Doris Debenjak roj. Kosec (* 5. avgust 1936, Ljubljana — † 21. september 2013, Ljubljana) je bila hči kočevarske matere Erne roj. Krisch, a tudi njen oče Ladko Kosec je imel v svojem rodovniku tirolske in švicarske prednike. Doma so govorili nemško, slovenščine se je naučila kot osnovnošolka, ko je leta 1942 ponovno prišla v Ljubljano. Po diplomi iz germanistike je eno leto poučevala na srednji šoli v Novem mestu, potem je bila asistentka na Filozofski fakulteti. Njeno veliko zanimanje je veljalo nemški književnosti, bila je že dogovorjena za doktorat iz motivacije pri E.T.A. Hoffmannu. Obenem se je začela njena prevajalska dejavnost s prevodi povzetkov in študij zlasti iz zgodovine in jezikoslovja. V tem času se je rodila ljubezen med njo in podpisanim, poročila sta se sredi junijskega izpitnega roka 1963 in preživela skupaj petdeset let in dobre tri mesece. Še pod dekliškim priimkom je objavila dva zahtevna literarna prevoda: Brechtovo »Sojenje Lukulu« in pa Grassovo vzporedno zgodbo k »Pločevinastemu bobnu« pod naslovom »Nekoč je živel Führer in Reichskanzler«, oboje v reviji Problemi, letnik 1962/63. Na prevajanje in lingvistiko se je preusmerila, ko jo je ginekolog opozoril, da kmalu ne bo več mogla imeti otrok. Odločila se je za materinstvo, oba otroka pa sta potem zrasla dvojezično, nemško ob omici in njeni sestri, le-ta ju je poučevala ob nemških šolskih knjigah. Vrnimo se k Doris: Iz asistentke za literaturo je postala lektorica in je vrsto let delala s študenti, poleg germanistov zlasti z zgodovinarji. Zaradi sistemske bolezni se je nato odločila za samostojen poklic kulturne delavke. Na podlagi obilnih prevajalskih izkušenj se je lotila tudi slovaropisja in pripravila za Cankarjevo založbo nemško-slovenski in slovensko-nemški slovar, ki je doživel mnogo ponatisov. Ta slovar je nastal še na listkih, zanj je ekscerpirala ne le terminologijo raznih strok, temveč tudi vezno besedilo strok. V osemdesetih letih, v kameni dobi računalništva, smo tihotapili iz Avstrije vitalne dele računalnika, ki ga je bilo tedaj prepovedano izvažati v Jugoslavijo. Z njegovo pomočjo je potem nastal Veliki nemško-slovenski slovar, z bistveno tehnično pomočjo sina Primoža, ki je medtem diplomiral iz matematike. Sledile so izboljšave računalnika, nastal je Veliki slovensko-nemški slovar, oba slovarja sta doživela predelavo z upoštevanjem spremenjenega nemškega pravopisa. Že mali slovar, tembolj pa veliki, sta veliko pomenila tudi Slovencem na avstrijskem Koroškem: bila sta dokaz, da je komplicirane vsebine mogoče povedati tudi v slovenščini. Tostran Karavank tega ob nacionalnih univerzah ni bilo več treba dokazovati, in upati je, da tudi malikovanje angleščine ne bo podrlo te jezikovne samozavesti. Doris pripada tudi zasluga, da smo se lotili velikega projekta: prevoda Valvasorjeve »Slave vojvodine Kranjske«. Še kot lektorica na fakulteti je s študenti zgodovine delala na odlomkih iz Valvasorja in je zato vedela, da je tekst v načelu prevedljiv, čeprav delata jezik in pravopis 17. stoletja seveda težave. Z intenzivnim delom smo bili v troje nalogi kos. Hči Mojca je od strani pomagala pri korekturi in lektoriranju, prevajalska trojka pa se je usklajevala tudi v klepetu pri kosilu. Pri naslednjem Valvasorjevem besedilu - »Topografiji Koroške« - pa so se precej na začetku zlomile njene moči, in kmalu smo jo pokopali. Vendar pa prevod kot njeno zadnje prevajalsko prizadevanje nosi tudi njeno ime.
Kot rečeno, doma pri starših je govorila nemško. Prva leta po vojni seveda šepetaje. Redno je obiskovala tudi staro nemško gospo Hanno (1875-1970). Časi so se bili umirili, ni bilo več tiste surove diskriminacije prvih povojnih let. Ko pa so ob osamosvajanju Slovenije nekateri pisatelji zanosno govorili o »sinovih slovenske matere« in ko je tedanji predsednik vlade poudaril za pobite domobrance: »Tudi oni so bili Slovenci«, pa so se odprle stare rane: spomnila se je noči, ko so ji odpeljali mater in zapečatili pol stanovanja, da bi ga po izgonu matere nacionalizirali, ona pa je šla v šolo neurejena in stala zato v kotu; mati se je čez nekaj tednov vrnila, ker so zahodni zavezniki sprejemali samo cele družine ali pa samske osebe. Spomnila se je, kako so ji stranke v hiši pljuvale pred noge, ker je imela neslovensko mater; vprašala se je, ali so bila življenja Kočevarjev, tudi otrok, zaradi napačne narodnosti manj vredna od domobranskih. Reakcija na to je bila, da je bila med ustanovitelji društva Peter Kosler in si začela prizadevati za priznanje nemške manjšine v samostojni Sloveniji. Pozneje se je pridružila še Društvu Kočevarjev Staroselcev - Gottscheer-Altsiedler-Verein, ki je bilo starejše in večje, zato tudi aktivnejše, in v njem delovala do zadnjega trenutka. Po svojih močeh se je zavzemala za uveljavitev nemške manjšine in podpirala prizadevanja za povezavo nemških društev v zvezo. Priznanje manjšine, njena velika želja, je še vedno bolj skupna želja kot pa politična realnost. Nadaljujmo torej do cilja, tudi v njen spomin.
