V času, ko nas preplavljajo besede begunec in begunci, sem se spomnil in preštel, kolikokrat sem postal prebežnik-ali begun. Začetek mojega bežanja je, kot ponavadi, nezavedno bežanje od doma in obveznosti. Po šoli sem raje zbežal na igrišče za žogobrc, kot domov. Potem sem včasih dobil porcijo klofut. Po končani osnovni šoli sem dobil štipendijo in šel od doma v internat. Po končani srednji šoli sem, spet dobil štipendijo in šel študirati v toti Maribor. Višjo agronomsko sem končal star 18 let. Pozneje zbežal študirat v Ljubljano.
Po končanem študiju, sem dobil prvo zaposlitev v Luki Koper, zorenje banan in drugih agrumov. Zatem, sem iz Kopra prebegnil v Ljubljano na Inštitut GZS. Delal kot raziskovalec in sem izdelal projekt Zložbe kmetijskih zemljišč – izbira najboljših možnosti. Ko mi niso dovolili podpisati avtorstvo vodenega projekta, sem prebegnil na Sekreteriat za kmetijstvo.
Še dandanes je nosilec naloge napisan nekdo, ki ni prispeval niti stavka, samo ime in priimek. Utemeljitev je bila, da jaz jugovič in čefur, ne morem biti avtor in nosilec raziskovalne naloge. Tako sem bil prvi izbrisani v deželi tej, davnega 1974.
Pozneje sem bil nekaj časa svobodnjak, in redni ter občasni gost Šumija. Pisal za Sodobno kmetijstvo, Mladino-rubrika znanost in tehnika, aforizme tedna, Proteus, Znanost i tehnika, Bilten zavoda za planiranje, TT, Pavliha, Jež, Nedeljski, Radio in TV Slovenija, Radio Trst in drugod. Pisal aforizme za Sodobnost in Dialoge. Sodeloval na razpisih za nagrade. V Mladini dobil srebrno in bronasto puščico na razpisani olimpijadi za satiro. Na festivalu humorja v Ribnici dobil drugo nagrado ter od časopisa Aritas. Hotel objavljati tudi v Novi reviji, toda zaradi nekega šovinističnega izpada, pomembnega moža NR v klubu NR, sem se temu odpovedal. Občasno tudi prevajal.
Iz svobode sem, spet šel na tlako v KŽK Kranj, kjer sem delal v stroki in sodeloval pri nastajanju pomembnih projektov (oljarne,sirarne, brez virusne sadike itd.).
Po prihvatizaciji, delal kot vodja investicij Mecator-MDK in Mercaror Mesoizdelkih Škofja Loka. Proti koncu tlačanske kariere bil, ni kriv ni nedolžen, direktor JEM-Jesenice.
Ob delu pisal aforizme in humorno satirične sestavke. Najraje sem pisal za Mladino in Večer-Toti list. Pisal v materinščini za Žikišon in Maxminus, kjer sem bil član redakcij.
Zdaj pišem kolumno »Slovenski dih« za »Diogen« Sarajevo v obeh jezikih, (bošnjački in slovenščina).
Mimogrede, bil uvrščen v Petanovo antologijo Jugoslavanskih aforistov in antologijo balkanskih aforistov-dvojezična izdaja, avtor Vasil Tolevski.
Kot se je delo kazalo, tako sem menjaval bivališča in postajal begun. Če začnem od zadaj, moje predzadnje bivališče je bila Vas-Fara na Kostevskem ob reki Kolpi. Kupil lepo hiško, tipično Kostevsko. Užival ob delu in na potepih po kraškem robu nad Kolpo. Sami biseri neokrnjene narave, Krempa, Krokar-pragozd, Kosa, dolina Kolpe od izvira pa do Vinice. Vas je v neposredni bližini mejnega prehoda Petrina, in samo pol ure do Crikvenice in Rijeke.
Iz Vasi sem pobegnil zaradi hrupno nasilnih prvih sosedov. Po prodaji hiše, prebegnil za kratek čas v Portorož. Od tam me pregnala poletna vročica in hrup navdušenih fureštov, v glavnem slovenskih turistov.
Med direktorovanjem na Jesenicah sem bival na Bledu. Kupil vogal secesijske hiše na Grajski ulici. Lepa lokacija, spomeniško zavarovana hiša, je od strani stanovalcev začela spreminjati podobo. Balkončki, nova okna in balkonska vrata. Ko sem opozoril sosede na isto, se je začelo. Grožnje, zmerljivke, psovke itd. Dobro sem prodal svoj apartmajček, Bled je le Bled, in postal spet begun.
Kupil stanovanje na Planini v Kranju in nekaj časa dobro spal. V neposredni bližini mojega balkona je brat Albanec odprl prodajo bureka in pic. Delovni čas je bil od jutra do jutra na črno.
Nič ni pomagalo, spet prodaja stanovanja in v begunstvo na Notranjsko. Med Logatcem in Planino leži vas Grčarevec. Kupil brunarico na robu gozda sanjska samota, mir in veliko sonca. Brunarica je bila brez vode in elektrike. Lotil sem se tihega raziskovanja, kako to doseči, da dobim elektriko in vodo sočasno. Po poizvedbah in pridobljenih soglasjih je bila še ena ovira. Lastnik sosednih travnikov je bil notranjski kmet Andrej, ljubitelj težkih posavskih delovnih konj. Jaz kot visokokvalificiran kmet, sem našel skupno besedo z vaškim posebnežem. Dovolil mi je prekopati svoje travnike v dolžini 350 m in napeljati vodo in elektriko. Seveda sem travnike povrnil v prvotno stanje, in posejal travinje na trasi kopanja. Ostala sva prijatelja do današnjih dni. Brunarico sem uredil, kot za Janka in Metko in nekaj časa živel v miru božjem. Pozneje sem to brunarico tudi prodal zaradi dela na Jesenicah.
Vmes sem živel s prijateljico, tudi na Bregu ob Savi pri Kranju. Hišo smo imeli v lasti in smo jo uredili oziroma dogradili in adaptirali. Po nekaj letih je privihrala osamosvojitev RS. Vaški prenapeteži so začeli v turnu vaške cerkve izvajati dolgotrajna zvonjenja, vsaki božji dan. Jutrarnja maša je bila oznanjana tudi s polurnim zvonjenjem. Posebne vaje so bile ob sobotah in nedeljah. V turnu so zvonarji pili, kvantali in psovali ter besno nabijali. Po pritožbah na kranjski dekanat in ljubljansko škofijo sem postal vaški sovražnik št.1.
Začeli smo hišo prodajati. Bilo je kupcev kar veliko. Hiša je bila na robu gozda nekaj deset metrov od kanjona Save in blizu Kranja in Ljubljane. Kot zanimivost, eden od zainteresiranih kupcev je bil tudi, pokojni g. J. Pučnik. Ene nedelje si je prišel hišo ogledati. Sedeli smo na terasi, pili sok in kafe, ter dogovarjali potankosti prodaje oziroma nakupa. Na pol poti pogovora, se začne iz turna oglašati zvon, in zatem vsi zvonovi ter pritrkavanje. Hiša je bila od cerkve oddaljena kakih 200 m.
Razgovor smo morali prekiniti, kjer nobeden ni mogel slišati nič drugega kot samo klepanje zvonov. Po kakšnih pol ure hrupne agresije se je g. Pučnik zahvalil in z nelagodjem pove, da bo po telefonu sporočil svojo odločitev. Od prodaje ni bilo nič. No, imeli smo srečo, in smo hišo dobro prodali dvema zdravnikoma. Upam, da jih zvonovi niso motili.
Ko sem končal aktivno delovno dobo, sem se umaknil v Haloze. Kupil hiško na bregu s kletjo in vinograd. Blažen mir, sonca več kot v Portorožu. Prvih nekaj let užival v miru in idili. Potepal se po haloških, prleških in zagorskih gričih, ko ni bilo dela v vinogradu in kleti. Občasno so me motili glasni sosedi in ljubitelji alko hlapov. Njihove štorije in baldorije, kot pravijo Primorci, so trajale tudi do poznih nočnih ur, najraje do jutra. Potem sta se soseda čez grabo naselila za stalno. Opredelila se za bio kmetovanje in bio vino. Preden je peronospora pokončala trto sta sprejela podarjene koze. Zgradila barako, ki je tudi kurnik. Naredila sta poslovni načrt za rejo koz in kozlov in nadaljevala »bio« kmetovanje.
Kot visokokvalificiran kmet sem pričakoval, da bosta kozarja koze molzla, in bomo imeli kozje mleko, skuto in sir. Od tega ni bilo nič. Bio vinograde je vzela plasmopara viticola-peronospora. Kaj bo s kozjo »farmo« v Halozah, kliknite in videli boste koze na facebooku. Nisem pristaš zasužnjevanja živali za prazen nič, in težko je to gledati in poslušati. Če kozarje ne presvetli nebo, bom spet postal begun. No, na to sem se navadil, saj mi čefurji ostajamo ahasveri. Škoda! Haloze so mi ljube, imajo prvinskost in bi lahko bile slovenska Toskana. Rad sem kmetoval, grozdje ter vino sem z veseljem sorodnikom in prijateljem dal. Malo po Slomškovo. Na koncu povem lasten aforizem, vedno me najbolj skrbijo moji neumni sovražniki.
