Ali sta človek poezije in človek eksistence dvoje osebnosti v eni osebi?
Vprašanje, sliši se sicer nekam retorično, katerega si ne postavljajo le literarni teoretiki in predvsem kritiki v svojih refleksijah, je torej očitno zelo mamljivo in zapeljivo. Zapeljivo pa je tisto, če se malo pošalimo, kar nam mimogrede zvrti glavo oziroma postavi pod vprašaj našo namišljeno gotovost.
Česar ne najdeš v sebi, tega ne najdeš nikjer. Ni pomembno kar in kdo je, pa naj bo pesnik ali pastir, učenjak ali ribič, ki potaplja svoje mreže v morju, pomembno je, da odpira in odgrinja možnosti svoje duše, možnosti svoje zavesti.Svet človeku ni le nekaj danega, ampak tudi nekaj zadanega.
Eno je biti gost, drugo pa gostiti svoje življenje. Notranja rast je niz soočanj s samim seboj in življenje brez takšnih soočanj je življenje brez smeri. Spoznati sebe pomeni prepoznati ritem duha, ki deluje v tebi.
Tisti, ki prihaja, prinaša; tisti, ki odhaja, tudi. Nemalo zgodb, basni in legend pripoveduje o iskalcih sreče.Neznani avtor nam v svoji legendi tako pripoveduje: »Nekega dne je kralj opazil, da se je postaral. V veliki dvorani je svojima dvema sinovoma rekel: »Do večera imata čas, da to veliko dvorano napolnita!« Vsakemu je izročil srebrnik. To seveda ni bilo veliko.
Potem je nadaljeval:
»Kateremu se posreči, da dvorano napolni, tisti bo moj naslednik!«
Oba brata sta se podala na pot. Starejši je prišel na polje; kjer so kmetje opravljali mlatitev pšenice.
»Dal vam bom srebrnik za vaše pleve,« je rekel.
Kmetje so bili veseli, da se rešijo nepotrebnih stvari in še plačilo bodo sprejeli. Z veseljem so pleve odpeljali do gradu.
»Lahko me razglasiš za kralja,« je rekel starejši sin svojemu očetu. »Dvorano sem napolnil.«
Kralj pa je hotel počakati tudi mlajšega sina. Ko se je zvečerilo, je končno tudi ta prišel.«Odstranite to brezvredno reč iz dvorane,« je rekel. Potem je na sredi dvorane postavil svečo in jo prižgal. Topla svetloba je napolnila celotno dvorano in obrazi navzočih so bili razsvetljeni. Ostareli kralj se je nasmehnil in rekel mlajšemu sinu:
»Ti boš moj naslednik.«
Če iščeš svojo notranjo mero, se soočiš s tremi podobami: s podobo, kot jo imaš o sebi, s podobo, kakršen naj bi bil, in nazadnje s podobo, kakršen si.Ko to zadnjo res spoznaš, se prebudiš s spoznanjem, da srečo nosi vsak v sebi. Si kot igrajoči se otrok, ki v srcu združuje dvoje osebnosti v eni osebi.
O SRČNOSTI
»Dnevi so dolgi, leto je kratko.« Ne vemo sicer, kdaj in kje smo zapisano reklo po poti pobrali. Slednje zagotovo pridobi veljavo še posebej takrat, ko se izpolnitev takšnih ali drugačnih pričakovanj kljub našim naporom odmika v negotovo prihodnost. Vendar pa zmoremo, če smo le dovolj vztrajni, predvsem pa sebi zvesti, preveslati ta zgolj na videz prazni hod, ker se vedno znova, ob svojem času, izkristalizirajo spoznanja, ki nam omogočijo obrniti nov list.
O tem in še o čem nam pripoveduje La Fontainova basen O fantu, ki je padel v vodo.
Takole nam govori:
»Neki fant se je igral ob reki. Spodrsnilo mu je in padel je v vodo.Uspel se je ujeti za hlod, ki je priplul mimo. Neslo ga je mimo moža, ki je menil, da lahko znanost reši svet. Začel je poučevati fanta, kako se ne sme igrati na bregu reke, kako mora gledati, kam stopi, kako previdnosti ni nikoli preveč, in tako naprej. Možakar je še lep čas delil nasvete, a fanta je že odneslo po reki navzdol. Šklepetal je z zobmi in si mislil, da bi vso modrost sveta zamenjal za roko, ki bi ga potegnila iz vode.«
Kakor noben list na istem drevesu ni enak drugemu, tako tudi noben človek ni enak drugemu.Skupaj, in vsak zase, obračamo popisane in nepopisane liste, vendar ob tem ne kaže pozabiti, da razne vrednote dobijo svojo pravo veljavo šele iz osebnega doživetja.
O tem in še o čem nam pripoveduje arabska pravljica Skopuh in zvezde. Takole nam govori:
»Nekoč je živel zelo bogat star skopuh. Nek njegov prijatelj je zelo potreboval denar in ga je prosil za posojilo, čeprav je vedel, da je skopuh zelo trdosrčen. Starec si je izmislil pogoj:
»Lahko dobiš toliko zlatnikov, kolikor bi jih rad, če preživiš eno noč na zvoniku popolnoma gol, brez česarkoli, kar bi te grelo«.
Bilo je sredi zime in pihali so mrzli vetrovi. Ker je bil v veliki stiski, je prosilec pristal. Lahko bi bil zmrznil, a je vseeno preživel.
»Si kaj videl?« je vprašal nezaupljiv skopuh naslednjega jutra z velikim sumom.
»Ne, prav nič. Bila je trda noč, le zvezde so malo svetile«.
»Aha, zvezde!« je rekel skopuh. »Torej so te grele in se nisi držal najinega dogovora. Posojilo odpade!« Nekaj dni kasneje je prijatelj povabil skopuha na kosilo. Ko je ta prišel, je bila miza prazna.« Pojdiva pogledat, če je meso že pečeno,« je predlagal gost.
Šla sta. Lonec je visel na stropu, namesto nad ognjem.
»Bedak!« je vzkliknil skopuh. »Kako misliš, da se bo meso speklo tako daleč od ognja?!«
» Zakaj pa ne?« je očitajoče odgovoril prijatelj. »Saj si rekel, da so mene grele zvezde, četudi so bistveno bolj daleč!«
Če nisi odkrit s seboj, nisi z nikomer.
Življenje nas ne le sprašuje, ampak tudi kliče, človek odgovarja s svojo čustveno kot tudi razumsko dimenzijo, pa naj gre za razumevanje samega sebe in sveta okoli sebe oziroma občutenje stvarnosti in njegovih bremen.
O tem in še o čem nam pripoveduje La Fontainova basen Muha in mravlja.Takole nam govori:
»Muha in mravlja sta se sprli, katera živi lepše življenje. Muha, ki je kar pokala od neotesanosti, je mravlji natresla kup groznih besed.
»Ti si tako drobno, nepomembno bitje,« je brbljala.« Kako te ni sram, da se primerjaš z menoj, hčerko zračnih višav? Jaz gostujem v palačah največjih vladarjev in jem iz najrazkošnejših pladnjev. Če se mi zljubi, se lahko sprehodim po kraljevi glavi!«
Mravlja je potrpežljivo počakala do konca muhinega besedičenja in pazljivo odgovorila:
»Vem, vem, da mnogim hodiš po glavi, a kaj ko ne ločiš glave bedaka od glave modreca. Še več, v vseh palačah niti najmanj nisi dobrodošla. Res ne vem, zakaj zapravljam svoj čas s teboj. Pripravljati moram zaloge za zimo. Čeprav smo mravlje drobcene, smo pametne in mraz nas ne umori.Muhe lahko letite visoko. Ampak, ko pritisne mraz, padete na zemljo skupaj s suhim listjem. Takrat vam krila niti najmanj ne koristijo!«
Vse si mora vsakdo priboriti sam.
Na tej poti se seveda ne da kar tako mimogrede obiti spopada med čustvi in razumom v sebi, kajti tiste pozunanjene bližnjice, ki kar naprej obljubjajo med in mleko, čebel in krav pa nihče ne vpraša so na moč vabljive in zapeljive, ko se sprašujemo, kaj je v nas (še)ostalo resničnega, dobrega, lepega. Med in mleko lahko na simbolni ravni opredelimo tudi kot mitska arhetipa. V mitu skrita želja, da bi se nam v življenju cedila med in mleko, ni ravno od včeraj, pa tudi nič je še ne bo pobralo, nezavedno usmerja našo izbiro vrednot. To, da čebel in krav nihče ne vpraša, nam govori o nezavedni ravni našega opredeljevanja.
No, privoščimo si še drugačno interpretacijo. Pokukajmo torej za hip v anatomijo pravljic Kaj se dogaja? Gremo po sledi, korak za korakom. Naš pravljični junak zapusti varno naročje doma in se poda v širni svet z zastavljenim ciljem.Slednje nam asociira zavest. Potem se na svoji poti, v tujem svetu, sreča s čarovnicami, zmaji, zaprtimi vrati, spopad z nevarnostmi je neizogiben. Slednje nam asociira nezavedno. Naš pravljični junak je več kot dovolj srčen, kot se za pravljico spodobi, vrne se domov kot zmagovalec, a spremenjen.
Za vsem tem se seveda »skriva« tisto težavno vsakdanje vprašanje :«Kako stopiti trdno v materialni svet, ne da bi pri tem izgubili duhovnega?« Ne nazadnje, vsakdo si želi biti glavni igralec v svoji enkratni zgodbi, mar ne? Gora nad gorami je lahko tudi naš domači prag. Za strahom, ki pleše po prstih, caplja udomačena tesnoba.Tesnoba caplja za užitkom kot dolg za obljubo. Dobro in zlo rasteta z razumom, toda prvo korenini v srcu. In v tem kontekstu je vsaj za nas najpomembnejši čisto preprosti človeški vzgib, s kateri se vzajemno obdarujemo, pa naj se komu še tako pocukrano sliši. Kar je od srca, do srca tudi seže.
