Ilustratorka Ančka Gošnik Godec, pravljičarka v pomembnih časih vzpona te zvrsti v drugi polovici preteklega stoletja, je s svojim delom motivirala in navduševala najmlajše, kar je lahko dosegla samo s prepričljivim in učinkovitim likovnim nagovorom. Otrokom je vselej ponujala lepši in prijaznejši svet naravnih barv v sozvočju z živopisnimi poudarki. Knjižne ilustracije z njenimi liki so danes globoko usidrane v zavest bralcev mnogih generacij.
Prve risbe je po predlogi moža Rupka Godca, ki je bil zelo dober avtor enigmatike in ugank zavozlank za otroke, naredila za uganke, ki so bile objavljene v reviji Pionir, pozneje sta z ilustriranimi križankami za najmanjše nastopila večkrat, eno leto celo na vseh naslovnicah revije Ciciban (1981/82), kar je bil izviren, a zahteven podvig. Prve njene knjižne objave ilustracij so bile v petdesetih letih prejšnjega stoletja taborniške knjige: mož Rupko, ki je bil tako kot ona skavt, je napisal prvo knjigo o vozlih, ona pa jih je narisala.
Ilustracije, ki so bile sprva črno-bele risbe, so z leti postale vse bolj razkošne, prepredene s številnimi podrobnostmi, kompozicija se je raztegnila čez celo stran, pogosto celo čez dve, žive barve so do robov izpolnile slikovno podlago. Načrtno o slogu najprej ni razmišljala, niti ga ni zavestno dograjevala, spreminjal in zorel je spontano. Po literarni predlogi je najprej nastala drobna slikanica Majhno kot mezinec (MK, 1957) ob besedilu pisateljice Ele Peroci. Skupaj sta ustvarili kar nekaj danes klasičnih del, med katerimi je najbolj znana velika slikanica Muca Copatarica (MK, 1963). Obe sta se zavedali, da so pravljice največja naložba v otrokovo prihodnost, kar potrjuje tudi izbor ilustriranih pisateljičinih pravljic Za lahko noč. Presunljivo besedilo Franceta Bevka Pestrna je upodobila zelo čustveno, prav tako mojstrsko (v isti knjigi) tudi njegovo povest za mladino Lukec in njegov škorec (MK, 1974). Prva velika slikanica, ki jo je naslikala z natančnejšim opisovanjem podob, ki burijo otroško domišljijo in potencirajo njegovo radovednost, je bila knjiga Vile (MK, 1960) Charlesa Perraulta. S prepletanjem realističnih opisov s pravljično razsežnostjo je upodobila besedilo Modra puščica (MK, 1967) italijanskega pisatelja Giannija Rodarija, še večjo priljubljenost pa so z njenimi nazornimi ilustracijami pozneje požele pisateljeve Pravljice po telefonu (MK, 1974). Svoj ilustratorski slog je tudi pri upodabljanju klasične slovenske literature za otroke prilagajala tako posamičnim pristopom pisateljev kot starosti otrok, ki so jim bile knjige namenjene. V slikanici Marko na belem konju jaše (Borec, 1984) pesnika Toneta Pavčka gre za čisto harmonijo poezije in slik dveh velikih mojstrov, besede in podobe, nežno naslikano v mešani tehniki, s tempero in akvarelom. Pri realističnih podobah je v slike poskušala vnesti lasten domišljijski svet s po svoje slikovito zamišljeno paleto barv. S posebno ljubeznijo je naslikala pripoved Lučka Regrat (MK, 1987) Gregorja Strniše.
Z vizualno podobo ilustrator lahko nadgradi besedilo, kar doseže tako, da odpira nove prostore in gre v interpretacijo dlje od povedanega, globlje v pripoved. A zato se mora vanjo poglobiti, marsikdaj raziskati. Tega se je Ančka Gošnik Godec zavedala tudi, ko je v ilustriranje prejela rezijansko pravljico Tri botre lisičice (MK, 1976), ki jo je za prihodnje rodove ohranil dr. Milko Matičetov. Ponekod je nadgradila besedilo le z drobnimi, preprostimi hudomušnimi domislicami, včasih pa spletla celo svojo vzporedno zgodbo, kar je storila pri virtuozni upodobitvi poljudnoznanstvenega besedila Polonce Kovač v slikanici Zelišča male čarovnice (DZS, 1995, MK, 2001).
Oblikovanje slikovnega polja in likov v njem je bil vse od začetka njen izziv, še posebej so ji bile vse življenje blizu (poleg Grimmovih) slovenske in tuje ljudske pravljice. Pri svojih značilnih, otroškim očem nikoli nerazumljenih podobah za tuje ljudske pravljice, se je Ančka Gošnik Godec poglabljala tudi v etnološke in arhitekturne značilnosti besedil, ki niso izvirale iz naše kulturne dediščine. Navdih za razumevanje oblik slikovnega ozadja in nastopajočih figur, za določeno uporabo barv in njenih simboličnih pomenov v zgodbi, za razporeditev prostora in upodobljenih likov v kontekstu s tipografijo za ilustriranje predloženih besedil ter za zgradbo cele slikanice pa je – ne glede na trenutne umetniške trende – iskala v ljudski umetnosti. Prav zato so njene mehko humorne, tople, do detajlov natančne in hkrati pravljično ožarjene ilustracije izvirne, še posebej pa dragocene, ker je marsikatera zamisel zanje prišla iz slovenske etnološke dediščine.
