V vsako stopnico
je vgrajen molk.
V lesu je.
Kot trd hrošč,
kot pesnikova stisnjena usta,
ki sama sebe kličejo v oklep tišine.
In ko stopi pritisk luči nanje,
na vsako posebej,
pokajo zvočne žilice
v zraku
na poti
od središča vsake stopnice
do vhoda hrepenečega ušesa.
Nekaj šepeta poševna števila:
2, 3, 5 …
Tako se menda oglašajo robovi pesmi,
ko jim klet pokaže telo,
sestavljeno iz majhnih temnih lukenj.
III
S 1. stopnice se
raztegneš
na 3.
in prestopiš 4.
in zdrsneš na 5.,
6.,
7.,
navzdol,
naprej,
dol …
Vse temneje je.
Črke pričnejo bledeti.
Pesem se nenadoma sunkovito stanjša –
v dolg, tanek siv las, ki ga je nekdo raztegnil in pustil za vselej ležati na koncu te pesmi.
IV
To je siva pesem.
Kot lasje,
namočeni v starost.
Preko ramen časa
gleda pesnik,
ko obstoji v kleti.
Kdo se hitreje stara?
ga vpraša temna tvar –
ti, pesnik?
Ali tvoja pesem?
Iz daljave se usiplje
vonj pepela
in se razstavi
po nikogaršnjem odgovoru.
V
Je pesem sploh lahko tako zelo bleda?
Tako zelo bežna?
In tako hipna?
Tako prosojna
in vse bolj neotipljiva?
V prosojnost izginja.
Prozorna postaja.
Skrhana in zelo tiha.
Osamljena –
kot število 1.
Tudi če se s pesnikom na silo seštejeta
v organsko praznino,
razpadeta
v dve ločeni števili:
1 1
VI
V kleti je pipa.
Iz nje teče noč.
Tema.
Črnilo – pesnik ga pije,
da bi se odžejal.
Pesem ga pije,
da bi omočila
suhe ustnice papirju
in bi se črke zagnale
v njegov beli veter.
Pesnik in pesem pijeta –
a se ne odžejata …
Iz njiju
pričnejo kapljati težka praštevila:
2,
3,
5 …
Bralec se iz daljave
hipno dotakne teh kapljic.
Na konici prstov
mu sprhutajo oddaljena števila.
VII
Pesnik je prišel.
Zdaj sta v kleti 2 pesnika,
ki se ne vidita,
niti slutita se ne.
Pesmi gledata,
ki skrušene ležijo po tleh.
Tudi ta pesnik puli
črke iz tišine
in jih sadi v besede
in se pogovarja molkom,
dolgim, kot je
dolg tanek siv las, ki se vije po vseh pesmih.
Tanek las je to –
kot izginjanje pesmi.
In dolg je –
kot samota v pesniku.
VIII
Po stopnicah se spuščajo pesniki:
2,
3,
5,
7,
11 …
Vse več jih je.
Klet jih ne šteje več.
Tudi njihovih pesmi ne šteje,
ker se počasi razkrajajo
v prozorno lužo časa.
IX
V 1. vrstici te pesmi je še prižgana luč.
Tudi v 2. vrstici sveti.
V 3. vrstici gre pesnik ugasnit to luč.
V 4. vrstici je ugasnjena.
Črke na koncu 5. vrstice se od-lo-mi-
jo v 6. vrstico … in …
iz 7. vrstice pesnik navzdol spušča bela padajoča števila …
X
Bralec sedi v sobi
in bere praštevila:
To je edina prava pesem samote.
Vsi drugi poskusi so odveč.
To je pesem številka XI –
Sonet osamljenih praštevil
in sestradane abecede
v prsih bralca.
