Ida Brišnik Remec (roj. 1941 v Mariboru) je leta 1964 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Gabrijelu Stupici. Med letoma 1964 in 1975 je poučevala na Osnovni šoli Angel Besednjak in na Srednji vzgojiteljski šoli, nato pa je delovala kot svobodna umetnica in poučevala še na Delavski univerzi. S soprogom Marjanom Remcem sta se leta 1966 vključila v Društvo slovenskih likovnih umetnikov in Društvo likovnih umetnikov Maribor. Veliko je razstavljala, običajno skupaj s soprogom, prevzemala pa je tudi javna naročila za vitraje (Maribor, Ptujska Gora, Ljubljana) in tapiserijo (cerkev sv. Jožefa na Studencih).
Akademska slikarka Ida Brišnik Remec je, po skoraj enoletnem ustvarjalnem premoru, znova pričela ustvarjati prav v času pandemije coronavirusa. Z obnovljenim delovnim zagonom so nastala njena prepoznavna cvetlična ali splošneje, rastlinska tihožitja, v tehniki barvnih svinčnikov na papirju, o čemer pričajo tudi, zanjo nekoliko nenavadne, dinamično eruptivne, prevladujoče središčne kompozicije enega samega likovnega objekta, ki pa je razčlenjen na sestavne dele analitično, kakor so pač naravno sestavljene rastline, prehajajoč iz realizma v nadrealizem. To pomeni, da je umetnica sicer ohranila osnovne značilnosti svojih »upodobljenk«, hkrati pa je s perspektivami z različnih zornih kotov, vključno z domišljijskimi barvnimi variacijami, toplo hladnimi modulacijami in 3D plastično modelacijo, posredovala svoje intimno, duhovno občutenje pozitivnega izžarevanja, navkljub nevzdržnim telesnim bolečinam.
Svoja dela je naslovila zelo konkretno: Votlina (granatno jabolko), Voščenka, Listi, Kapucinka, Sočnica, Orhideja in Suličarka. Opazimo pa lahko še neko dodatno simboliko centrifugalno orientiranih listov, stebel in vejic, ki se zdijo, kot bi fototropično segali k transcendentni svetlobi izven samega papirnega nosilca, ki ga umetnica praviloma pušča v naravni belini. Najnovejša dela Ide Brišnik Remec, v manjših ciklih, so tako po eni strani nadaljevanja njenih tihožitij, po drugi pa predstavljajo svojevrsten kuriozum v njenem likovnem opusu, ki ga že od samih začetkov posveča naravi, predvsem rastlinstvu. Tokrat lahko dojamemo njene vegetacije kot duhovne avtoportrete.
