1
Umna sova je doma z odprto dupljo
na presredku Gospejnega trupa.
Zven kozarcev govori o možnosti
potapljanja do dna, če smatraš, da
prejarko sonce sije skozi tvojo
zaprašenost uhojenih poti Zemljana.
Zaplavam pod gladino potemnitev,
in ker moj pogled ne vleče žarkov
vase, me svetloba ne zanima, zato
ostajam na sredini prostornine, na
pol poti med pesmijo in krikom.
Krmarim s tokom predvidevanj brez
nadarjenosti za levitve duše med
premenami ponudbe tržnice prevar.
Moja bela palica je ribiški pribor,
a nimam prave vabe, saj najboljše
ribe ne prijemajo na črno noč brez
čutnih senc Aladinove brlivke.
2
Dan popušča z lastovkami v preletu
kratkih ulic za odmevi stolne ure
in zavihek mraka barva vzhod neba.
Sedim na vrtu sovine dupline in
Čuk me pogleduje z boka, ker mi
svetijo ideje iz mrtvookih zrkel.
Sedim za mizo in sušim poslednje
kaplje piva, nakar me nekaj zmoti,
da zastrižem z uhlji v poloblo etra.
Eleganca petkanja po tlaku lušči
sloj pozornosti do jedra čutnih
piruet, ki režejo razum na žgoče
krhlje Erosovih ognjev, da zanetijo
nemir v sredo ravnotežja misli.
Ždim za mizo in poslušam petke
na odhodu, ves poparjen razcefram
vsiljeni osnutek premikanja teles,
ko sova prileti z naslednjim pivom.
MENJAVA KOLEDARJA
1
Prostornina časa zaječi v bronu
Janusovih vrat med razstavljanjem
minulosti na sličice iz podzavesti,
ko že preminejo odlistani obrazi
koledarja brez omotičnih vsebin.
Enajst odlistanih obrazov, enajst
odkljukanih lobanj, zročih skozi
votla polkna na poslednjo glavo,
ki z nasmehom opazuje razbrizganje
svetlobe čez lakoto potrošništva
s pomijami prevar in ponaredkov.
Celo snežaki so izginili pred
leti, ker zime več ne strežejo
bombaža in čad pokurjenih fosilov
redno prelakira praznik v poraznik.
2
Brazdanje poti za Betlehem in
odprta scena razgaljenih satirov
z mehovi vina pod božičkarico so
senčila na neodlistanem obrazu v
povorki z edino preživelo glavo.
A bliža se predpražnik Janusovih
vrat in poslednja glava je podprta
z enajstimi stebriči nuje po menjavi
koledarja, da znova zavrtimo oblo
neizpolnjenih obljub v ničnem teku.
In naposled, ko zavrejo žrela
mehurjaste penine, odlistamo umrlo
glavo koledarja, nato obesimo na
kavelj novo dvanajsterico živečih
glav brez oplemenitenih besed.
NA LOFOTIH
1
Poletje je visoko, a zunaj zebe
in ponoči vedno spiva brez noči,
ker sonce vodoravno pije morje
in tvoje veke so bleščeča svila.
Veter kodra skodle, ko ribiči
na barkah sortirajo ulov in luske
posrebrijo tvoje sanje z vonjem
po globinah sluzaste gostote alg.
S prsti berem tvoje gube, ki se
napihujejo v duši, medtem so
vrane že razprle školjke in šumenje
se kopiči v ušesih domorodcev,
ko grivasti valovi zagrgrajo ep.
Trkam tvojim angelom, da bi te
predali meni, ker te čakam nad
previsom sna z nestrpnostjo zategle
korenine rožnobrsta v svečavi muz.
2
Podobe se razcepijo, ko dvigneš
svilo vek v jutro brez škrlata
zore, da bi te rdečkasto poljubil
tja na nepopisano obličje dneva.
Pogledaš me in vidiš utrujeni
izraz bedenja, ki ga šepetam z
dotiki v tvoj prebujajoči žar
zavesti med črepinjami medlenja ur.
K tebi se privijem pod obleko
belega medveda, nežno te okušam
na vršičkih hribčkov in poližem
dišavnice orienta, ki so primezele
iz toplote juga skozi tvoje sanje.
A še sva na Lofotih in poleti
sije mraz, zato si drgneva telo
s telesom v zmrzali severnih noči,
kot nekoč pod luno Sredozemlja.
