1. oktober 2001 – IV. letnik
Lazim po dolini, ki jo ljubim, a ona sovraži mene. V soncu plešoče trate, ki jih ljubim, zakoljejo mi dušo, mene!
Slavijo nekaj na bregu, kričimo, norimo, nekaj si želimo, vsi trpijo, po nečem hrepenijo. 19. odbila je ura. Naj grejo vsi k vragu!
Neskončna trava ziblje se in poje, rdeča zarja s soncem s omamlja, v senci dreves nežnome uspava, saj tukaj nihče me ne mara, mene.
Plešemo, pijemo, ničesar ne vidimo. Preklinjajo, putijo, nekoga obtožijo. Prasca preganjajo in ga prebadajo. 23 je ura, pojdem na samo.
Mrzel veter me premrazi, v temi koljejo drevesa, zakrika krokar valček zadnji, iz zadnjega raja preganja me senca.
