ROŽNATO PREPLETANJE
TEŽKA MISEL
UDAREC
IN
BOLEČINA
VESEL POGLED
SPOZNANJE KI GA LJUBIŠ
* * *
NE MOREM NAPREJ
UJELA SEM SE
V BREZPOTJE
IN ZDAJ SLONIM NA OKENSKI POLICI
IN GLEDAM LIST KI GA VEČ NI
IN ČUTIM SONCE KI ME GREJE
IN MISLIM MISLI KI SO TUJE
NE MOREM NAPREJ
UJELA SEM SE
V BREZPOTJE
BOLEČINA
ZA STEKLENO OGRAJO
SI PRIJAZNA
LEPA
IN MOJA
ZA STEKLENO OGRAJO
SE TE SPLOH
NIČ
NE BOJIM
Dnevnik nekega oddaljenega ponedeljka, ki se nam
približuje
Nežni utri kapljic, ki se spuščajo
iz visokih zelenih smrek, je v mojih ušesih. In misel na pogled po »pasjem
umazancu«. Šumenje potoka, ki ga skoraj vedno preslišim. Kopnjenje snega in
plundraste potke. In Jaz. Z zamegljenimi očmi tavam po neznanem svetu. Sem
kot vreme okoli mene. Zamegljena in premočena.
Pogled na nasmejano punco na fotografiji me prežema z nostalgijo. Srečna
sem, ker imam čas zase. Morda narobe. Zapiram se. Kot bi bežala neznano kam.
Pred neznano čem.
Ljubezen je tako čudna zadeva. Preveč lahkotna in pretirano težka.
Najbrž je pasja marcina potrebna hrane bolj kot jaz, ki se zadnje čase
odrekam konzumiranju vsega podobnega hrani. Ampak zakaj? Ponudim ji hodeče
meske iz lične kovinske konzerve in s pohlevnim pogledom sprejme moje dnevno
darilo. Samo en hip.
Izgubljam se. Rada bi šla nazaj. Želim si Te. »Dreams last so long even
after you're goon…«
Ne vem kako bi preslepila svojo izdano dušo. Nikakor ne naseda mojim
osladnim besedam. In žal mi je, da ni nikogar, ki bi lahko razumel
moje misli, moje želje in moja dejanja. Vem, da
pričakujem nenavadne stvari, ampak želim si samo nekoga, ki bi vse to
razumel. Tudi prijatelji se včasih razblinijo. In kaj nam ostane?
Nič? Praznina s krikom po človeku. Neizmeren boj samega s seboj in želja.
Grda pohotna misel imenovana želja. Čudež vsakega, ki jo ima in še bolj
tistega, ki jo zadovolji. Zmeda v moji glavi je neznosna bolečina, ki
hudomušno strmi resnici v oči. Kaj pravzaprav ostane? Tako rada bi postala
takšna kot vsi ostali. Prav rada bi se izgubila v globini navadnega
pohotnega seksa, pa ne zmorem. Saj veš, kot tista misel Flisarja, »Ko nas
popade želja, da bi se fiksirali v kaosu, potrebujemo os, ki bi nered
centrirala: nekaj okoli česar bi se nam življenje vrtelo. Takšna os je lahko
marsikaj: Resnica z veliko začetnico, fatalizem, politična dogma, denar,
seks, poklicne ambicije. Vse, kar nam v trenutku panike lahko služi kot
»smisel življenja«…«
Potem se poskušam izgubiti v globini neke druge Zgodbe, a me vedno preveč
pograbi in predaleč odnese. Postanem nevidni oblak s čustvenim nabojem. Vame
se nakopiči tista bolečina, ki
ne more ven. In potem smo tam, v
začaranem krogu nepopravljive zgodbe – Tukaj!
Misel o večnem povračanju. Tistega kar smo že enkrat preživeli in da se bo
ta ponovitev ponavljala še naprej v neskončnosti. Ali si lahko sama izberem
trenutek?
»Misel o večnem povračanju je na moč skrivnostna in z njo ne Nietzsche
spravil v zadrego prenekaterega filozofa: samo pomislimo, da se bo nekega
dne vse ponovilo natanko tako, kot smo enkrat prej že preživeli, in da se bo
ta ponovitev ponavljala še naprej v neskončnost! Kaj naj pomeni ta prečudni
mit?
Mit o večnem povračanju nam skozi zanikanje pove, da je življenje, ki bo
enkrat za vselej izginilo in se ne bo nikdar več vrnilo, podobno senci, da
je brez teže, da je mrtvo že vnaprej, in najsi je bilo še tako kruto, še
tako sijajno, vsa ta strahota, lepota in sijaj nimajo nikakršnega smisla.«
Kundera.
Kako rada bi se tudi Jaz nekje izgubila in odletela.
(Ampak ostajam, tukaj in zdaj, čakam na mit o večnem povračanju (nate) in
pišem – Vam.
