ELEKTRIČNE LUČKE

Pred nekaj leti …

»Kdo je?« je vprašal Štefan, Darka je naredila luč v kopalnici. Pred hišo je ropotalo. Nekdo je nekaj momljal. Po stopnicah v hiši sta pritekla Uta in Dani.

»Nekdo je zunaj …« je zašepetal Štefan, ki je medtem pograbil sekiro, ki jo je hranil v kotu.

Vsi so se spogledali. Uta je zacvilila, ko je nekdo od zunaj razbil šipo.

Darka je tekla k telefonu in hitela klicati policijo.

»Kdo je?!« je zavpil Dani in pogledal očeta Štefana. Uta se je skrila v polmrak dnevne sobe in od tam opazovala babico, ki je odložila telefonsko slušalko.

»Pridejo …« je zašepetala.

»Upam, da čim prej!« je odvrnil Dani in se približal Štefanu, ki je z varne razdalje gledal skozi kuhinjsko okence, če bi kaj videl. Sredi dvorišča je stala senca in zdelo se je, da zre proti električnim božičnim lučkam, ki so utripale v več barvah.

Štefan je počasi odprl okence. Darka se je zdrznila, Uta je do konca potonila v mrak dnevne sobe, da se je slišalo le še njeno prestrašeno dihanje.

Dani je zašepetal Štefanu:

»Verjetno je kak vaški pijanec … Greva ven … Pogledat!«

»In če jih je več? Če se še kdo skriva za vogalom?« je vprašal Štefan.

»Počakajmo na policijo!« je prirezal Darkin glas nekje iz teme.

V tistem se je z dvorišča zaslišalo glasno petje in zatem še glasnejše vriskanje. Moški, ki je prej stal kot vkopan sredi dvorišča, je zdaj poplesaval sem in tja, vmes pa kričal: »Doma sem! Doma! Končno sem … doma?!«

Štefan se je v tistem opogumil in stopil do okenca. Sekira, ki jo je še vedno čvrsto držal v rokah, se je zableščala v siju zunanje svetlobe, ki so jo oddajale električne lučke.

»Gospod, kdo ste?! Gospod … povejte, kdo ste!?« je zaklical skozi okence.

Moška senca se je približala. Štefan je stopil korak nazaj.

»Ne delaj se norega! Kot da me ne poznaš! Doma sem! Prispel sem domov! Končno!!« je kričal moški iz teme.

»Kako vam je ime?« je vprašal Dani, ki se je zdaj tudi približal okencu.

»Tone sem. Hja, pa menda ja veste, kdo sem!« je zabrusil oni nazaj.

»Ste sami?« je vprašal Štefan.

»Kaj?!« je zakričal. »Sam?! To pa ne. To bi bilo grozno, biti sam … Ne, ne …«

Štefan je vzel baterijo in posvetil v smeri moške sence, ki je zdaj stala ob odprtem okencu in zrla v hišo. Darka si je pokrila usta in se zdrznila od strahu, ko je videla, da je mož na dvorišču ves krvav po obrazu.

»Kaj pa ste počeli? Saj ste krvavi po obrazu ...« je rekel Dani, ki se je sedaj do konca približal okencu, ob katerem je stal tudi Štefan.

V tistem je moški pričel gledati v eno smer in ni rekel niti besede več. Pričel se je tresti.

»Gospod,« je dejal Štefan, »ali vas je kdo napadel? Ste imeli nesrečo?«

V tistem je iz daljave pritulil policijski avto. Dani in Štefan sta stopila iz hiše, Darka je vse opazovala s hodnika, Utinega obraza ni bilo več na svetlo. Slišalo pa se je dihanje, ki se je tu in tam ustavilo, da bi bolje slišala, kaj se dogaja zunaj pred hišo.

Policista sta naveličano izstopila iz avta in pričela spraševati, kaj se dogaja. Moški je zdaj ponovno zrl v električne lučke in se tresel.

»Gospod, vaše dokumente, prosim,« je rekel policist.

Možakar ga je pogledal. V njegovih očeh so utripale električne lučke, ki so se razprostirale po dvorišču. Pogledal ga je z grozo v očeh:

»Hm, to bi bilo pa res strašno, da ne bi vedel, kje sem, kajne?«

Drug policist je medtem nekaj govoril po telefonu. Potem se je približal in rekel: »Gospod se je zaletel, z avtomobilom, ki so ga našli v gozdu ... Potem pa je očitno po temi taval do sem. Pri tem se je poškodoval. Reševalec je že tudi na poti.«

Tone je ponovno, kot kakšen radosten otrok, pogledal v električne lučke in vzkliknil:

»Kako lepo svetijo!«

»Gospod, ponesrečili ste se,« mu je pojasnil drug policist, »zdaj greste z nami.«

»Kam?« je vprašal, kot bi odprl pokrov skrivnostne škatle.

»V zdravstveni dom, da vam uredijo obraz!« je odvrnil prvi policist.

»Saj pa sem doma, me bodo tu oskrbeli, bom tu dobil pomoč!«

»Gospod, vi ste doma v Škofja Loki, pripeljali ste se do sem ... zatavali po temnih cestah Vasi in se izgubili. Potem ste se zaleteli z avtom in krvavite ...«

»Moje lučke ...« je rekel in se pričel tresti.

»Kakšne lučke?« je vprašal Dani in se mu približal.

»Te ...« je pokazal s prstom na električne lučke, ki so ves čas utripale v različnih barvah – zdelo se je, da vse bolj in bolj hitro.

Dani je šel do stikala in jih izklopil. V tistem je moški zakričal s krikom, ki je preparal dvorišče, potem pa omahnil po tleh. Odpeljali so ga …

Medtem ko je Darka drugi dan svoji sestri po telefonu pretreseno govorila o tem, kaj se jim je ponoči pripetilo, je Uta to isto pisala po Facebooku, Štefan pa je ob kozarcu domačega vina to razlagal sosedu.

Dani je medtem stal v kleti, kjer je imel prazno škatlo od tistih električnih lučk, ki so tako privlačile zmedenega starca. Šele sedaj je opazil, da je nenavadne barve. Ni vedel, kako naj jo poimenuje; tudi pisava, s katero je nekaj pisalo, je bila neobičajna.

»Uta!? Si ti prinesla te lučke?!« je zakričal gor, v njeno sobo.

»Ne!« je zabrusila in dalje poslušala glasbo.

Dani je vsako leto kupil kakšne nove električne lučke, včasih so kake tudi dobili od koga, predlani je nove prinesla znanka, teh pa se sploh ni spomnil, kdaj jih je obesil na stebre pred hišo. Ko se jim je približal pri belem dnevu, so ga nenavadno privlačile. Nagovarjale so ga z drobnimi prozornimi telesci iz stekla, kot bi mu nekaj šepetale. Šepet je bil vse močnejši. V glavi se mu je pričelo vrtinčiti.

Na današnji dan …

Iz službe se je Dani vračal pozno, krepko čez polnoč je bilo. Zunaj je močno snežilo.

»Jebenti!« je preklinjal, ko je še komaj brisal sneg s šipe med vožnjo. Že ko se je približeval Vasi, je videl trume ljudi, ki so se v temi nekam valili. Bolj ko se je približeval domačemu hribu, na katerem je stala njegova hiša, več je bilo čudnih senc, ki so se premikale v isti smeri. Ko je prišel do vznožja gozda, po katerem je vodila potka do njihove hiše, je moral trobiti, toliko senc je šlo tja gor. Zdaj je spoznal, da so namenjeni k njim. Z grozo je pričel iskati telefon.

Ampak saj vsi spijo, je pomislil. Telefon je zvonil, a se ni noben javil. Poklical je policijo.

Odprl je okno in ven pomolil glavo. Ni mogel povsem razločiti, kdo so ljudje–sence, ki so težko dihali in korakali v isti smeri.

»Na zasebnem ozemlju ste!« je kričal.

Pohodil je plin, da se je sneg kar skadil po temi. Ko je prišel do dvorišča, je zagledal postave, ki so nepremično stale in zrle proti električnim lučkam. Te so žarele v nenavadni barvi – Dani se je spomnil na škatlo – in utripale vse bolj hitro.

Dani je še enkrat poklical policijo.

»Na pomoč! Prijavil bi vdor na zasebno zemljo ... in prijavil bi ...« je sopel. Besed sploh ni mogel več izreči.

»Gospod, pomirite se!« je bilo slišati na drugi strani.

»Policisti so na poti.«

V tistem je škrtnila kljuka na vratih. Sence so se pričele razlivati v hišo. Nekdo je zlomil okno in kričal, da hoče lučke.

»Te lučke so moje!« je kričal Dani in pograbil sekiro.

»Te … lučke … so … samo … moje!"

S sekiro je mahal po zraku, večkrat je njeno rezilo švignilo med postavami, ki so se razlivale po kuhinji in potem počasi vstopale v dnevno sobo, spalnico, se motale po stopnicah navzgor, izginjale v stene ...

»Gospod Dani, z nami boste morali ...« je rekla mlada zdravnica in prijela Danija za roko.

Naložili so ga v reševalni avto.

»Spet je imel napad. Gospod je hudo bolan. Na domačiji je ostal sam. Starši so umrli, hči pa je odšla v tujino. Že pred leti. Ima spet privide. Potrebno ga bo hospitalizirati ...«

»Tone mi bo ukradel lučke!« je še zavpil. Ostali so se samo nasmehnili.

V tistem so se vrata reševalnega vozila zaprla. V vzvratnem ogledalu pa je Dani videl, kako mu nekdo maha, videl pa je tudi, da je ta nekdo hitro snel lučke, jih pospravil v škatlo nedefinirane barve in izginil v globoki sneg.