Poletja v Sani so prašna. Ne puščajo nobenih sledov v pesku, nobenih valov v vodi in nobenih odtisov v zrcalu. To je takrat preden hribi znova oživijo in plešejo kot človek.
Prišlo je do enega samega srečanja. Ob slovesu ji je ponudil roko. Ogledala si jo je, polno lepo oblikovano roko, preden se je njena vliva v njegovo. Njegove oči so bile rahlo priprte. Sporočale so ji, da mu je prijetno. Zdel se ji je lep kot Sabejski kraj. Ni se mogla spomniti njihovih imen, razen Jada. Odločila se je, da bo Jada.
Potem so ju ločili.
Vedela je, da je sedaj služboval nekje na severu.Mesta se je spominjala kot obdanega z blatnim obzidjem, za katerega so štrleli rjavi blatni nebotičniki porisani z belo kredo. Včasih je ob poročilih videla njegov obraz. Ni več nosil vojaške uniforme, iz katere je sijal. Ampak sivo obleko z belo srajco in progasto kravato, ki je v rjavem okolju izstopala. Ko je odpiral šolo si je domišljala, da se smehlja je njej.
Da bo prišel.
Da jo bo poiskal.
Da jo bo našel.
Da ga bo čakala.
V njuni ljubezni je bilo toliko bolečine koliko je školjk v Rdečem morju.
Bilo je čez polnoč in veter je nosil s seboj nočno nebo, sope palmovih listov, vonj po mareličnih in mandeljnih cvetovih, rjavi pesek in druga darila. Monsumski dež je vsako pomlad spremenil v sliko, se je čez nekaj časa upočasnil v pršenje in ponehal. Sapa je otresla vodo z dreves in potem je krajši čas deževalo samo pod redkimi drevesi. Ni bil je pomladanski dež, ampak vonja po baržunastih vrtnicah in orhidej, ki so se jih veselili.
Bila je bujna lepa ženska, velikanskih oči. Njeni dolgi kodrasti lasje pokriti s svetlikajočo tkanino so ji prosto padali na hrbet, spleteni samo na koncih. Nekoč je imela moč, da je vzbujala strah, spreminjala je življenja. Toda sedaj se je zelena dolina ob mestu zožila in ona je odrasla.
Znašla se je v mestu, ki lezi med vzhodom in zahodom in je svetovljansko, ki je v zgodovini svoje ljudi pošiljalo na vse strani v želji, da ne bi za nikomur zaostajalo. Ne ni mesta, kjer so bili ljudje bolj pogumni, bolj veseli in bolj duhoviti. Mesto veselja in zelja. Tukaj je svet moder. Visoke pokončne hiše so mostovi med vročim in toplim, severom in jugom. Tukaj so okusi premočni, vonjave preveč intenzivne in nasprotja prevelika.
Začelo se je. Mestni duh, nenavadno star, je splaval iz mesta in obsedel visoko nad njim v zraku, od koder je čenčal neuporabna svarila in gledal dol. Govoril je o Sabejski palači Ghamdan, ki je segala do neba. Njeni konci so štrleli iznad belih oblakov. V mislih se je povzpela na njo. Od tam mu je pošiljala poljube na sever in ga klicala. V zameno ji je spomladanski veter prinašal vonj po grozdju, rozinah, kadilih, opojnih dišavah in majskem cvetju.Tukaj nad oblaki pod okriljem Ilmaqah, Sabejskega najvišjega boga lune, sta plesala po modrih tleh. Tukaj ju niso mogli ločiti. Tukaj postave niso predpisovale koga smeš ljubiti in koliko.
Povsod je iskala njegov obraz, da bi si laže predstavljala krajevne skupnosti, revolucijo in demokracij in arabsko združitev. Zdelo se ji je, da imajo njegov obraz, kot te gore: biti svoboden. Ko je mislila nanj je trepetala kot iskra v pomladanskem dežju. Gorela in izgorevala je kot sveča. Voda je napolnjevala njene oči in ogenj njeno sreče. Naposled je bival v njenem srcu. V srcu je čutila vso divjino Arabije.
Mujezin je prepeval s pojočim človeškim glasom božje besede, Alah uAkbar, Bog je Vsemogočen....vsemogočni
....bog... se je veter poigraval s človeškim glasom, ki se je vračal od gore Nuqum, ki je kar tako slonela nad prestolnico.... bog.... vsemogočni.... molitev se je ponovno vračal glas. Zamišljala si je, da je prav isti klic dosegal nekoč velike arabske bojevnike, kot so bili AbdulRahman aDahel. Tam ob Tunizijski obali je videl bele bombažne cvetove Malte. Z zasekanim glasom je vzklical, Malta, Melita, med. Tam je vojščak končno postal spet človek.
Ko je molila Vsemogočnemu mu je pripovedovala in tožila tudi o taksnih stvareh, kot o rozinah, ki so otožne, o mandeljnih, ki jočejo, o molitvah, ki niso uslišane, o sreči, ki je steklena, o srcu, ki je otečeno, o zvezdah, ki ne šepetajo, o solzah, ki so svinčene, o oranžnih cvetovih, ki strmijo, o hribih, ki ne hodijo, o marelicah, ki ne obrodijo, o glasovih, ki drhtijo, o očeh, ki so utrujene, o pomladi, ki je zima.
Arabska ulica ni več molčeča. Vse glasneje zahteva arabsko združitev in enotnost. Ouroba, združitev, enotnost, je kričal hreščeč glas iz radijskega sprejemnika. Ouroba, zdužitev, enotnost so klicali zasekani glasovi demonstrantov. Bilo so veličastni v svoji revščini, ničnosti in nemoči. Bili so veliki pri dajanju in deljenju čustev in bolečine. Ouroba, združitev so klicali odločni glasovi:
... tvoja kri je moja kri
tvoj rod je moj rod
skupne prednike imamo
trpljenje je isto
tudi ti hodiš kot brez uma
po tem nesrečnem svetu...
Ouruba, združitev, enotnost, so spet klicali in peli:
... brat, od nižine do gora
mi smo se prebudili
spoznali smo, da smo bili
sužnji
sedaj smo ponovno rojeni....
Ouruba, združitev je bilo vse glasneje slišati s prašnih ulic Sane. Združitev, ouruba, intifada, Palestina, AlKuds, Jeruzalem:
.... o ker je svet dovolj
širok
da bi svoboden človek
živel v ponižanju
in sovraštvu......
Jemen je na robu pomladi.
Arabska ulica demonstrira zaradi letalskih napadov na Irak, obravnavanju Palestincev. Arabska ulica ni več tiho. Sanje je nekaj kar imajo. Sanje o pomladi, o obilnem dežju, dostojanstvu, ponosu. O jutru.
Bilo je že pozno poletje.
Potem ga ni bilo.
Je ni iskal.
Je ni našel.
Mogoče ga nikoli več ne bo videla.
Kaj so mu storili?
