Lepo mi je, na ozki samotni poti
med njivami, kjer zori žito.
Škrjanček drobi večerno pesem
in sredi klasja, ob spevu murnov
v zlatem valovju žari mak.
Zalije me sladek val spominov -
zaslutim ljubezen davnih dni
in roke, ki so me čez ramena objele,
zaljubljene, tople oči.
Sproščen smeh se iz davnine prikrade
razvedri in razsvetli mi razbolelo dušo.
Žito mi svojo pravljico pripoveduje
in jaz molčim, polna svečane tišine.
V lase si zataknem rdeči mak.
Spet sem srečna, vesela, mlada.
Rada imam to samoto med polji,
rada hodim svojo tihotno večno pot.
Teman oblak zastre večerno sonce -
na stezi spominov pospešim korak.
V laseh mi, kakor da se od polja poslavja,
zastoka žareči, otožni mak.
MALODUŠJE
Prvo svitanje me zbudi
utrujeno in bolno,
polno dvomom.
Kako lahko sploh
še vse postorim?
Toliko se je vsega nabralo,
a meni pešajo moči.
Zajema me malodušje,
strah me postaja -
bolečine, utrujena duša -
izgubljam sled
svetle poti v nov dan?
Zgrbljena
v mračne misli tonem.
PO NEVIHTI
Po večerni nevihti
se zazrem sredi noči
v umito, jasno poletno nebo,
posuto z zvezdnimi rožami.
Odprem okno.
Svež, hladen zrak
mi zadiha v obraz.
Utrujena ga vpijam.
Temna drevesa stoje negibno.
Sinoči so v podivjanem vetru
med bliski in gromi
nemočno vila svoje zelene roke
in prosila za milost,
tako kot jaz za mirne,
blage sanje.
NEDELJSKA VISOKA PESEM
Na razcvetelem griču
na samotni klopi sedim.
Vonj mehkih trav,
barvitih travniških rož,
sonce, igra svetlobe -
me polnijo z žarom.
Nekje blizu gode čriček.
Majska nedelja
poje svojo visoko pesem.
