1. december 2021Letnik XXV
Začelo se je z malim in velikim déjem;
tako da od tedaj naprej so dajali me v nič.
Belobradcu so natezovali mi ušesa in često česnili po glavi.
Počakaj malo! Brez nuje in zavesti bil sem čisto tiho.
Bistroviden in razgaljen na čelu sem zastavil jezičku prvo brazdo
ter puntar neugnan, še mlečnih zob sem si obelodanil dan
Pišem, pišem, pišem! Ker mi misli neverjetno hitro grejo, pišem, kar zapišem.
Kot bi hišo zidal, pišem, kar si duša hoče. Kdo bi mi zavidal, ko srcé otožno joče.
Kakor pajek v mreži: krvoločen, lep in strašen, že ob zori sem na preži, potlej v luknjo zginem plašen.
Kaj sem jaz kaj drugega nego žužek žur.
Brez zle misli v meni zmeraj nekaj vre,
da gorím od želje, da si kaj naškrtam.
Če je pesem v redu mnogo lažje diham.
Koj potem s pogumno voljo jo nekam odpiham
in na preklini sončavi se razgaljen ure dolgo grejem.
Kdo bi razumel! Hodim, a ne sam. Grem za svojo senco, hlinim svojo vednost, in vprašujem – kam?
Davno tega s smrtjo leta, bil je konec neke dobe in začetek vsega, ki mi buri misli, kaj bo s tega.
Nazorno neobziren s krčevitim duhom pred nevihto bljujem v prazni dan.
Šalobardast nepogledno begam sem in tja, na vse drugo nič ne dam.
Dolgo že stojim, kot na trgu nemi kipi. Mrzel veter vame veje in obraz mi ripi.
Divja jeza vzdihujočega srca vame se pogreza, kakor v morje solza.
Izgubljen v omamni tugi blodim brez želja, zibajoč se v odsevu vode najdem mir v vijugi dna.
Nekoč sem bil drugje doma, zdaj potnik izgubljen korakam mimo gluhih sten veselja brez in brez želja.
Na poti nekaj mi je dušo vžgalo, v predmestju iščem in sprašujem, želim si sreče, upe natezujem in gledam, kje bo sonce posijalo.
Bojda nisem sam, da me upravičeno je sram, ko poslušam grešnost, kaj med sabo strici govorijo.
Ne da bi se mogel oddaljiti, rečem jim narahloma naravnost: To je ščeketanje pasjih riti, struganje ljubezni in pa nemoralnost.
Z virulentnim klepetanjem prepoznavam skrit nesmisel in žehtenje pristne boli.
Skrbno preizkušam sebe, preobračam svoje misli; koj nato mi vse odleže.
Govoranca je zdravilo! Z intenzivno brbljarijo si mirim duha napon.
Kajpadá! Kajsikrat ljudje, posebno v stiski, skušamo si bliže priti;
skupaj posedeti, malo pokramljati, prešerno se bahati in do solz se nasmejati.
Eni so mi rekli, da sem spletkar, drugi so se mi posmehovali, da sem nor.
E, kaj še!
Kaj bi jaz, slabotnež, s svojo slepo dušo neprestano drezal v gadjo luknjo?
Govorim utišan, nihče me ne čuje, ko sam sebe obtožujem.
Sebe samega se izčrpujem, ko utihnem sredi vrta usta so mi na stežaj odprta.
Božja gnada, ko še nisem gosnil, niti žugnil,
jaz, nasprotnež feministk, že sem bil kar se da gabljivo gledan.
Levo, desno generozno fackan, z ženskim ognjem denadiran.
Blaživka duše, čaj no, da počmrkam juho!
O, kajkrat sem jaz devoten tebe čakal,
ko si čičkala si ustne in obraz.
Ko gre za treznost duše, lačen v breg cikcakam, kaj če priti, srečo čakam, naj zgodi se, čim bo dan!
V luči spačenih pogledov bobnar lastne hvale samovnič se devam, dan na dan vse bolj bahat.
Sredi dneva skavsanih oči budno kukam izza vogla.
Ko mi v nos vzhlapi hlap ekspresnega kofetka, ker me nič ne veže, zgalopiram preko trga
in v dotiku hrepenenja intenzivne pažnje časomerno čakam, da mi hlačmanka postreže.
E, to pa, to! Veter duje mi v odprto dušo in se edinih misli
z endogensko silo kratkoživo, izrazito pogovarja z mano. E, to pa, to!
