Tisti skriti svet, v katerem spustiš vse svoje emocije na svobodo
Krik.
Lek.
Poezija.
Ves moj jaz. Radost in strah.
Strast.
Slast.
Duhovni mir, ega muha.
Poezija – njeno veličanstvo duše na piedestalu.
Glasba duše, črke, besede, note.
Festival lepote.
Beseda kot oda, ko se glasba doda. Ljubezen se slavi, kakor ko se sanje oglase.
Ko pisana beseda zapleše z noto, uroči te z vso človeško prelestjo.
KOVČEK LJUBEZNI
Razpravila bom kovček,
ki potuje često.
Pospraviti stvari
vsako na svoje mesto.
Pospraviti misli
v fine omare.
Zakleniti sanje
v pregrade stare.
Pomislila je želja.
Hoče svoj mir.
pred samoto nadležno,
da duša se reši.
A – o čem piše
moja desna roka.
Za sanjača prazen kovček
najtežja je stvar.
A –. o čem govorim.
To bi ne bila jaz.
Kovček prepoln je
potujočih sanj.
Večno ljubezen išče
in dobroto sveta.
Zato pogosto putuje
Tava po svetu.
Sanjaška misel
pot svobode slavi.
Nočem razpraviti
svojega kovčka ljubezni.
OBRAZ LJUBEZNI
Meglene sanje
so postale stvarnost.
Sanje, v katerih domišljija ne spi.
Stekleni stih
s korzetom iz pene
v stvarnost spreminja sanje njene.
Peneči biser,
ki boža steno,
z nasmehom briše
senco megleno.
Pogleda hrepenenja
več ne skriva.
Človek iz megle
z ljubeznijo diha.
Na zvezdni sledi
se vrtinčijo biserne sanje.
Megleni pajčolan odkriva
obraz ljubezni.
