Vstajam v globoki temi. Pred okni je nočno šumenje
in hlad v izbi z vonjem včerajšnjega življenja.
Tema je v meni. Brez misli topo ždim
nato ogenj prižgem in poslušam bučečo govorico gorenja.
Mora noči se umika. V medlo sivino dneva
Tipa zakrneli up, ki počasi bledi in ugaša.
Potujem iz mraka v mrak – in vsak poprejšnji dan
Se zdi za odtenek svetlejši kot ta, ki zarja ga nova prinaša.
Kot neresnično, toplo žarenje me spomin na preteklost ogreva
A je le dim in megla, ki novi jo dan razprši.
Vse bilo je enako. Le iz teme se danes dozdeva,
Da nekdanja skromna svetloba še posebno živo žari.
NA SPREHODU
Tiho naletava sneg,
Tiho šepeta po vejah,
Ki v ledenem se zibajo vetru
V samotnih, molčečih alejah.
Počasi korakam v belino,
Ozrem se, ustavim korak:
Glej, nekaj stopinj še sledi mi,
Ostale zagrinja že mrak.
Tako gremo skozi življenje.
Um dela, gradi in snuje.
Sledi so le plitve stopinje,
Ki sneg jih pozabe zasuje.
SAMOTNA POT
Prašen, peščen kolovoz
čez travnat, zaobljen hrib.
za tem – modro nebo,
nekaj bleščečih oblakov
in ničesar več...
Le šepet vetra v travi,
osamljen klic ptice,
tišina poldneva
in ničesar več...
Še nekaj trenutkov, morda let,
nato svetloba ugasne.
Neskončna, globoka tihota
In ničesar več...
MRTVA DOMAČIJA
Veter otresa mokre veje,
okno samotno loputa ob zid.
Odprta veža je z listjem zasuta,
v njej stol razpada kot bledi privid.
Drobno na dvorišču se luža grbanči
pod vlažnim vetrom, ki pleše čez njo.
Onstran ograje raztrgana megla z
lenobno se plazi čez mokro zemljo.
Nekoč tu v soncu so rože dehtele,
se smeh je razlegal in ptičji ščebet.
Ko noč posrebrila je pota in strehe,
na okence trkal je fantov šepet.
Zdaj veter otresa le mokre veje,
okno samotno loputa ob zid.
Odprta veža je z listjem zasuta,
v njej stol razpada kot bledi privid.
JEZERO
Pripeka opoldne...
Nad jezerom le krik samotne ptice.
V tiho plivkajoči p1itvini
Drhti ločje.
Kope oblakov
v žareči belini nad njim.
Čas kaplja
počasi in leno
za toplo rdečino zaprtih vek.
V zveneči tišini pripeka poldan...
SAMA
Ob nedeljah zjutraj,
ko je še tema in mraz,
se na sprehod odpraviva
pes in jaz
sama.
Hiše spijo, okna so slepa.
Samotno odmeva korak
Po zmrznjenem tlaku.
Pes taca za menoj
le on in jaz sama.
Mesto spi, vrvež je le spomin.
Le mačka nama kakšna
prekriža pot. Prihuljeno beži
in s pogledom zelenim nama sledi,
ko nadaljujeva pot
sama.
V mrzlem vetru
niha nad cesto luč
in tiho škripa.Medla svetloba
liže razdrapan zid.
Obstaneva in dolgo molče zreva sama.
Nad strehami nebo sivi
in bledo v oknih odseva .
Pes mi sledi, tiho caplja za menoj
ko počasi se vračava
sama...
BOŽIČNO JUTRO
Mraz je. Na oknih rože ledene
cvetijo v cestnih lučeh.
Mir je v hiši. Otožen bedim
in se spominjam.
Toplota minulih Božičev
prežarja misli.
Mlada sva bila, pred nama vse svet
in upanje in pogum in veselje,
pričakovanje vsega, kar prihaja.
Čas ni bil pomemben, bil je naš,
lastnina , ki nama pripada
in ki ga nihče vzeti ne more.
Zdaj zrela sva , doživela skoraj vse.
zdaj veva, da čas je odmerjen
in da z vsakim bitjem ure
ga je manj.
Dragotina je postal
in tako ravnajva z njim.
Klepsidra molči,
tiho usipa se pesek...
METEŽ
Zavese, zavese snežink
valovijo v vetru,
zagrinjajo, odgrinjajo,
priplavajo, izginjajo,
zasipajo listje suho
neke minule jeseni.
Gozd molči . Temna debla
so kot stebri katedrale.
Le tu in tam piš vetra
otrese lesketajoči se čudež,
ki počasi se vrtinči
na spečo, zmrznjeno zemljo.
Zunaj, na poljani somračni
pa veter vrtinči prikazni
snežene. Žvižga in joka
kot duša izgubljena, iščoča.
Obzorje se sivo zagrinja
V zavese ledene, valujoče.
ZJUTRAJ
Kot mrtva teža medvedke
se mi na hrbet obeša
novi dan.
Poskušam zaspati
pogrezam se, utapljam
a kot lahko vejico
me temina noči
izplavlja v sivo jutro.
Želim si nazaj,
kot novorojenec morda
vrniti se hoče
v toplo varnost maternice.
A tu je že vse :
hlad, siva svetloba, zvoki
in novi dan.
SAM
Čepim v sebi
mračen, odljuden, pust,
večno na preži,
nasršen, pozoren
kot preganjana žival.
Nekdo drug,
ki nisem jaz,
se pogovarja, brezskrbno smeje,
je všečen, prijazen
in blizek vsem.
Ta čas pa nekdo drug,
ki sem jaz.
čepi v meni.
nasršen,občutljiv, na preži,
vklenien - in tako sam...
NA PRELOMU TISOČLETJA
Vrvež in gomazenje
pohlepne pasme človeške,
drobne , vsiljive golazni,
ki požira ta planet.
Hlasta in mlaska,
drobi in golta
drevesa, živali, vodo in zrak
in nazadnje še lastni rod..
In zdaj slavijo dan prelomni
dan, sicer vsem drugim enak.
Slavijo let tisoč umorov, krvi
sovraštva in bede surove.
Tisto malo topline, dobrote
pozabljamo, ker nas je sram,
da v redkih trenutkih tega tisočletja
bili smo resnično ljudje.
DVOM
Sedel sem se v travo
in brenčanje žuželk
opoldne.
Skicirka počiva na ko1enih,
v pobešeni roki
čopič brezdelni
Pred menoj nekaj brez
za njimi gozd
teman.
Na obzorju megleno,
modrikasto izginja
veriga hribov.
Tišina je naokrog,
tišina v meni
in dvom:
Le kako naj naslikam
vonjave trav
in topli veter?
Le kako naj zapoje
iz bele ploskve
čričkova pesem?
In kako naj zapišem
zračno daljavo
in sončni žar?
Nemočen sedim
in dobro vem
ta hip:
Nikomur doslej
to ni uspelo,
zaman ves trud
Zato zaprem oči,
poslušam in vonjam
in nočem nič več...
