Slavni Anastasius Grün - grof Anton Aleksander Auersperg -, ki ga je nekoč tako občudovala cesarska in kraljeva avstrijska policija in je v obdobju po marcu dosegel največji ugled tudi kot človek iz ljudstva, je bil tudi eden najslavnejših graščakov, čeprav je njegov dom bil Kranjska. Grof Auersperg je imel v štajerski prestolnici dolga leta svojo hišo, vilo ob vznožju očarljivega Rosenberga, v čudoviti stavbi, ki jo je pozneje zgradil na Elisabethstraße, pa je leta 1876 tudi umrl. Prve pesmi mladega pesnika, ki je študiral pravo v Gradcu, so nastale v čudovitem vrtnem mestu, ki si je leta 1827 to ime zaslužilo še bolj kot danes. Njegovo bivanje na obrežju reke Mure, na območju očarljivega Schloßberga, pa je postalo še posebej dragoceno, ko se je Auersperg leta 1839 poročil z Marijo, hčerko uglednega štajerskega deželnega glavarja Ignaza grofa von Attemsa. Od takrat je bilo vedno več prijateljskih priložnosti, da bi obiskal starše svoje ljubljene žene in jo pripeljal v očetovo hišo na gostovanje, medtem ko so moža pogosto zadrževale gospodarske in poslovne obveznosti na kranjskem gradu, kamor se je mladi par preselil. Kako srečen je bil Auersperg-Grün, ko je imel v lasti svojo vedno tako zelo občudovano ženo, dokazujejo številna pisma, ki ji jih je pisal in ki večinoma še niso bila objavljena.
Do Auerspergove poroke leta 1839 je bilo njegovo stalno prebivališče grad Thurn am Hart na Kranjskem, rodbina njegovih očetov, ki je bila odmaknjena od vojaške ceste in še ne zlahka dostopna po železnici. Prevzel ga je leta 1831, ko je odrasel, saj je njegov oče že zdavnaj umrl, in po premagovanju različnih težav ga je z nemirno gospodarsko dejavnostjo kmalu naredil znosnega. Predvsem racionalno vinogradništvo je kmalu zatem ponudilo pomemben vir dohodka. Takoj po poroki je Thurn am Hart (Šrajbarski turn) še dolga leta ostal priljubljena rezidenca grofa in grofice, dokler ni od leta 1860 dalje zaradi politične dejavnosti, ki je zahtevala Auerspergovo pogosto prisotnost na Dunaju, moral vedno dlje časa ostajati v Gradcu. Vendar je mladi pesnik že od leta 1831 večkrat na leto obiskoval Dunaj in tamkajšnje pesniške prijatelje, »da bi se osvežil med njimi«, kot je po Auerspergovih besedah zapisal njegov prijatelj Bauernfeld. Še neporočen je veliko potoval po Italiji, Franciji, Belgiji in Angliji ter po Nemčiji. Po poroki so bila ta potovanja redkejša, vendar je leta 1845 prišel v južno Nemčijo, da bi se srečal s švabskimi pesniki, ki jih je tako občudoval, na čelu z Uhlandom, leta 1848 pa ga je politično poslanstvo poslanca v parlamentu pripeljalo v Frankfurt na Majni. Vendar je Auersperg po poroki pogosteje obiskoval zdravilišča. Njegovo ženo smo skozi leta našli tudi kot zdraviliško gostjo v Tobelbadu, Ischlu in Karlsbadu. Med letoma 1840 in 1845 se je grof Auersperg kopal v Krapini, Gasteinu, Rogaški Slatini, Franzensbad in pozneje večkrat na Helgolandu. Tamkajšnje obmorsko kopanje v morskih valovih mu je zelo ustrezalo, s Helgolanda pa izvira tudi pesniški izkupiček značilnih sonetov, ki poveličujejo posebno lepoto in veličastnost tega morskega območja. Tam je prejel novico o smrti svojega nesrečnega, slavnega prijatelja Lenaua, ki mu je v Helgolandu namenil tiste iskrene sonete, ki so zbrani v zadnji zbirki Grünovih pesmi z naslovom »Na verandi«.
Iz vsakega kraja, kjer je grof Auersperg bival, je skoraj vsak dan poslal pismo svoji ljubljeni ženi, tu pa so tudi njegova pisma iz Rogaške Slatine iz junija 1843.
Pričajo o intimnosti in globini čustev ter ljubezni do pisateljeve žene, hkrati pa podajajo jedrnat opis razmer v zdraviliškem mestu v tistem času v nasprotju z razmerami, ki so se danes tako dramatično spremenile, in omogočajo zanimivo primerjavo preteklosti in sedanjosti.
Zdravilišče Rogaško Slatino (Rohitsch Sauerbrunn) so štajerska gospostva dejansko ustanovila šele leta 1804, zlasti z aktivnim posredovanjem deželnega glavarja Ferdinanda grofa v. Attems, potem ko je bila zdravilna moč lokalne mineralne vode znana in slavna že stoletja. Po letu 1804 so tam zgradili vse več stanovanjskih stavb, kopališče, pozneje jedilnico in tempelj s fontano ter uredili čudovite zasaditve in sprehajališča. Posebno pozornost je novo zdravilišče pritegnilo že leta 1810, ko je julija istega leta v njem bival nadvojvoda Johann, ki so ga na Štajerskem in v vsej Avstriji zelo cenili. Lepe in pomenljive besede, ki jih je nadvojvoda zapisal v še vedno ohranjeno spominsko knjigo, si zaslužijo, da jih iztrgamo iz pozabe. V njej je zapisano:
»Potem ko sem preživel žalostne čase, v katerih sem spoznal svet in njegovo prevaro, ko sem zaradi različnih bolezni oslabeli telo in duha, sem v tej mirni dolini spet našel mir in zdravje. Dober zrak in zdravilni izvir sta mojemu telesu vlila novo življenje. Bivanje na ljubljeni Štajerski med temi zvestimi in dobrosrčnimi ljudmi, ki so bili preizkušeni v dneh nevarnosti, opazovanje čudovite narave, samotne ure, namenjene razmišljanju, branje preteklih zgodb, ki krepijo dušo, oddaljenost od vseh predmetov, ki vzbujajo slabe spomine, in od strastne, hrupne prestolnice so ozdravili mojega duha in mu vlili novih moči.
Slatina pri Rogatcu na Štajerskem
16. julij 1810.«
E. H. Johann.
Od takrat se je pomen vrelcev in kopališč v Slatini iz leta v leto povečeval, čeprav je res, da še zdaleč niso dosegali tega, kar je dosega obrat, zdaj opremljen z vsemi sodobnimi pripomočki. Že desetletja številni ljudje, ki so potrebovali zdravljenje, obiskujejo čudovito, mirno dolino z izviri ter tam iščejo in najdejo ozdravitev. Številni pesniki, ki so prišli v to dolino, so opevali njeno čudovito lego. Leta 1841 se je tam nastanil tudi grof Anton Auersperg s svojo mlado ženo. Mesto Leskovec pri Krškem je ležalo na meji s Štajersko. Štajerska, v južnem delu katere leži Slatina, je bil hitro in udobno dosegljiv kraj, zlasti ker je bila grofova ekipa vedno na voljo. Tokrat se je grofov pesnik sam in le za nekaj dni v juniju odpravil v štajerska kopališča, od koder so naslednja pisma naslovljena na njegovo ženo, od katerih je prvo datirano z 21. junijem 1843.
Moja ljubljena žena!
Potem ko sem se z bolečim srcem poslovil od tebe, sem brez nesreče pripotoval sem, kjer sem dokaj dobro nastanjen v isti hiši, v kateri sva živela pred dvema letoma, v dokaj lepi sobi. Poleg Welsperga in njegove družine sem našel še gospoda von Adamovicha iz Slavonije in njegovo ženo, rojeno grofico Forgacs, nato še mladega dunajskega grofa Nimptscha, ki je še mladi mož in deček, gospoda v. Rainerja iz Gradca, duhovnika iz Sevnice, poleg tega nekaj kanonikov iz Zagreba skupaj z neskončnim številom hrvaških duhovnikov. Poleg že omenjenih stvari tu na splošno ni kaj početi; zdi se mi, da ne bom dolgo zdržal, zato bi bil zelo vesel, če bi lahko spet odšel, še toliko bolj, ker bo moj odhod iz Rogaške znak za ponovno srečanje s teboj, moje srce. Danes zjutraj sem se z Welspergom odpravil na precej obsežen izlet na sosednje vrhove in razgledne točke, obiskal pa sem tudi vašega dedka. Razen hrepenenja po tebi, ki me nenehno muči, sem telesno precej dobro in upam, da mi izvir ne bo škodil. Ko bi le imel novice o tebi in ko bi vedel, da si srečno prispela v Gradec. Včeraj zvečer, ponoči in danes zjutraj smo imeli grozno deževno vreme; če te le ne bi premočilo in ti to neugodno vreme ne bi škodovalo. - Ke bi le prispelo tvoje prvo pismo! Medtem ko te v mislih milijonkrat »pomorim« in si te stisnem k svojemu ljubezni polnemu srcu, si želim, da bi se ti tam daleč dobro godilo in da se me občasno spomniš; vendar vem, da se me spominjaš, tako kot jaz nenehno hrepenim po tebi in si te želim. Adieux, moj angel!
Vaš A.
Naslednje pismo je datirano z 22. junijem 1843:
»Moja ljubljena žena!
Danes je bil zame pravi praznik, saj imam v rokah dve tvoji pismi, eno iz Maribora, drugo iz Gradca, ki mi sporočata tvoj srečni prihod. Če bi le že bila nazaj in v mojem naročju! Kako se veselim ponovnega srečanja s teboj!
Najlepša hvala za prijazno in skrbno obravnavo mojih naročil. - Tukaj se počutim zelo dobro, pravzaprav fizično zelo dobro. Zdi se, da je moje bivanje postalo nekoliko monotono in dolgočasno. Zjutraj vsakodnevno pitje pri izviru, po zajtrku dolg sprehod z Welspergom, ki je zelo pogumen pieton, nato ura branja v moji sobi, nato slabo kosilo v Table d’hote v salonu, kjer je redko več kot dvanajst ljudi, nato siesta s črno kavo na terasi, če ne dežuje, nato še en kratek sprehod, nato ura doma - svetli trenutek celega dneva -, kjer se vsaj s teboj pogovarjam po pismu, nazadnje večerja in spanje. Danes se je družinski krog Welspergovih razširil s prihodom njegovega lepega sina Eugena, konjeniškega kapitana v vojski Karl Ulanen, ki je zelo prijetno dopolnilo. Zaradi monotonosti tukajšnjega življenja od nas ne pričakuj nobenih novic, saj tu ni ničesar, kar bi bilo vredno povedati, in noben novi prišlek od zunaj nam ne prinese ničesar, kar bi bilo vredno omeniti.
Zato se bom omejil na to, da ti ponovim svojo najglobljo ljubezen in nežne želje, ki te bodo spremljale na vseh tvojih potovanjih. - Tvoj zvesti A. te objema milijonkrat.«
Tretje od pričujočih pisem, Slatina, z dne 23. junija 1843, se glasi:
»Najdražja ljubljena žena!
Pišem ti, medtem ko iz salona prihaja glasba, kjer zaradi deževnega vremena improvizirajo majhen ples. Zaradi pomanjkanja plesalcev, še bolj pa plesalk, pa miniaturnega plesa nikakor ne more zaživeti.
Najlepša hvala za včerajšnje prijazno pismo, ki sem ga prejel istočasno s precej dolgim pismom iz Gleispacha, ki si ga verjetno videla v Gradcu. Tako prijazna si in skrbiš za moja naročila, da se ti ne morem dovolj zahvaliti. Če kovinski gumbi na Quakerju niso več modni, se seveda strinjam, da jih je treba odstraniti in jih nadomestiti s črnimi, kajti čemu bi bilo moderno oblačilo z nemodernimi sestavnimi deli! Toda ali boš zmogla tudi z denarjem in ali ti lahko še vedno pošljem dodatek? Kako škoda, da pisma od tod v Gradec prispejo šele tretji dan, medtem ko so tista iz Gradca dostavljena že naslednji dan.
Od novih prišlekov lahko omenim le gospoda von Adlerskrona iz Pulsgaua, ki ga še nisem videl, in grofa Thurna, brata Tonija Thurna, ki živi v Celju in me je danes prišel pogledat k mizi, kjer je počasi začelo postajati nekoliko živahneje. Na žalost je vreme še vedno grozno in ker se od pitja slatine tukaj ne počutim nič drugače kot doma, upam, da bom lahko odšel, ko se vrneš, da bom lahko doma še nekaj časa pil tukajšnjo vodo iz črnila. Na sprehode hodimo vsak dan. Danes zjutraj sem se z Welspergom in njegovim sinom odpravil v Kostrivnico, v Novakovo Slatino, o kateri se veliko govori. Dve uri smo hodili nazaj v hitrem tempu. Tam trdo delajo. Nad izvirom je že zgrajen tempelj v zelo mešani arhitekturi (gotski koničasti loki z jonskimi stebri), izvir je obdan z marmornatim vodnjakom, zgrajena je hiša užitkov, gradi se stanovanjska hiša, narejene so bile instalacije (precej neokusne) itd., skratka, vidi se, da se dela resno. Skratka, vidite, da so stvari resne in da se tam veliko dogaja. Ko smo se vrnili domov, smo se zelo zabavali in dražili Dr. Socka z našim novim tekmecem ter tako nadomestili, da smo se na poti zmočili z dvema dobrima nalivoma.
Za konec ti povem, da moje zdravje ne dopušča ničesar, da te imam najnežneje rad ter da te v duhu objemam in poljubljam milijonkrat.
Tvoj zvesti A.«
Zadnje pismo ni datirano, vendar je bilo verjetno napisano 25. junija 1843 v Slatini. V njem je zapisano:
»Moja draga, dobra, draga Marie!
Danes ti pišem zelo kratko pismo, ne zato, ker bi imel premalo časa, saj mi ga ne manjka, ker že ves dan dežuje in me drži v sobi, ampak zaradi pomanjkanja dogodkov v našem življenju tukaj. Razen tega da je danes ponovno odšel mladi Welsperg, se ni zgodilo nič pomembnega. Apropos ad vocem Welsperg! Včeraj sem videl mlajšega v komični zadregi; ko smo šli mimo kipa svetega Janeza Nepomuka do spomenika vašega dedka, je v šaljivem tonu vprašal: »Kakšen idol je to?« »To je stari oče grofa Auersperga!« je odgovoril starec v žvižgajočem razpoloženju, ki je imelo precej komičen učinek. Pravkar so mi prinesli tvoje drago pismo z včerajšnjega dne, vendar mi žal še ne pove ničesar o tvojem prihodu. Kako hrepenim po srečanju s teboj, moj angel! Pridite kmalu, zelo kmalu! Tako zelo te imam rad.
Med bolniki je tudi ljubljanski odvetnik doktor Baumgartner, ki si ga videla v družbi lovca na hrošče Schmidta v Šrajbarskem turnu (Thurm am Hart); ima menda kapavico in ga je komaj mogoče rešiti. Tu je tudi uboga ženska.
Če bo ostalo pri starem dogovoru glede tvojega odhoda, bo to moje zadnje pismo za Gradec zate. Če v jutrišnjem pismu še ne bo napovedanega tvojega prihoda, ti bom v vsakem primeru poslal pismo, potem pa ti bom, takoj ko bom vedel za trenutek, tudi sam poletel v naročje.
Neskončno te objema in poljublja z najintimnejšo ljubeznijo in neizrekljivim hrepenenjem.
Tvoj zvesti A.«
To pismo je bilo morda res zadnje z grofovega bivanja v zdravilišču Slatini, saj je 26. junija po dolgem bivanju odpotoval nazaj v Šrajbarski turn (Thurn am Hart).
Iz knjige Vier Harhrhunderte deutschen Kulturlebens in Steiermark, Verlag Ulrich Mosers Buchhandlung, Gradec in Leipzig 1908
