Burna družbena dogajanja na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta so razkrila številna nakopičena protislovja tedanjega časa, ki so rezultirala v obsežne študentske proteste, v katerih je bila med drugimi izražena odločna zahteva po večji participaciji mladine v političnem življenju države. Ob tem je bila ključna tudi zahteva študentov po potrebni reformi in demokratizaciji visokošolskega izobraževanja, ki je vključevala tudi premislek v zvezi z načinom prostorskega umeščanja objektov Univerze v Ljubljani in Mariboru. Tedanja oblast je namreč zaradi strahu pred nemiri težila k prostorski razpršitvi študentov ter posameznih fakultet po širšem prostoru mesta, oziroma alternativno, k prostorski dislokaciji univerze v obliki »kontroliranega« kampusa izven mestnega prostora. Študentje smo nasprotno zahtevali, da ostanejo univerze vpete v živahno družbeno življenje osrčja mest. V konfliktnem soočenju interesov je v Ljubljani prevladala trda politična linija, medtem ko smo uspeli v Mariboru z enotno strokovno, kulturno in politično študentsko akcijo in sodelovanjem širše kulturne javnosti preprečiti gradnjo mariborske univerze kot prostorsko dislociranega in politično kontroliranega univerzitetnega kampusa in uveljaviti koncept žive univerze v mestu. Ta, tudi za današnji čas presenetljiva »zmaga« študentske iniciative, ki je združevala skupno voljo ljubljanskih in mariborskih študentov, je bila posledica niza med seboj nepovezanih in naključnih družbenih situacij in dogodkov, ki so se ob projektu mariborske univerze povezali v enotno študentsko akcijo. Študentski projekt »Mariborska univerza« sodi brez dvoma med pomembne študentske prispevke k družbenim dogajanjem na prelomu desetletja. Pričujoči zapis je opis osebnega doživljanja in razumevanja takratnih dogodkov in predstavlja kot tak prispevek k mozaiku pričevanj akterjev takratnega časa.
Širši družbeni kontekst dogajanj na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta na ljubljanski šoli za arhitekturo.
Leta 1968 so se zgodile v Parizu velike študentske demonstracije, ki so kasneje preplavile velik del sveta. Demonstracije so prerasle v poulične boje s policijo. Študentje so postavili barikade, za pet tednov so zavzeli Sorbono. Najbolj odmevne ponovitve so potekale v Pragi, protestniški duh pa se je razširil tudi na tedanjo Jugoslavijo. V Beogradu je policija na Savskem mostu streljala na študente. Med povodi za upor je potrebno omeniti vse večje socialno razslojevanje, ki ni več omogočalo enakih pogojev za študij, in zahtevo po večji avtonomiji Univerze. Protesti so prerastli v revolt proti takratni oblasti.
Burno dogajanje na jugoslovanskih univerzah je pomiril šele televizijski govor predsednika Tita. Posebej je opozoril na slabo materialno stanje študentov, na potrebo po delovnih mestih za mlade, na neupravičeno bogatenje, zato so organi oblasti že v naslednjem letu (1969) sprejeli ukrepe, na podlagi katerih se je pospešilo zaposlovanje diplomantov - pripravnikov. Hkrati so s sodnimi postopki pritisnili na študentske aktiviste in redakcije časopisov ter dosegli premestitev nekaterih univerzitetnih profesorjev, ki so imeli precejšen vpliv med študenti. (»...pojedini profesori, neki filozofi, razni praksisovci...«)
Kot odmev na pariška dogajanja se je tudi v Ljubljani izoblikoval kritiški krog s težiščem na Filozofski fakulteti, ki je imel velik vpliv na takratna reformna gibanja. Študentski nemiri so dosegli vrhunec z zasedbo Filozofske fakultete leta 1971, zatem pa že lahko govorimo o zatonu študentskega gibanja kot politične akcije. Študent arhitekture Vinko Torkar je ob ugotovitvi o ugašanju gibanja na filozofski fakulteti že zaslutil premik žarišča na druge, dotlej pasivne fakultete in zapisal, da je v »sobi 25« že dve leti delovala »alternativna univerza.« (Tribuna št.20, let.21, 25.4.1972) Opisal je način alternativnega akcijskega študija arhitekture (skupina študentov opravi začetno, informativno študijo o perečem problemu, seznani z njo odgovorne nosilce oblasti, jo po vrnitvi s »pohoda« skozi institucije dopolni in objavi, nato pa delo prevzamejo projektantske organizacije, saj je vloga alternativnega arhitekta odkrivanje in kritično raziskovanje in ne realizacija in nelojalna konkurenca živemu delu).
Val reformnih prizadevanj je v svoje vrtišče pritegnil razmišljujoče arhitekte mlajše in srednje generacije kot tudi radikalne študente Ravnikarjevega seminarja na ljubljanski Arhitekturi. Predvsem slednji, ki so se zbirali v okviru svobodne katedre in kasneje tako imenovane sobe 25, so bili pod odločilnim vplivom del Alvina Tofflerja, Lefevra, Marcuseja, Jane Jacobs,Wilhelma Reicha, De Bona, Heideggerja in drugih piscev in filozofov. Omeniti moram tudi vpliv razumnikov, ki so se zbirali okoli revije Praxis in tako imenovane Korčulanske šole. Študenti so organizirali svobodno katedro kot nekakšen debatni klub, ki se je vsakodnevno zaključil z biltenom s povzetki razprav tistega dne. Bila je to prava šola v šoli. K razpravam so bili vabljeni vidnejši slovenski avantgardni razumniki, ki so sodelovali v ciklusu predavanj na temo BIVANJE-PROSTOR-ČAS. Prvi je predaval dr. Božidar Debenjak na temo »Humanizacija življenja in naloge urejevalcev okolja«. Sledili so futurolog Jezernik, sociolog Saksida, Veljko Rus, Braco Rotar in seveda filozof Pirjevec. Če so bili prvi pod izrazitim vplivom ameriške levičarske sociološke paradigme je Pirjevec odpiral temeljna ontološka vprašanja stroke ter pomagal vzpostaviti tista strokovna izhodišča, ki so usodno zaznamovala delovanja celotne generacije mladih arhitektov tudi v njihovem kasnejšem profesionalnem življenju. In za vsem tem je bil vedno prisoten radikalni dvom prof. E. Ravnikarja.
Ljubljanski študentje v akciji, zasedba Aškerčeve ceste, protest proti rezanju topolov na Vegovi ulici.
Kot piše uredništvo zbornika ŠTUDENTSKO GIBANJE 1968-72 (str. 328) so bili študenti arhitekture v tistih letih na sploh med najbolj aktivnimi. Prirejali so okrogle mize, ki so privabljale tudi druge študente. Prirejali so odmevne nekonvencionalne akcije, s katerimi so opozarjali na nerešena ljubljanska urbanistična vprašanja (npr. »happening« ob podiranju topolov na Vegovi ulici marca 1972, barvanje Fabianijeve ograje na Miklošičevi ulici maja 1972) in tako nadaljevali tradicijo zasedbe Aškerčeve ceste. Svojo zamisel o študiju so uresničevali ob podpori nekaterih profesorjev tudi s pripravo zahtevnejših akcij. Tako je spomladi leta 1972 je delovala na šoli »alternativna univerza«, v okviru katere so se študenti arhitekture in drugi lotili med drugim tudi problema lokacij univerzitetnih stavb v Ljubljani. Študentska organizacija je zagovarjala idejo o mestnem tipu univerze, pri čemer se je naslanjala na analize in idejne načrte skupine študentov arhitekture pod mentorstvom prof. E. Ravnikarja, medtem ko je hotela takratna oblast razbiti prostorsko koncetracijo študentov in se je zato zavzemala za koncept prostorsko razbite univerze. Ta je bil kasneje z izgradnjo Ekonomske fakultete za Bežigradom tudi realiziran. Bolj kot v Ljubljani pa so ideje študentov arhitekture upoštevali v Mariboru, kjer so za nove objekte Združenja visokošolskih zavodov, ki je leta 1975 preraslo v Univerzo, izbirali lokacije po idejni zamisli univerze v mestu. Po teh zamislih je bila zgrajena, obnovljena in prostorsko umeščena večina objektov današnje mariborske Univerze.
Pedagoški eksperiment, profesor Edvard Ravnikar in soba 25
Prav gotovo je zanimivo vedeti kakšna je bila v resnici vloga prof. Eda Ravnikarja v teh burnih dogodkih, iz katerih je izšla kasneje vrsta pomembnih slovenskih arhitektov, njegovih nekdanjih učencev. In ali ni njegovo aktivno sodelovanje v študenskem revoltu nekako v oporeki z vlogo režimskega arhitekta, kot mu jo mnogi podtikajo.
Mnogo je že bilo napisanega in povedanega v zvezi s vprašanjem ali je bil Ravnikar režimski arhitekt ali ne. Kot je nekoč sam dejal, se politiki kritičnih intelektualcev bojijo. Preveč so polni dvomov in neodločnosti, da bi bili zanje uporabni. Zato je povsem verjetno, kot pripovedujejo starejši kolegi, da je bil Ravnikar premeščen iz vplivnega provladnega Slovenijaprojekta po zameri politikov na manj družbeno izpostavljeno tehnično fakulteto. Predvsem zaradi njegove kritične in uporniške narave in zato, ker je prebil kot pripadnik OF prva leta vojne kar v Ljubljani. Vendar so se v svoji nameri ušteli. Na šoli je Ravnikar organiziral močan, sodoben seminarski atelje, s katerim je ob pomoči asistentov in študentov pobiral nagrade na večini takratnih pomembnejših republiških in državnih natečajev in si tako pridobil velika vladna naročila. Očitno je bila demokratična institucija natečaja v obdobju socializma silno resna zadeva, v razliko od današnjega lahkotnega poigravanja politike s stroko. Dodatno jezo politikov si je Ravnikar nakopal ob zmagi na natečaju za Novi Beograd, ko se ni hotel ukloniti želji maršala Tita, da bi mu osebno obrazložil projekt v Beogradu. Tja ni odpotoval. Ravnikar se pač ni uklanjal volji politikov in ni posebej cenil pološčenost salonskega glamurja. Vznemirjala so tudi njegova reformna prizadevanja na oddelku za arhitekturo. Na šolo je bil interventno poslan arhitekt Edo Mihevc, ki je bil varovanec Matije Mačka, da ga umiri. Od tedaj je bil Ravnikar, s svojimi pogledi, vednomer manjšinska opozicija proti večini, po Mihevčevi volji ukrojenega profesorskega zbora. Čeprav zaprt v krog svojega seminarja je bil vendar široko razpreden v vse pore strokovnega, publicističnega in društvenega dela, kar je mu je dajalo strokovno in moralno moč in neformalno vpliven družbeni položaj, ki ga niso mogli spregledati ali zaobiti niti nekateri močni, njemu nenaklonjeni politiki.
Sprva je štel Ravnikarjev seminar vsega do 30 študentov različnih letnikov, ki so delali v skupnem prostoru. Starejši kolegi, nekakšni pomožni asistenti in asistenti so pomagali pri korekturah v nižjih letnikih. Režim dela v seminarju je bil sličen samostanski askezi. Delo vsak dan od osme zjutraj do sedme zvečer. Nedelja je bila prosta. Ravnikar je prihajal v risalnico točno ob uri. Kogar še ni bilo na svojem mestu je bil kaznovan z molkom do naslednjega dne. Delo je bilo intenzivno, v stalnem osebnem kontaktu z učiteljem. Asistenti so se menjali na vsakih nekaj let. Zlepa ali zgrda. V praksi so se kasneje skoraj brez izjeme uveljavili kot uspešni arhitekti. Novi asistenti so prinašali sveže ideje in energijo. V tej obliki je seminarsko delo ohranilo svojo učinkovitost in prodornost. Ravnikar je povojne generacije arhitektov očaral s svojo karizmatično osebnostjo, bistroumnostjo, ustvarjalnostjo in osebnim šarmom. Postal je mit. Mit svoje dobe. Danes si je težko zamisliti nekoga v slovenski stroki, ki bi imel takšno strokovno in moralno moč in bi s svojo mislijo, delom in učenjem skozi cela desetletja usodno zaznamoval generacije arhitektov, likovnikov in tudi svobodomiselnih intelektualcev. Žal si deli usodo številnih ustvarjalcev in razumnikov, ki so ostali zaradi politične delitve Evrope neopaženi v preglednicah evropske in svetovne arhitekture dvajsetega stoletja. Ne nazadnje tudi zaradi majhne kritične mase Slovencev.
Nekako v obdobju, o katerem teče beseda, je postajal študij na Univerzi čedalje bolj množičen. Vpisovala se je prva »baby boom« povojna generacija študentov. Število v Ravnikarjevem seminarju je narastlo na sto in več študentov. Večino njih, ki so se odločili za njegov seminar, je Ravnikar razdelil med svoje asistente, vendar je tako izgubil neposreden stik z njimi. V zameno je izoblikoval ožjo skupino, s katero je pripravljal natečajne in izvedbene projekte. Risali so v mansardnih prostorih nad njegovim kabinetom, ki smo jih popularno imenovali »nebesa«. Ob tem je imel v svojih kabinetih še enega ali dva pomožna asistenta, ki sta skrbela za zvezo z ostalo študentsko množico. Komunikacija z najožjimi sedelavci je bila glede stroke kar se da redkobesedna. Ravnikar je preziral zvišeno strokovno besedičenje in povprečnost. Le beseda ali dve sta bili zadosten namig za razumevanje konteksta. Če mu nisi uspel slediti je bil »dialog« končan.
Okoli leta 1969 je Ravnikar zaradi spora prekinil sodelovanje s svojimi regularnimi asistenti Milošem Bončo, Jožetom Koželjem in Francem Rihtarjem. Zamenjati jih je želel, po utaljeni navadi, za mlajše kolege. Vendar se asistenti niso uklonili njegovi volji. Želeli so se osamosvojiti in napredovati v naziv docenta. Nastal je spor in komunikacijska blokada. Profesor jim je prepovedal stik s študenti in se umaknil v ožji krog mladih sodelavcev, pomožnih asistentov in starih bajt, ki so prevzeli večino pomožnih pedagoških obveznosti. Tako sem prevzel, kot takratni absolvent, obveznosti v zvezi seminarji ter opravljal to delo kot nekakšen pomožni asistent vse do odhoda na služenje vojaške obveznosti leta 1972. Stiki s profesorjem so potekali po običajnem vzorcu. Ob jutranji kavici smo predelali dnevne novice, prebiralo se je Le Monde, Der Spiegel in Times. Neva Holec, neutrudni knjižni molj, je poročala o knjižnih novostih na svetovnem trgu. Naročale so se pomembne knjige tujih založb in številne prevedene kultne knjige iz knjižnice Nolit in zbirke Misel in Čas. Avdić Kolja, stara bajta in podiplomski študent na Sorboni, je prinesel iz Pariza še sveže novice o študentskih nemirih. V takšni atmosferi se je spontano izoblikovala zamisel o organiziranju nekakšne svobodne katedre, na katero bi vabili znane slovenske razumnike in ustvarjalce iz različnih področij. Ravnikar je predlagal prva imena predavateljev in tudi posredoval pri prvih stikih. Mnogi od njih so predavali že na Ravnikarjevi eksperimentalni študijski smeri B. Predavanja so potekala nekaj mesecev zapored v popoldanskem času v seminarski sobi št. 25. Po predavanjih je izšel bilten s povzetkom razprave in o predavanih vsebinah. Predavali so futorolog dr. Mišo Jezernik, sociolog dr. Stane Saksida, filozof dr. Dušan Pirjevec, ekonomist dr. Ervin Kržiščnik, prof. Dušan Ogrin in številni drugi. Predavanja so bila dobro obiskana. Udeleževali so se jih študentje različnih interesov in motivov. Zahtevnejši razmišljujoči študentje, anarhisti, predstavniki flower power generacije, karieristi in drugi. Vsem je bila skupna slutnja nove dobe in upora.
Pisec teksta v obdobju sobe 25 s profesor Ravnikarjem in v akciji barvanja Fabjanijove ograje.
Ravnikarju so pripadale na šoli tri velike seminarske risalnice. V vsaki od njih je opravljal korekture po en regularni asistent. Medtem, ko sta asistenta Miloš Bonča in Jože Koželj opravljala svoje asistentsko delo, kljub sporu s profesorjem, še nekaj let, se je France Rihtar zaradi osebne prizadetosti povsem umaknil iz šole. Njemu dodeljeni študenti so zato prevzeli iniciativo nad vsebino in rabo prostora. V sobi 25 je nastalo nekakšno »osvobojeno ozemlje«. Začel je izhajati ciklostiran študentski bilten AA v katerem so študenti ostro napadali obstoječi šolski program, pedagoge in kvaliteto pedagoškega dela. Bolj kot vprašanje estetike so jih zanimale družbeno relevantne teme, ki so se jih lotevali na eksperimentalen in inovativen način. V pogojih na videz popolne ustvarjalne svobode, so nastajali novi strokovni koncepti, ki so ohranili svojo aktualnost vse do današnjih dni. Glavni protagonisti sobe 25 so prevzeli urejanje že uveljavljenega Arhitekturnega Biltena (AB), ki so ga prejeli iz rok starejše generacije. Profesor Ravnikar slikovito opiše svoje stališče do sobe 25: »Če je to dogajanje spremljalo trajno razgrajanje, ekscesi s posledicami, upiranje ter nasilje nad pedagoškim kadrom in inventarjem, je vendar nastalo nekaj, kar pomeni skoraj toliko kot nov začetek, vsekakor zelo zanimiv in vzpodbuden. Vemo namreč, da je potrebno univerzo približati viharnemu dogajanju v moderni družbi, da pa je mogoče potrebno preureditev univerze v glavnem želeti kot notranji proces z vitalnimi začetki v aktivnih seminarjih«.
»Galaksija« sobe 25, kot jo je duhovito narisal njen član Borut Burger.
Za Ravnikarja je bila soba 25 predvsem družbeni eksperiment. Zanimalo ga je, do kakšnih rezultatov privede popolna svoboda, tako v osebnem življenju kot v procesu ustvarjanja. Poudarjal je pomen lateralnega mišljenja, ki po Edvardu De Bonu napreduje po »ovinkih«, ko misli prihajajo od »strani«, nepričakovano in so odvisne od naključnih dejavnikov. Za lateralno razmišljanje je značilen širok obseg pozornosti. Človek tako ne ve od kod prihajajo ideje in se o tem niti ne sprašuje. Ideje prihajajo v nekakšnem meditativnem stanju, za katerega je značilna miselna sproščenost in visoka stopnja osebne svobode. Vsakršna prepoved, ukaz, kontrola ali samokontrola takoj prekinejo miselni proces.
Soba 25, osvobojeno revolucionarno ozemlje, bolj kot svinčnik je bil v uporabi pisalni stroj.
Čeprav se je na videz zdelo, da so študenti prepuščeni sami sebi, je večino njihovih »raziskovalnih« tematik, s katerimi so se zavzeto ukvarjali, iniciral prav Ravnikar. Napeljeval jih je k »provociranju« zbirokratiziranih strokovnih institucij in oblastnih organov in posredno opazoval njihov odziv. Ob tem je bil v nenehnih konceptualnih dilemah ali je bila izbrana eksperimentalna pot res prava. In do katere mere še lahko eksperimentira s študenti, da ne bo ogrožen njegov položaj na šoli. V funkciji pomožnega asistenta sem bil nekakšen kurir za zvezo med profesorjem in večkrat neobvladljivo »osvobojeno« skupino. Spominjam se, da je profesor pogosto nihal med upravljalsko neučinkovitostjo anarhije proti učinkovitosti totalitarnih režimov. »Večina evropskih mislecev se na stara leta spreobrne proti desnici- primanjkuje jim časa«, je govoril. Ko se je nekoč vpletla v eno od številnih »gverilskih« akcij celo tajna policija mi je zgroženo ukazal :«Zamenjajte ključavnico!«. A kot običajna je zmagala njegova uporniška in radovedna narava. Čeprav v lastno škodo.
Odkrito podpiranje ekperimentalne »antiuniverze« in kasneje »sobe 25« za Ravnikarja ni minilo brez posledic. Šola, oziroma vplivni krog prof. Mihevca, je ukinil mentorsko obliko seminarjev, ki so bili po njegovem prepričanju potencialna kotišča anarhije (seveda je imel v mislih Ravnikarjev seminar). Projektiranje se je poslej izvajalo le še v obliki vaj pri posameznih predmetih. Bolj resne pa so bile posledice politične ovadbe glede njegovega podpihovanja liberalizma in anarhije na šoli in na splošno. To in spor z asistenti, ki so bili v tem času začasno izločeni iz pedagoškega procesa, je bila voda na mlin njegovim dotedanjim političnim nasprotnikom. Sedaj je bil čas, da se ga s prisilno upokojitvijo znebijo. (spomnimo se Titovih besed: »... pojedini profesori, neki filozofi, razni praksisovci ...«) K sreči je moč Mihevca že zbledela. S kolegom Janezom Koželjem, s katerim sva postala regularna Ravnikarjeva asistenta leta 1974, sva uspela prepričati generalnega sekretarja CK ZKS Franca Šetinca, ki je bil razumen človek in izobraženec, da v primeru Ravnikarja ne gre za nikakršno politično diverzijo, pač pa za kreativen in inovativen pedagoški eksperiment. Ravnikar je bil za nekaj časa rešen. Vendar šola od tedaj ni bila nikoli več enaka kot prej. Mladi revolucionarji so medtem diplomirali in si ustvarili kariere vsak po svoji meri. Prihajale in odhajale so nove generacije študentov, tudi aktivistov in funkcionarjev, starejši študentski aktivisti so nastopili napovedan pohod skozi institucije. Dediščino gibanj iz tistih let so prevzele druge organizacije, kasneje predvsem ZSMS,. Še kako desetletje starejši študentski aktivisti pa so se znašli v različnih vlogah, v kabinetih ministrstev, na univerzah, fakultetah, inštitutih, v strankah, parlamentih, vladah in izven njih. Bi se, če ne bi bili v onih letih, tisto kar so bili? Zato je prispevek k oblikovanju osebnosti dela generacij slovenske mladine, ki so študij začele še v šestdesetih letih, po mojem mnenju pomemben rezultat gibanj na ljubljanski univerzi med leti 1969 - 1972. To je generacija, ki je soustvarjala idejne temelje nove države Slovenije.
Kampus ali univerza v mestu: Ljubljanska izkušnja
Vzgib za nastanek študentskega projekta prostorskega razvoja nove Univerze v Mariboru lahko razumemo le v okviru zgoraj opisanega časovnega in tematskega dogajanja. Zaradi povečanega števila študentov in sprostitve habilitacijske politike na Ljubljanski Univerzi, se je skokovito povečalo število novih delovnih mest. Nastala je prostorska stiska na več fakultetah. Predvsem na Ekonomski fakulteti na Gregorčičevi ulici. Takratno politično vodstvo je sugeriralo gradnjo na oddaljeni lokaciji ob Visoki šoli za politične vede za Bežigradom po projektih Ravnikarjevega asistenta Jožeta Koželja. Profesor Ravnikar je bil glede lokacije povsem drugačnega mnenja. Trdil je, da sodi univerza v samo mestno središče. Poudarjal je, da temelji dobra prostorska organizacija moderne univerze na skupni učinkovitosti njenih posameznih enot (fakultet), kjer so tudi prostorsko omogočeni intenzivni interdisciplinarni kontakti, stiki med fakultetami, učitelji in študenti, med univerzo in mestom itd. Ob pomoči študentov je pripravil leta 1971 študijo o možnostih prostorskega razvoja ljubljanske univerze. Leto kasneje je bila po sklepu Centra za razvoj Univerze v Ljubljani ustanovljena delovna skupina, z namenom, da pripravi in predlaga Senatu univerze na podlagi izhodišč Ravnikarjeve študije najprimernejšo konceptualno rešitev. V delovno skupino so bili imenovani: Tomo Štefe, dipl. sociolog, Vinko Mlakar, dipl. ekonomist, prof. Edvard Ravnikar, arhitekt Marjan Tepina, ing. Jože Vrhovec in prof. Ljubo Bavcon. S to delovno skupino je sodelovala tudi skupina študentov oddelka za arhitekturo FAGG, ki so jo sestavljali: Tomaž Bekš, Peter Gabrijelčič, Marko Korošec, Janez Koželj in Aleš Vodopivec.
Delovna skupina se je večkrat sestala, razpravljala o poglavitnih in načelnih izhodiščih vrednotenja posameznih lokacij in ob koncu soglasno sprejela sklep, po katerem je za Ljubljano najprimernejši koncept univerze v mestu. Kljub temu, da je v skupini prevladovala naklonjenost ideji o zasnovi mestnega tipa univerze, ki bi bila skoncentrirana na južnem delu mesta, ni bilo mogoče doseči načelnega soglasja z ekonomsko fakulteto. Zaradi velike prostorske stiske in naporov, ki jih je vložila v pripravo gradbene dokumentacije, ni bila pripravljena niti čakati na odločitev univerzitetnih organov o lokaciji, niti eventualno odstopiti od nameravane gradnje za Bežigradom. V takšnem položaju in zavedajoč se, da bi utegnil radikalen nastop delovne skupine in Centra za razvoj univerze z drugačnimi pogledi zaustaviti gradnjo ekonomske fakultete, se je predstojnik centra Bogomir Mihevc na svojo odgovornost odločil nekoliko zavreti delo skupine. Zato je bilo zato zaključno poročilo delovne skupine s sklepi predstavljeno univerzitetnim organom šele leta 1974. Žal prepozno, da bi lahko kakor koli vplivali na dislocirano izgradnjo na severu Ljubljane.
Projekt prostorskega razvoja mariborske univerze
V obravnavanem obdobju so nastajali v Mariboru prvi zametki nove slovenske univerze. Prevladalo je prepričanje, da bo odločitev o novem univerzitetnem središču vplivala na vrsto pozitivnih dejavnikov, tako v sami štajerski regiji kot tudi v širšem slovenskem prostoru. Kot aktiven član ljubljanske univerzitetne delovne skupine in sodelavec v Ravnikarjevem teamu, sem kmalu prepoznal sorodnost obeh prostorskih situacij. Bil sem v tesnem stiku s svojo mariborsko generacijo in z znanimi mariborskimi arhitekti zato smo odprli javno polemiko o urbanistični usodi mesta. Ob tem je bila pomembna strokovna avtoriteta arhitektov Boruta Pečenka in Branka Kocmuta. Predvsem slednji, nekdanji Ravnikarjev asistent in osrednja mariborska strokovna in intelektualna figura je bil naklonjen ideji mestne univerze. Kajti, podobno kot v Ljubljani, se je tudi v Mariboru odločalo med dvema možnostma ali:
1. campus — univerza, locirana zunaj mestnega jedra in ločena od mestnih funkcij;
S posredovanje Branka Kocmuta smo navezali stike s takratnim vodstvom združenja mariborskih visokošolskih zavodov (ZVZ). Da bi se izognili kakršnikoli prehitri odločitvi, je Združenje naročilo izdelavo idejne študije dolgoročnega prostorskega razvoja bodoče univerze. Izdelala jo je študijska skupina za prostorski razvoj univerzitetnih dejavnosti pri I0 SŠ MVZ in MVZ pod mentorstvom katedre za urbanizem pri AO FAGG v Ljubljani (prof. E. Ravnikar) v sodelovanju z ZUM, DIT in ZVZ. Študijo smo izdelali v najkrajšem času ob pomoči nekaterih Ravnikarjevih absolventov in kolegov iz sobe 25 ter ob Ravnikarjevi moralni podpori. Pri njeni pripravi so sodelovali študenti: Peter Gabrijelčič kot koordinator, Jovo Grobrovšek, Matjaž Garzaroli, Slavko Gerič, Tone Janša, Jure Kobe, Vera Pollak, Darko Poženel in Janko Vitežnik.
Za pomoč in posredovanje potrebnega analitičnega gradiva smo zaprosili vrsto uglednih slovenskih profesorjev in strokovnjakov, med drugimi: dr. Bračič Mira, prvega predstojnika ZVZ in kasneje prvega rektorja nove univerze leta 1975, dr. Bogdana Volavška, predstojnika združenja visokošolskih zavodov Mb, gl. tajnika Janka Kustra, dr. Božidarja Debenjaka, Danimirja Kerina, arh. Branka Kocmuta, ekonomista Ermina Kržičnika, dr. Tine Laha, prof. Mira Mihevca, soc. Katjo Ocepek, arh. Boruta Pečenka, pom.gl. tajnika združenja visokošolskih zavodov Mb Franca Pivca, dr. Danila Požarja, prof. Edvarda Ravnikarja, Staneta Saksido, dr. Vaneka Šiftarja, Marjana Škrbinca, dr. Dolfeta Vogelnika, arh. Draga Vrhovskega, in ing. Dušana Zavadlava. Ob tem je bila pomembna vloga Franca Pivca, ki je kot dolgoletni študentski aktivist intimno poznal sorodno problematiko na ljubljanski univerzi.
Promocijska študija je bila 17. 1. 1972 razmnožena v 500 izvodih ter je obsegala 59 strani, od tega 5 barvnih. Ovita je bila v ovitek imenitne rdeče barve, ki je nagovarjal k resni a hkrati provokativni vsebini. Naslovljena je bila na pomembne mariborske izobraževalne, kulturne in politične institucije v ter vplivne posameznike.
Projekt nove univerze, študija prostorske umestitve univerze v MB, v ovitku imenitne rdeče barve
Vsebinsko je bila študija razdeljena na teoretični del, za katerega so tekste prispevali: dr. Božidar Debenjak, Inštitut za sociologijo UL ter Nuša in Srečo Dragan. Uporabljeni so bili tudi deli teksta, ki ji je prof. Ravnikar napisal v obrazložitvi ljubljanske študije. V osrednjem analitičnem delu je bila predstavljena analiza vplivov nove univerze na republiški, mestni, univerzitetni in fakultetni ravni. V zaključnem delu so sledili grafični prikazi predlagane prostorske rešitve in urbanistične rešitve.
Namen študije ni bil podajanje dokončnih rešitev, temveč opozarjanje vseh prizadetih na probleme, ki spremljajo prostorsko rast univerze. Šele kasnejša bolj temeljita poglobitev naj bi bila bolj uporabna osnova za presojanje, kje in kako prostorsko naj bo univerza organizirana. Opozorili smo, da bo potrebno pri implementaciji koncepta nove univerzitetne strukture v mestni prostor slediti nekaj temeljnim načelom in sicer:
– Planiranje še neznane oblike, v katero se bo razvila univerza, mora biti intenzivno in vedno odprto vsem novim možnostim. Načelo odprtosti za razvojne možnosti in orientacija, usmeritev, ki spremljajo proces razvoja, pa morajo postati globlji smisel urbanističnega načrta.
– To kar iščemo je predvsem sposobnost neovirane rasti univerze, možnost povečevanja posameznih delov in tista prilagodljivost spremenljivim zahtevam in potrebam, ki jih prinaša čas s svojimi nepričakovanimi a nujnimi zahtevami po načelu, da so takojšnji ukrepi možni le v dobri okvirni zasnovi. Dokler se bodo kazali znaki razvoja družbene strukture, se bomo morali ukvarjati z velikimi in majhnimi odločitvami, od najmanjše privatne, ki jo danes trpimo brez kontrole pa vse do velikih, ki segajo v sosednje prostore pa včasih tudi preko meja.
– Vprašanja razvoja niso vedno enaka, zato tudi ne morejo biti postavljena enkrat za vselej. Spreminjajo se z razvojem (prebivalstvo, promet, standard, način življenja, spremembe vrednot itd.) in drugimi okolnostmi, ki jih je treba uskladiti z našimi cilji. Kaj naj torej načrt pokaže? lahko bi bil mreža splošnih razvojnih obrisov ali pa bi predstavljal razporeditev kristalizacijskih točk v nekem bodočem novem redu, vse drugo pa prepustil času kot četrti planski dimenziji.
– Ko se torej odločamo o usodi bodoče univerze v Mariboru, imejmo pred očmi predvsem dejstvo, da je naša naloga pravilno usmeriti njen razvoj in mu obenem pustiti široko odprte možnosti, da bi naše gledanje ne postalo ozko lokalno, kar skušamo preprečiti z večnivojsko analizo stanja in možnosti ter interdisciplinarnim pristopom.
V svojem prispevku v promocijski brošuri je Dr. Božidar zapisal: »Univerze niso niti edino rojstno mesto idej (čeravno so najbrž kar poglavitno mesto), niti niso normalni realizator teh idej. Problema ni mogoče rešiti s tem, da bi nekdo »povabil univerzo k sodelovanju« - to kaže vsa dosedanja zgodovina pri nas, ko je bila univerza, na čisto poseben način, stalno »vabljena k sodelovanju« ... pa tudi ne s tem, da bi univerza stopila na mesto oblasti, kot se bojijo tisti, ki bi jo najrajši obdali z berlinskim zidom, da ja ne bi z nje prišla kaka nova ideja. Normalno družbeno funkcioniranje univerze zahteva, da le ta s precejšnjim delom svoje dejavnosti stopa neposredno v javni prostor: s popularizacijo izsledkov, z diskusijskim preverjanjem idej, s pridobivanjem za skupno reševanje. Prav zato, ker ni univerza nekaj na sredi med ghettom in kadrovsko žrebčarno, so normalne komunikacije pogoj za njeno funkcioniranje.
Zaradi posebne vloge univerze v družbi so pred prostorskimi načrtovalci in arhitekti povsem nove, odgovorne naloge:
– Zagotoviti moramo preprosto in hitro komunikacijo med univerzitetnimi institucijami, da bi bila nenehno mogoča medstrokovna srečanja in tudi slučajni kontakti, v katerih se lahko ukrešejo nove ideje.
– Izogniti se moramo atmosferi univerzitetnega »rezervata. Načrtovati moramo univerzo kot živ sestavni del mesta, v enako tesni komunikaciji z mestom kot muzeje, galerije, knjižnice, gledališča, filharmonijo, ki tudi niso razmetani vse vprek po mestu, prav tako pa niso kak poseben »rezervat za kulturo.
– Z načrtovanjem moramo desakralizirati in demokratizirati pristop do znanosti tudi »laikom«, jih pritegovati v njeno dogajanje, jim delati univerzo domačo in vabljivo in jih animirati, da se v mejnih primerih (in teh naj bo čedalje več) odločajo tudi za sistematičen študij; odprta mesta za komunikacijo morajo biti zlasti knjižnica s čitalnico, avditoriji za javna predavanja, prostori za diskusije, klubski prostori za stike, z določenimi omejitvami pa tudi drugi prostori kot zbirke, galerije ipd.
– Pričakuje se splošna dostopnost do dokumentacijskega centra. Potrebno je olajšati pristop vsem tistim, ki hočejo po diplomi na univerzi osvežiti svoje znanje in prenašati na univerzo svoje poklicne izkušnje. Univerza ne more živeti v izolaciji. Komunikacija z okoljem, in to vsakdanja tesna komunikacija, je nujen pogoj njenega uravnoteženega delovanja«.
Podobno kot v Ljubljani smo tudi v Mariboru kritično soočili tri različne prostorske koncepte univerzitetne rasti in sicer: univerzo kot kampus, to je kot skoncentrirano kompaktno strukturo izven mesta, univerzo kot policentrično zasnovo z več ločenimi enotami in univerzo kot verižno strukturo, vraščeno v mestno središče. Od več možnih razvojnih prostorskih konceptov smo izbrali kot najprimernejšega koncept verižne rasti. Ta koncept temelji na povezovanju obstoječih visokošolskih kapacitet s potrebnimi novogradnjami, ki se razraščajo v enotno organizacijsko in prostorsko telo in se bogato prepletajo z mestno strukturo. Tako uspešno izrabljajo obstoječe kulturne in druge mestne institucije ter omogočajo dobro koncentracijo notranjih in drugih kontaktov, kar vodi iz izoliranosti naporov posameznih bodočih fakultet in mestnih institucij v skupno učinkovitost. Možnosti kontaktov, ki jih ustvarja taka povezana sredina, so priložnostne, pa zato nič manj pomembne: srečanja pri športu, v restavracijah, trgovinah, na ulici v prostem času, itd.
Prednosti univerze v mestu so očitne, zato so potrebna v neposredni bližini tudi študentska stanovanja. Podobno kot pri lokaciji univerze izhajamo iz potrebe po večjih kontaktih, vključevanju študentov v proces izobraževanja in v življenje sosesk, kjer živijo enakovredno življenje občanov neke skupnosti.
Študentski predlog urbanistične umestitve nove mariborske univerze v mestni prostor
Zaključnem delu raziskovalne študije smo dodali še aplikativni del s predlogom urbanistične umestitve potrebnih univerzitetnih vsebin v centralni prostor Maribora (na levi breg Drave). Pri urbanističnem načrtovanju nas je vodilo nekaj krovnih kriterijev in sicer:
– da naj ima univerza opazno mesto v mestni sliki, to je tako mestnega kot regionalnega pomena.
– da se težnja po interdisciplinarnem in dalje trans-disciplinarnem študiju na določen način odraža tudi na prostorskem konceptu.
– da je prostorski koncept deloma determiniran z zgodovinsko danostjo.
– da je potrebna zgostitev maloštevilne kvalitetne študentske infrastrukture v univerzitetnem centru.
– da je možno primerjati relacijo: »študentski domovi -univerza - mestno jedro« z relacijo: »stanovanja -kulturne in družbene institucije - mestno jedro«, kar pomeni, da ni ravno nujna neposredna povezava univerze s študentskimi domovi (seveda je potrebno postaviti smiselno mejo skrajne oddaljenosti ).
– da potrebuje univerza močno univerzitetno središče, kar je osnovni pogoj smiselnosti zgoraj navedenih kriterijev. Program univerzitetnega središča se vsebinsko pokriva s centralnimi univerzitetnimi potrebami (rektorat, knjižnica, informacijski center, aula magna, študentski kulturno-zabavni center).
V mestni sliki Maribora je nova univerza ujeta med dve intenzivni mestni rekreacijski coni (sever- Kalvarija, jug-—Drava), ker se prepleta s strukturo mestnega jedra. Prostorska organizacija temelji na zgoščevanju skupnih kapacitet v univerzitetno središče, medtem ko naraščajo specifične kapacitete fakultet radialno od središča mesta. Univerzitetno središče je naslonjeno na tradicionalni kulturni center, ki ga obogatimo z novo knjižnico, rektoratom, aulo magno, eksperimentalnim gledališčem in podobnimi centralnimi dejavnostmi univerze. Ob robovih mestnih rekreacijskih con so locirana študentska stanovanja, deloma kot novogradnje, deloma kot preurejeni stari kompleksi na Lentu in okolici.
Predlagana verižna struktura nove univerze je sestavljena iz štirih prostorskih in programskih sklopov.
A. ekonomsko komercialni sklop, ki se bo razvijala v kareju Prešernova ulica, Razlagova ulica, Partizanska c., Cafova ul.
B. tehnična sklop, ki se razvija v kareju Strossmayerjeva, Prežihova, Koroška, Gosposvetska c.
C. naravoslovni center in agronomska fakulteta se razvija v kareju pod Kalvarijo
D. skupne univerzitetne površine (knjižnica, rektorat, velike predavalnice, računski center), pravna fakulteta, pedagoška akademija, filozofska fakulteta ter tudi specializirane trgovske površine, lokali, galerija, gledališče, v kareju Slovenska, Orožnova. Strossmayerjeva. Slomškov trg in kare Gregorčičeva, Strossmayerjeva, Vršarjeva ul.
Možnosti za pridobitev novih površin so tudi v spomeniško zavarovanih področjih. S premišljenimi posegi jih bo mogoče uspešno vključevati v spomeniško okolje, s tem da ustvarjamo nove celote, deloma z novogradnjami, deloma z adaptacijami. Zaščiteni mestni predeli so zaradi velike ambientalne vrednosti kljub omejitvam pri novih gradnjah še posebno primerni za lokacijo univerzitetnega središča.
Impementacija študentske pobude v urbanistični načrt mesta, pohod skozi institucije
O študentski iniciativi in konceptu prostorske umestitve univerze v Mariboru (17.1.1972) sta razpravljali in odločali dve komisiji in sicer in sicer: Komisija pedagoško znanstvenega sveta ZVZ za razvoj mariborskega visokošolskega središča (predsednik doc. dr. Bogdan Volavšek), ki je bila imenovana dne 20.1.1972 in Komisija skupščine občine Maribor za razvoj visokega šolstva v Mariboru (predsednik Stojan Požar). Komisija PZS ZVZ Maribor je obravnavala predloge študentske študije neposredno po prvi ustanovni seji dne 31. 1. 1972. Opredelila se je za varianto kompleksne gradnje univerzitetnih objektov na levem bregu Drave. Na tretji seji dne 28. 2. 1972 je komisija pripravila akcijski načrt za obravnavo lokacijskih vprašanj v Skupščini občine Maribor. Komisija je zahtevala, da mora prostorski koncept univerze izpolniti šest zahtev:
– da je univerza enotno telo, ki omogoča fizično komuniciranje med posameznimi sklopi
– da naj ima miselno središče (ne zgolj geometrično ali fiktivno);
– da vključuje obstoječe visokošolske kapacitete;
– da omogoča živ stik z mestnim jedrom (kulturne, servisne, družino-politične institucije);
– da je opazna v mestni sliki;
– da omogoča distribucijo Informacij in inovacij po načelu enakosti In
– da ima dovolj široke možnosti za prostorske širitve.
Na pobudo Zveze visokošolskih zavodov (ZVZ) in skladu z zgoraj zapisanimi zahtevami je Občinska komisija za razvoj visokega šolstvo v Mariboru naročila pri Zavodu za urbanizem Maribor (ZUM) izdelavo programa prostorskih rešitev in urbanistično dokumentacijo za novo univerzo. ZUM je v smislu zahtevanih normativnih prostorskih kapacitet predlagal možne proste površine, ki jih je kasneje potrdila občinska komisija za urbanizem na 45. seji dne 13.6.1972. Predlog je vseboval seznam in kapaciteto možnih prostih površin ter njihov grafični prikaz na preglednih kartah.
Poleg zgoraj naštetih lokacij in površin je bilo v Stražunu programsko predvideno dodatnih 21 ha športnih površin. S podlaganimi prostimi in obstoječimi površinami skupni izmeri 61.8 ha je ZUM ugodil normativni zahtevi združenja po 37 do 64 he zemljišč za 8.000 študentov.
Urbanistični predlog ZUM-a s kompromisno rešitvijo z rezervnimi površinami na desni strani reke.
Kljub temu, da je Komisija pedagoško znanstvenega sveta ZVZ v svojem poročilu poudarila zahtevo po prostorskem razvoju univerze na levem bregu Drave, to je po razvoju mestnega tipa univerze, je urbanistični predlog ZUM-a še vedno favoriziral politično voljo po izgradnji kampusa na desnem bregu, kjer so stavbe bivšega KPD ter ob Kadetnico. Odprto je ostalo tudi vprašanje lokacije Pedagoške akademije. Podani so bili dve možnosti in sicer: lokacija ob pedagoški gimnaziji ali pod Kalvarijo, ob kmetijski srednji šoli.
Komisija skupščine občine za razvoj visokega šolstva v Mariboru je na svoji tretji seji potrdila ZUM-ov predlog zazidalnega načrta in ga posredovala Svetu združenja visokošolskih zavodov, ki je na četrti seji dne 22.6.1972 predlog obravnaval in s pripombami načeloma potrdil. Seje so se udeležili: predsednik in oba podpredsednika Skupščine občine Maribor, Mirko Slender, Stojan Požar in ing. Milivoj Raič, Stane Gavez, predsednik MK SZDL, Slavko Ožbolt, predsednik občinskega sindikalnega sveta, ing. Vlado Škerbinc, direktor Zavoda za urbanizem, ing. Branko Kocmut, samostojni projektant, ter Peter Gabrijelčič, abs. arhitekture.
Ob tem je svet združenja zavzel naslednja stališča:
1. Svet združenja nima načelnih pomislekov proti temu, da se ne bi katerikoli od predlaganih površin v tem času rezervirala za potrebe bodoče univerze. Obstajajo pa tehtni pomisleki glede pedagoške funkcionalnosti lokacije bodisi fakultet ali inštitutov na prostoru KPD s trianglom.
2. Svet združenja po temeljitem preudarku predlaga, da Komisija Skupščine občine Maribor za razvoj visokega šolstva razmisli tudi o tem, da bi k že obstoječim površinam, ki jih je komisija za urbanizem že upoštevala, priključili kot najustreznejše še površine pod Kalvarijo (med Kmetijskim zavodom in Višjo agronomsko šolo) ter poskuša s prizadeto Tehniško kmetijsko šolo in Zavodom za urbanizem sporazumno urediti vprašanje možnosti takojšnje lokacije visokošolskih kapacitet bodoče univerze na tem kompleksu. V vsakem primeru bi moralo imeti visoko šolstvo, kot ena od bistvenih pridobitev za Maribor, na tem področju prednost pred sleherno zasebno ali družbeno stanovanjsko graditvijo, ne glede na morebitne trenutne formalne ovire.
3. Svet je nadalje ugotovil pomanjkljivosti v obravnavanem prostorskem programu nove univerze, ki ne rešuje površin za reševanje stanovanjskih vprašanj visokošolskih učiteljev in znanstvenih delavcev, saj bo od pravočasnega urejanja topogledne stanovanjske problematike v precejšnji meri odvisen tudi dotok potrebnih kadrov za novo univerzo. Zato bo potrebno v dopolnjenem programu upoštevati tudi prostorske možnosti za reševanje stanovanjske graditve učiteljskih stanovanj.
1. Rektorat v palačo nekdanje splošne hranilnice na Slomškovem trgu. 2. Na prosti parceli v njenem zaledju gradnja univerzitetne knjižnice. 3. Pedagoška akademija na lokaciji ob pedagoški gimnaziji.
Potek intenzivnih dogodkov v prvi polovici leta 1972 kaže na veliko naklonjenost vodstva ZVZ ideji univerze v mestu, medtem ko sta se občina in njej podložen Zavod za urbanizem (ZUM) sprenevedala in želela doseči kompromisno rešitev, ki bi jim omogočila kasneje realizacijo politične ideje o izgradnji kampusa na desnem bregu Drave. Študentje, ki nismo bili obremenjeni s formalnimi postopki komuniciranja med institucijami in smo imeli praktično neomejen neformalni dostop do vseh nivojev odločanja, smo obiskovali zdaj ene zdaj druge in prenašali pomembne informacije in ideje, ki so vplivale na njihove odločitve. Študentje smo dopolnili prvotno študijo še z detaljnejšimi obravnavami možnih lokacij za Pedagoško akademijo, za rektorat in univerzitetna knjižnico. Predlagali smo izgradnjo pedagoške akademije ob Pedagoški gimnaziji, rektorat naj bi se umestil v objekt nekdanje splošne hranilnice na Slomškovem trgu in univerzitetna knjižnica na prostor v zaledju rektorata. Na lokacija na Slomškovem trgu dobimo v obstoječi zgradbi nekdanje Splošne hranilnice 3.500 m2, na lokaciji ob njej pa še nadaljnjih 15.000 m2. Kot kompromisno rešitev za lokacijo PA smo predlagali prostor prostor v kareju Gabrinus oziroma bolj oddaljeno pod Kalvarijo. Izdelali smo idejne preveritve vseh predlaganih lokacij in izdelali velike maktene prikaze. S temi predlogi smo seznanili tudi komisijo ZVZ in občinsko komisijo. Predlagane študentske dopolnitve so bile v celoti upoštevane in vgrajene v gradivo, ki ga je ZVZ pripravil 24. 8. 1972 za sejo na mestnem svetu. V gradivu so bila izčiščena stališča četrte seje komisije ZVZ. Dosežen je bil kompromis med obema taboroma, s tem da so se na desnem bregu označene lokacije v urbanističnem načrtu terminsko zamaknile v negotovo prihodnost. Komisija ZVZ je povzela svoje končno stališče v treh točkah:
1 Vse površine predvidene v urbanističnem programu so sprejemljive sa razvoj mariborske univerze in jih je potrebno topogledno urbanistično zavarovati.
2 Čeprav so predvidene površine v načelu spejemljive, jih mora združenje v skladu s sprejetim razvojnim konceptom nove univerze aktivirati v funkcionalnem prostorskem in časovnam pogledu, tako da ob izgradni in hkratnem razvoju ne bo prizadet reden pedagoško zanstveni proces. To pa narekuje v prvi fazi dograjevanje že obstoječih kapacitet (VEKŠ) in funkcionalno vključevanje novih kapacitet v enotno univerzo (rektorat in VPŠ na Slomškovem trgu, PA in VŠK s dokumentacijskim centrom). Pri tem pa površine ob obstoječih kapacitetah in predvidene površine ob pedagoški gimnaziji in kare Gambrinus ne zadoščata za zaključek prve faze izgradnje do leta 1980. Zato je po temeljitem preudarku bil sprejet predlog, da bi k predlaganim površinam priključili kot najustreznejše še površine pod Kalvarijo, med Kmetijskim zavodom in VAŠ.
3 V prvi fazi bi se univerza funkcionalno razvila v mestnem jedru. V drugi fazi pa bi hkrati z rastjo mestnega jedra in mesta kot celote dosegla rezervirane površine pri KPD in ob Engelsovi cesti
Javna predstavitev prostorskega koncepta v prostorih bodočega rektorata UM
Ker je bil dogovor, sklenjen med ZVZ in občino (ZUM-om), še vedno dokaj krhek, smo se študenti ljubljanske univerze in mariborskih visokošolskih zavodov odločili, da organiziramo v Mariboru poleg širše distribucije že omenjene tiskane študije, tudi štiridnevno predstavitev naše urbanistične ideje. V tem času so se zvrstili najrazličnejši dogodki (od 23. do 26. oktobra 1972). Osrednji atrakcija je bila velika razstava študentskih projektov, ki je bila postavljena v prostorih »bodočega rektorata« na Slomškovem trgu.
Zgradbo so postavili leta 1886 po načrtih arhitekta in stavbenika Adolfa Baltzerja. Ob dograditvi so v stavbi delovale Splošna hranilnica, dekliška osnovna šola in meščanska šola. Stavba, ki svoje pročelje obrača k stolni cerkvi, je po pojavnosti primerljiva z zgradbo ljubljanskega rektorata, zato se nam je zdela primerna za simbolno označitev nove univerze. Na začelni strani palače so leta 1988 po načrtih arhitekta Branka prizidali poslopje Univerzitetne knjižnice Maribor. Med letoma 1995 in 2000 so stavbo, ki obsega celotno zahodno stranico Slomškovega trga, po načrtih arhitekta Borisa Podrecce temeljito prenovili in preuredili za rektorat Univerze v Mariboru.
Utrinki iz rastave v prostorih »bodočega rektorata« na Slomškovem trgu, velike makete in načrti.
Na razstavi je bil celovito prikazan študentski urbanistični projekt z obširno obrazložitvijo, večjim številom tudi do 4x4 m velikih maket, načrtov, risb in fotomontaž. V času razstave smo organizirali avtobusni prihod ljubljanskih študentov v Maribor, po mestu smo raztrosili plakate, ki so vabili meščane k obisku prireditev in medsebojnemu druženju. Ti dogodki so, poleg kasnejših časopisnih objav, odločilno vplivali k ozaveščanju Mariborčanov in tudi k kasnejšim odločitvam strokovnih in političnih odločevalcev pri lociranju univerzitetnih objektov.
Primer letaka, ki je pozival študente in meščane k udeležbi na dogodkih, ki so bili organizirani ob odprtju razstave projekta nove univerze v prostorih »bodočega rektorata« na Slomškovem trgu.
Utrinki iz razstave v prostorih »bodočega rektorata« na Slomškovem trgu, velike makete in načrti.
Študentski projekt mariborske univerze bil obširno predstavljen v dnevnem, študentskem in strokovnem tisku. V dnevniku Večer je izšel 22. in 23 septembra 1972 dvostranski članek pod naslovom »Ali univerza v Mariboru ali Maribor kot univerzitetno mesto«. Že nekaj dni kasneje, 26. septembra, je objavil Večer celostranski intervju s prof. E. Ravnikarjem in Emilom Kržiščnikom pod naslovom »Univerza da, toda kje?« V njem je Ravnikar odločno podprl študentsko iniciativo ter poudaril: »Za lokacije v središču mesta se ogrevam iz več razlogov. Kampus, ali univerza s študentskimi domovi in ostalimi napravami, ločuje študenta od mesta. Študent se ne vrašča v mesto, in kolikor so mi povedali, je v Mariboru problem odliva visokošolsko izobraženih ljudi. Če hočemo študenta pritegniti v mesto, in to je končni namen univerze v Mariboru, ga moramo vključiti vanj.« E. Kržiščnik je povzel: »S profesorjem sva povedala, da se zavzemava za univerzo v središču in ne za kampus, ker mora biti študent vključen v družbeno življenje, in zato naj bodo lokacije novih objektov na sredini med že obstoječimi šolami. Vse to daje velike možnosti za uveljavitev mesta in vsakršna bojazen, da bo študent obremenil mesto, je odveč. Nasprotno, dal mu bo življenje. Na koncu še obrobna pripomba. Študent je končno tudi potrošnik.
Dnevnik VEČER je predstavil tematiko prostorskega razvoja univerze v treh dvostranskih objavah.
Gradnja pedagoške akademije in modifikacija prvotnega urbanističnega koncepta
Po prvotnem urbanističnem konceptu je bila lokacija nove pedagoške akademije umeščena ob pedagoško gimnazijo, na križišče Strossmayerjeve ulice in Gosposvetske ceste. Povezovanje gimnazije in akademije bi bilo vsekakor programsko dobrodošlo. V sodelovanju z arhitektom Brankom Kocmutom smo izdelali lokacijsko presojo, ki je pokazala, da je takšen projekt smiseln in izvedljiv. Projekt se je ustavil zaradi pomislekov lokalne stroke in zaradi zapletenega lastništva parcele. Tako je na primer Milan Černigoj, dipl. inž. arh. dejal: »Lokacija ob Pedagoški gimnaziji je resno vprašljiva iz dveh razlogov: 1. s tem bi uničili del površin in objektov, namenjenih športu mladih in 2. ob naglo naraščajočem prometu v mestu in tudi na Gregorčičevi ulici bi prav lahko nastal enak problem, kot v Ljubljani, kjer je večina fakultet locirana ob onesnaženi in hrupni Aškerčevi ulici, zaradi česar so študentje celo demonstrirali«. Študentje smo predlagali dve novi lokaciji. Bodisi lokacijo v kareju Gambrinus, ki leži v samem osrčju mesta ali kot alternativo, bolj oddaljeno lokacijo pod Kalvarijo. Posebno lokacija v kareju Gambrinus bi bila za novo univerzo optimalna, saj smo predvidevali, da se bo Pedagoška akademija ščasoma preoblikovala v filozofsko fakulteto in bi dobili na ta načih v samem osrčju mesta vitalen družboslovni center. Center bi vključeval tudi družabne prostore univerze, specializirane trgovine, itd.
Urbanistična skica možnega večnamenskega univerzitetnega centra z zametki družboslovega centra.
Maketa širše lokacije Pedagoške akademije umeščene v prostor ob Pedagoški gimnaziji.
Prostorske razmere na pedagoški akademiji so bile res kritične. Ker nobena od obeh lokacij ni bila kratkoročno dosegljiva je občina ponudila akademiji oddaljenejšo lokacijo na skrajnem zahodnem koncu Koroške ceste. Pedagoška akademija v Mariboru je bila v tem času ena od dveh specializiranih slovenskih pedagoških šol. Nastala je v času uveljavljanja jugoslovanske reforme pedagoškega izobraževanja kot visoka šola. Zaradi neprimernih in nezadostnih prostorov, je delovna skupnost PA Maribor že leta 1962 sprožila akcijo za novogradnjo in jo slovenski javnosti predstavila kot ključno vprašanje za uravnotežen razvoj nacionalne šolske strukture. Restrikcije, povezane z gospodarsko reformo 1965, so presekale vse priprave na začetek gradnje, ki so bile že v zaključni fazi. Pedagoška akademija je leta 1969 obnovila pobudo in načrte za novogradnjo, vendar ni uspela priti na prioritetno listo, ker so iz prejšnjega obdobja že tekle investicije v novogradnje nekaterih fakultet. Vendar pa je bila željena investicija vključena v slovenske razvojne programe in to je delovno skupnost navedlo k temu, da je v sodelovanju z arhitektom Kocmutom pripravila vso potrebno gradbeno dokumentacijo in vse priprave, da bi gradnja lahko takoj startala. V tem položaju so se študentje in učitelji PA Maribor obrnili na odločujoče urbaniste, na ZVZ in na občino s prošnjo, da kljub omenjeni oddaljenosti lokacije od mestnega središča podprejo napor za rešitev njihove prostorske stiske. Ker pa je bila gradnja pedagoške akademije nujno potrebna je zmagal pragmatizem in pedagoška akademija je dobila prostor na skrajno zahodni lokaciji med Gosposvetsko cesto in Koroško cesto. Povsem upravičeno lahko potegnemo vzporednice z dogajanji okoli gradnje Ekonomske fakultete v Ljubljani. Sam sem odšel nekaj dni pred odprtjem razstave na Slomškovem trgu na služenje vojaškega roka, zato sem dogajanje okoli lokacije akademije spremljal le posredno. Kljub temu imam občutek, da je pri študentih upadla revolucionarna vnema in bi lahko z večjo zavzetostjo morda dosegli več.
Modificirana prvotna urbanistična zasnova z dislocirano pedagoško akademijo in študenskimi domovi.
Moje mesto koordinatorja projekta je prevzel kolega Bogdan Reichemberg, ki se je kot Mariborčan in Ravnikarjev absolvent priključil projektu v njegovi zaključni fazi. Še kot absolvent in kmalu nato kot zaposlen na ZUM-u je sicer vstrajal na stališču, da se mora za PA najti lokacija bliže mestu, vendar pa je prevladala, zaradi resnične prostorske in časovne stiske, podobno kot v Ljubljani, trda politična volja. O tem je Reichemberg med drugim zapisal: »Dejstvo, da je Pedagoška akademija locirana izven prvotno začrtanega prostorskega koncepta (to je novo nastala situacija, kar pa ne pomeni, da je tudi slaba ), nas sili izoblikovati določena stališča in kriterije, da bi lahko ponovno vzpostavili prostorsko organizacijske odnose v prvotnem modelu univerze. Od predvidene maksimalne oddaljenosti posameznih univerzitetnih objektov od centra (500 m) se je le ta povečala v primeru Pedagoške akademije na dober kilometer in pol, kar predstavlja že dokajšnjo oviro za normalno fizično komuniciranje z univerzitetnim centrom (peš povezava ). To ne omili niti dejstvo da je pa šola s specifičnimi organizacijsko prostorskimi zahtevami, povezanimi z velikimi športnimi površinami in potrebnim kompleksom študentskih domov, ki bi omogočil kapacitete tja do 2.200 študentov«. Reichemberg je bil nadalje prepričan, da je možno šolo dobro povezati z univerzitetnim središčem preko obstoječih drevorednih ulic (Smetanova, Gosposvetska ) in z mestnimi avtobusnimi programi (oddaljenost cca 4 minute) in zato ni potrebno menjati prvotne prostorske zasnove univerza temveč jo le prilagoditi. Tako bi se osnovni koncept menjal oziroma dopolnil samo s priključitvijo koroškega kareja, kot kareja študentskih domov in PA, kot šole s specifičnimi potrebami«.
Mini družboslovni kampus na Koroški, lokacijsko izgubljena priložnost za mesto in univerzo.
Epilog
Po več kot petdesetih letih po dogodkih v Mariboru, ugotavljam da je bila takratna študentska akcija le delno uspešna. Mesto je sicer sprejelo koncept verižne rasti univerze, vpete v mestno središče, vendar pa je bila prva konkretna investicija, namenjena gradnji Pedagoške akademije, porinjena daleč na mestno obrobje. V Koroškem kareju se je postopoma razvil prostorsko in programsko zgleden družboslovni kampus v zelenju. Objekt nove Pedagoške akademije je bil zgrajen leta 1978, že leta 1986 se je Pedagoška akademija preimenovala v Pedagoško fakulteto, konec leta 2006 so iz velike Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru nastale tri nove fakultete, in sicer Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru (FF UM), Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru (PEF UM) in Fakulteta za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru (FNM UM).
Tako so se uresničile naše napovedi o postopnem preoblikovanju PA v vpliven družboslovni center. Žal so se naše želje uresničile prav na lokaciji, ki je bila za ta namen po urbanistični študiji najmanj primerna. Družboslovi center bi sodil v najožje središče mesta in univerze. Le na ta način bi lahko postal učinkovit generator družbenih sprememb in nekakšna »dnevna soba« univerze. Tako pa je ostal družbeno najvitalnejši del mariborske študenske populacije odrezan od mestnih dogajanj in brez prepotrebnih stikov z ostalimi deli univerze. Zaprt v anglosaški tip mirnega kampusa v zelenju, namesto vsajen v vitalni mestni vrvež mediteranskega tipa univerze.
Družboslovni kampus v Koroškem kareju: Pedagoška fakulteta, študentski športni center, študenski domovi.
Po predlogu študentov bi se lahko izoblikoval v najožjem mestnem središču vpliven družboslovni center univerze: 1 rektorat, 2 univerzitetna knjižnica, 3 družboslovne fakultete v kareju Gambrinus
Prepričan sem, da bi bilo mogoče takrat z dobro voljo umestiti vse potrebne vsebine družboslovnega dela univerze v kare Gabrinus, če bi le imeli ključni odločevalci dovolj vizionarske širine in politične odločnosti. Tako pa smo dragocen osrednji mestni prostor pozidali s povprečno blokovno zazidavo. Povprečno tako iz vidika arhitekturnega oblikovanja, kot tudi iz vidika tehničnih in vsebinskih standardov ter kvalitet mestnega ambienta. Zato lahko označimo prostorski razvoj Univerze v Mariboru, kljub večini doseženih planskih ciljev, tudi kot zgodbo zamujenih priložnosti.
