela na sebi svetlo modro jopico, s katere rokavi je drsela po površini mize, kjer se lak še ni osušil. Tako je imela vse rokave sive, ko je bila taka barva tega laka. In to sploh ni bilo mogoče spraviti iz jopice več ven. Tako je bila hčerka Nives spet okarana. On, oče, je imel v spalnici, vsakič ko je odhajal k počitku zvečer, na steni po dve fotografiji svoje hčerke v različnih starostnih obdobjih, poleg poročne slike seveda. Tako je bila tik nad njegovim zglavjem slika hčerke, ko je slavila tri leta in je bila slikana s rojstnodnevno torto doma v dnevni sobi, ko so še živeli v tistem Mladinskem bloku; ob sebi je imela razstavljenega kavbojca in pa džip; na ta dva je pač prisegala. Čisto ob njej pa je bil tudi droben psiček, imenovan Švrček, z belo liso na prsih in pa obvezno brez repa. Le-ta je delal družbo hčerki, ko je odhajala k spancu. Na nasprotni steni ob postelji pa je bila slika, ki je prikazovala hčerko pri petih letih, ko je imela v roki medvedka, ki ga je držala za eno roko, tako da je visel ob njej, ko je stala in stoje občudovala novoletno smrečico, kjer so bile obešene novoletne bučke, svečke in pa bomboni, ki so bili obešeni na vrvici. Sveče so se seveda tudi prižgale , pri čemer je bilo treba paziti, da se ne bi vžgali kosmi vate, ki so takrat ponazarjali sneg, ko še ni bilo dobiti sprejev, s katerimi se je posprejalo vejevje, da je bilo videti kot zasneženo. Ta slika je prikazovala hrepenenje, ko pride Novo leto in se zamenja za staro. Na tisti prvi pa je prikazano poletno hrepenenje, po nekem novem času, ki je drugačen od novoletnega; je namreč čas, ki pomeni novi čas, drugačen po novosti in novostih, kot novoletni. Je rojstnodnevni novi čas, če je bil hčerkin rojstni dan na začetku avgusta. Še več slik pa se je skrivalo v albumih, ki so se listali kdaj, ko je napočila prilika ob deževnih sobotah denimo, ob popoldnevih. Tam je bila tudi slika ali fotografija, kako hčerka slavi svoj drugi rojstni dan in je slikana pri poklicnem fotografu; na mizi je torta, hčerka je vsa v lepi svetlo rumeni opravi ob njej na sedežu in fotograf pritisne na sprožilec točno v trenutku, ko hčerka zamahne po torti, da bi je bila deležna košček. Kot da bi ji jo hotel kdo odvzeti; tako je razmišljal otrok, - hčerka. In potem je čokoladne roke obrisala ob svojo lepo poletno rumeno ali svetlo rumeno obleko. Ta trenutek je bil ovekovečen na tisti fotografiji – kot znamenje, da je nekaj uhaja za vedno. Kaj? Ko je tako listal po albumih in se tako spominjal dogodkov iz svojega življenja in življenja svoje familije, družine, je kar nekaj skakal – časovno po življenjski daljici. Tako je naletel najprej na prvega hčerinega fanta, s katerim je bila fotografirana na sliki. Bili so pri slavju rojstnega dneva enega izmed njih, ko so bili skoraj postrojeni druga zraven drugega na sedežni garnituri – oče in mama ter starša od fanta, hčerka je stala pri strani sedežne, fant pa je pritiskal na sprožilec. Vsi so bili še mladi in vitki, črnolasi in primerno še brez skrbi, vsaj kar se starosti tiče. Ta hčerin fant je bil prav tako edinec in njegov oče je bil direktor ene izmed kemijskih tovarn. Na teh lahkotnih pogovorih so se pogovarjali, kako sta para prišla skupaj, ko sta se ta mlada dva tako našla. Namreč v glavno mesto sta odšla študirat zato, da bi se srečala in si dopovedala, da v domačem kraju stanujeta samo nekaj ulic narazen. Oče od fanta je povedal med drugim, da je bil v mladi letih pilot in je tako pri vojakih pilotiral letalo tam v enoti, in ko je prišel na dopust, je prišel z letalom in je iz njega opazoval svojo bodočo ženo, kako gre v trgovino in je parkiral letalo na bližnjem travniku, da bi izstopil in jo pozdravil. Takrat ob teh in takih srečanjih je mama od hčere prejela od hčerinega fanta dve pomembni darili, ki jih hrani, celo uporablja še dandanes. To je stenska tehtnica, ki se je dala pritrditi na steno, da v kuhinji služi kot pomoč pri tehtanju vsega kosovnega ali takega, ki se da meriti po teži v gramih ali dekagramih. In pa ročno uro švicarskega porekla, ki nadvse točno kaže čas še danes. Oče je sicer menil, da ta fant ni primeren za njegovo hčer, ker ko bo njegova žena, ne bo delala drugega, kot igrala gospodinjo pri fantovih domačih. V taki vlogi pa da je ne bi rad videl. Nato je vzel v roke drugi album s slikami, ko še prvega ni prelistal do konca, in je tam naletel na fotografije, ko ga je njegova žena s hčerko obiskala v Nemčiji v Stuttgartu, kjer je delal nekaj časa kot graver v neki firmi. Na sliki je opaziti prve snežinke, ko je bilo to novembra, snežinka se je spustila po licu žene kot nadomestilo za solzo morda, ko je od veselja videla po dolgem času svojega moža in hči svojega očeta, ko je on, oče, prinesel na železniško postajo, kjer sta prispeli iz domačega kraja v Stuttgart, ob snidenju vse risbice in vsa pisma, ki jih je hči pisala svojemu očetu. Namreč, ko je mamica rekla, da bo napisala pismo, je še hčerka narisala risbico in napisala pisemce, pri čemer je izdelal sama ročno majhne znamke in jih prilepila s karbon ali pa z uhu lepilom na papir, ki je predstavljal, pravilno preganjen – njeno pismo. Ko je tako listal po albumu s slikami, ki se bile zataknjene v posebej za to namenjene vogale, ki so bili izdelani na podlagi primerne velikosti fotografskih slik in tako pripravljeni že vnaprej na kartonastih listih v albumu, predeljeni med seboj s pergamentnim papirjem , da so bile med listanjem kot narejene pregrade, kot za katere je bilo poskrbljeno, zato, da bi se tako posamezna obdobja življenja še posebej predeljevala med seboj, je naletel malce bolj spredaj na začetku, ko se je začenjal spominjati šele nekje na sredini albuma, kjer so bile slike iz njegove mladosti. Kako je bil pri vojakih kot gardist, mlad, napet, s polnimi lici; pa prej še kot deček, ko sta bila z bratom, ki je bil točno leto dni starejši od njega, slikana ali posneta pred domačo hišo, ki niti ni bila njihova. Tako se je oče spominjal dogodkov, ko je šel kot sedemletni deček k obhajilu, kako je prejel vse zakramente, o čemer so pričali tudi okrasni robci iz blaga, na katerih je bilo celo izvezeno ročno z imenom in priimkom ter datumom, kdaj je šel prvič k obhajilu. Spominja se, kako je bilo pri spovedi, prvič, ko je šel s takim odporom tja, ko je vedel že vnaprej, da se ne bo dobro končalo zanj. Namreč, ko ga je duhovnik spraševal o grehih, je nekaj momljal, nakar je duhovnik vzrojil in se razjezil nanj, da takšen fantalin samo zapravlja njegov čas in je prišel iz spovednice in ga prijel za ušesa in ga vlekel zanje kar precej močno. Takrat se je spoved očetu priskutila in nikoli več ga niso videli tamkaj. Da ne govorimo o tem, da bi moral za pokoro zmoliti deset očenašev in deset zdravamarij, pa si je mislil oče, naj jih kar zmoli tisti, ki je zares grešil. Ko tako stika med temi starimi fotografijami, naleti tudi na poročno, kjer sta ujeta z ženo v stilu, da sta z glavama družno posneta, pa stoje, kako on, mož, objema svojo bodočo ženo, ki je bila po svoji opravi, beli obleki iz tilastih zaves, takšna in z belimi čevlji na nogah z visoko peto, ki se jih prav tako ni dalo takrat takoj po svobodi dobiti, da je fotograf rekel, da je najlepša nevesta po osvoboditvi in sicer tako, da jo je objel z rokami okoli ramen, da so se njegove roke stikale pri njenih prsih, kot da jih posebej objema, zato, da bi bilo to posebej prikazano na sliki, morda kot provokacija, morebiti pa posebej kot ljubeča poteza. In se je on, mož, spomnil, ko smo omenjali njegovo zadnjo pot pri prejšnjih fotografijah pri spovedi, da je moral hoditi na poseben tečaj k duhovniku, sedaj, ko je bil odrasel, če se je hotel cerkveno poročiti, ko ni imel vseh cerkvenih zakramentov. Tako se je moral učiti znova moliti, tako je moral poslušati predavanja iz tega, kaj pomeni pravzaprav, biti zakonski mož in kakšne so naloge njega, kot tudi njegove družice ali žene, kaj pravzaprav pomeni njuna skupnost za bodočo družino, kot skupnost širše. In ko je duhovnik zahteval, da mož, torej on, opravi nekakšen izpit iz tega tečaja, torej da samostojno moli, da torej moli ali izvaja molitev za duhovnikom, je bodoča žena govorila molitev in jo je mož, torej on, tiho ponavljal za njo, pa še to neuspešno, ko se ni hotel naučiti moliti, prepričan, da je to samo navadno teroriziranje pred tem, če hočeš biti cerkveno poročen, oziroma, če hočeš imeti zakrament svete poroke. Vse to je počel tudi zato, da bi ob morebitnih otrocih lahko izvajal ali opravljal zakrament krsta, oziroma omogočil svojim otrokom možnost, da dobijo vse cerkvene zakramente. Kajti lepo je, če so tako vzgojeni, v verskem duhu. Namreč, s samo vero ni nič narobe; narobe je s tistimi, ki jo izvajajo. Ko je tako listal po albumu in se čudil lastnim slikam, je naletel tudi na slike svojih staršev, zlasti svoje matere, ko je bila še mlada, ko se je poročila z očetovim očetom. Kako sta ta dva prihajala skupaj, je bilo skrajno nepojmljivo, on takšen zabavljač in ona takšna predana delavka in gospodinja. V zakonu sta se jima rodila dva otroka, praktično eden za drugim; najstarejši ali prvorojenec pa je umrl takoj po porodu, ker je takrat v tistih časih razsajala neka neznana bolezen, ki je ogrožala ali napadala samo dojence. Brata sta si bila vsaksebi po starosti dobro leto. In mama od očeta je bila tako redoljubna in stroga, da je morala biti prevleka na postelji tako poravnana, da je pri tem babica uporabljala ravnilo, skoraj tako, kot je bilo pri vojakih; in ko je oče povabil svojo bodočo ženo na obisk k svoji materi, je ta rekla, da ne sme sesti na posteljo, ker bi pomečkala prevleko na njej, da mora sesti na stol, in da ko bo uporabila stranišče, da ne sme biti na straniščni deski, kakor tudi ne na tleh niti kapljica. Babica in dedek kmalu po rojstvu sinov nista živela več skupaj, ko je dedek, ki je bil graver po poklicu, hodil naokrog in zabaval številna omizja, ko je bil predvsem ljubitelj pijače in petja okoli mize v gostilni. Babica pa je bila prodajalka v trgovini z ročnimi deli, imenovana »Dom« in je tam delala vse do upokojitve, ter je v vojnih časih sama vzgajala dva taka fantalina, kot sta bila oče in stric ter pri tem redno zahajala v službo, pri čemer je bila vsak dan redno skuhana hrana ali kosilo za vse, tudi za moža, čeprav se je pojavil samo vsake pol leta doma, tako da je videl, kako rasteta sinova. Toda kosilo je bilo zanj vedno pripravljeno in pogrnjeno. Ko je bila babica že starejša in je bil oče že prost vojakov, jo je večkrat obiskal v glavnem mestu, kjer je imela trgovino in ona se mu je večkrat potožila, da je tu pa tam kdo vzel kakšen prt, ali izvezeni prtiček za k televiziji, ko so si jih ogledovali v trgovini, in je tako morala ukradeno sama plačati na koncu dneva, ko je delala obračun blagajne. Med temi starimi fotografijami so bile tudi slike brata, ki je bil leto dni starejši, zlasti, ko sta bila pobčka pri domači hiši; nato ko je služil vojsko v mornarici, kjer je bil tri leta in pa, kako je bilo, ko se je poročil s svojo izbranko. Mama ali žena od očeta pravi, da ko sta se onadva vzela, da sta se po dveh mesecih vzela tudi onadva, kot nekako »na ukaz«, da morebiti ne bi zaostajala. V zakonu se jima je rodila hčerka, za katero pa je svakinja pravila, da je imela težave pri porodu in to takšne, da je bil plod preobilen za tako ozko porodno pot v maternici in da je novorojenček, deklica, skupil pri porodu, tako, da so porodne škarje zarezale preblizu glave in jo poškodovale, tako da je imela zaradi tega trajne posledice na duševnosti. Tako je reagirala vedno kot duševno prizadeta oseba. Seveda so bili razlogi za tako stanje te deklice povsem drugi, toda dejstvo je bilo, da si ni nikoli opomogla več in se je vedno obnašala tako, da je potrebovala pomoč ali asistenco neke druge osebe ob sebi, da nikoli ni bila več samostojna, ali pripravljena za samostojno življenje.