V Jemnu je vojna, uradno in neuradno. Jemen je napaden.
Mesto se pravkar prebuja.
Zbudim se takoj po jutranjem klicu za molitev. Petek je v Sani nedelja, al juma, namenjena počitku, meditiranju in obiskovanju. Tako je bilo pred vojno.
Iz omare vzamem debel volnen pulover in ga oblečem. V zraku brnenje avionov, »apači« na svobodnem jemenskem nebu, kriči neuradno uradni radio Sana. Poziv meščanom k demonstracijam popoldne proti vojni in proti uporabi prepovedanega orožja. Tisoči so na cestah, vije se dolga kolona, mnogi nosijo jemenske zastave. Povsem so mirni, disciplinirani, ponosni, dostojanstveni, veličastni. Jemen bo triumfiral, Jemen bo zmagal, Islam bo zmagovit, Ban ki Moon, Združeni narodi, kje ste ... Mooon... se vrača odmev z gore Nugum, ki kar tako visi nad prestolnico.
Mir v času vojne. Vojna v času miru.
Pričetek tedna. Spodaj trgovine, restavracije, vrvež. Zjutraj starši spremljajo šolarje v bližnjo šolo, trdno jih držijo v roke in jih pospremijo prav do šolskih vrat. Iz restavracije diši po fižolu in jemenskem kruhu, siru; to je zajtrk v Sani. Poziv prostovoljcem darovalcem krvi. Zbirno mestno je na trgu pred vhodom v staro Sano, vsako soboto. Naj grem? Ne morem se odločiti. Naslednjo soboto grem in darujem
kri za borce.
Zvoni telefoni, civilna zaščita, reče glas. Je na vašem koncu vse v redu in mirno? Da, zagotovim. Patriotske pesmi iz hreščečega zvočnika: »Jemenec sem, vprašaj zgodovino, vprašaj ... Jemenec sem.« Že druga sovražnikova ladja je potopljena v jemenskih vodah, zmagoslavno poroča neuradno uradni radio Sana.
Tukajšnja nedelja je povsem običajen dan. Odpravim se v internet cafe, ker so tam zveze hitrejše. Z mestnim avtobusom se odpeljem na drugi konec mesta. Mestni avtobusi vozijo drug za drugim. Kar pa je najboljše, je to, da ustavijo tam, kjer želiš, in vstopiš tam, kjer se ti zahoče. »Izstop za križiščem,« zakličem vozniku. Na poti nazaj srečam študente, ki na bližnji fakulteti pripravljajo razstavo svojih umetniških slik. Motivi večne jemenske pokrajine, rože, sončni zahodi. Lepe so, domiselne, jih pohvalim. Zagotovo pridem na otvoritev.
Še do pred nekaj leti je bila Sana mnogo manjša. Stari del mesta je zavit v obzidje v peščeni barvi. Mesto pa je preraslo te okvire. Po zadnjih ocenah šteje dva do tri milijone prebivalcev. Včasih več, včasih manj ... prava mora za tiste, ki dajo vse na številke.
Mirna noč in mesto se pravkar prebuja. Na cesti pred hišo osamljen nogometaš jemenske državne reprezentance, ki vadi kondicijo, da bo ponesel ime Jemna v svet. Točno ob 7. uri zjutraj se pojavijo šolarke v dolgih zelenih ali modrih šolskih haljah, z nahrbtniki, polnimi knjig, na poti v bližnjo osnovno šolo. Hodijo zravnano, pokončno kot dateljnove palme. Mesto živi previdno.
Po nakupih moram. Dan z rumenim soncem na nebu. Kljub številnim trgovskim hišam ali, učeno, »shopping mallom«, ki jih je v Sani kot gob po obilnem monsunskem dežju, še vedno najraje zahajam v stari del mesta, povitega v obzidje v peščeni barvi. Tukaj srce mesta še vedno bije. Hreščeč glas iz zvočnika »kava, grozdje, rozine, lubenice, moja zemlja je zlato«, revolucionarne pesmi, ki odmevajo iz avtomobilov, »narod je moč« in »Jemen bo zmagovit«. Ozke ulice, majhne trgovine, iz katerih prodajalci kličejo ponudbe, kupi toplih odej, jopici, mila, svetilke, tkanine, rozine, kava, kadila, čevlji, vse po zmernih cenah. Diši po kumini, zinajbilu, tamr hindi, krfatu in tisočerih vonjavah, kot nekoč na dišavni cesti, ki je peljala iz Indije do obal Sredozemskega morja. Zgodovina, ki se zdaj zdi kot uvele rože v vazi v vetru. Ali kot ponočne sanje, ki nikoli niso bile sanjane.
Takoj zraven na drugi strani nabiralna akcija za družine padlih borcev ljudske legije. Na stenah so nalepljene njihove slike, lepi, mladi obrazi - ki so bili polni upanja. Oni bodo poslej odpirali oči. Dam prispevek. Srečujem se z znanimi in neznanimi ljudmi, se z njimi rokujem »mir s teboj« in »mir s teboj« ... vojna, rakete, bombe so glavna tema pogovorov in srečanj. Ujeti v zgodbi, ki je in ni njihova. Ki se je začela kot neko poslanstvo in ki se zdaj potaplja v globine širnega Indijskega oceana. In še nenavadna obletnica - 305 dni vojne za Jemen. Kritična mesta so Marib, Saada, Taiz, Aden, Mukala in strateško pomembna ožina Bab Al Mandab.
Pišem s konca sveta ... kakor za koga. Vendar prav kmalu spoznaš, da je Jemen središče vsega znanega. Da je to dežela, od koder je izšla matematika, od koder so prihajala kadila, začimbe in kitajska svila, kraj, od koder je kraljica iz Sabe odšla na romantično srečanje s Salomonom, ki pa se je kasneje izkazalo za dobro premišljeno tržno potezo. Dežela, kjer vlada modrost, kraj, od koder je v 16. stoletju odplula prva pošiljka kave »Mokka« za Evropo, od koder so se prebivalci Arabskega polotoka odpravili na osvajanje sveta in od koder izvira okrogli slastni jemenski kruh. Nekoč je vse vesolje sanjalo njihove sanje.
So pa vendar v življenju stvari, ki jih lahko pozabiš, in stvari, ki jih ne moreš. Kot nedavno bombardiranje zgodovinskega velikega Maribskega jeza, ki velja na čudež antičnega sveta, in večerne skupinske molitve, ki sočasno odmevajo z vseh sanskih mošej. Založeni trgi s sadjem in zelenjavo ter vonj mesta po okoliških vaseh. Viharna glasba in vrtovi, polni geometričnih teras in zelenih in belih praporov čez modro nebo. Terase,ki se odpirajo na Arabsko morje, v katerem plavajo velike in male ribe in ki se kasneje spremeni v širni Indijski ocean.
Odpor proti vsem oblikam posredovanja in zunanjega vmešavanja narašča in se širi. Več demonstracij. Danes pred zaklenjeno zgradbo OZN in njihovimi umirajočimi vrtovi demonstrirajo žene, matere, dekleta. Na tisoče jih je in pojo: »Halo, svet! Ali nas slišite? Tukaj smo živi ljudje! Ljudje, kot ste vi in ki upamo in včasih tudi sanjamo. Povejte, kakšna je razlika med teboj in menoj. Zahtevamo, da se vse tuje sile takoj umaknejo ... Zahtevamo . zahtevamo ...« Poslanica se bere v arabskem in angleškem jeziku. Radio Sana prenaša prvi program v živo. Njihovi glasovi se razlegajo po mestu.
Čas skrivnosti, strahu in ponižanj. Svet kot kolo, danes gor, jutri na tleh. Redko veselje trenutka. Svet tako poln pričakovanj in možnosti. Vse je odprto ponovnemu vrednotenju, regije, pokrajine in dežele. Nove države nastajajo, druge izginjajo ali so razdeljene po širini in dolžini. Preteklost je zdaj domovina. Mi smo kot zastavnine in nebo je igralec. To je preprosta resnica. Premikamo se po šahovnici sveta in nato pademo v praznino.
Ceste postajajo živahnejše, ko zahajajoče, sonce izgublja moč in sence postanejo daljše. Pričetek sezone oranž, ki jih prodajalci razstavljajo v kartonastih zabojih po vseh glavnih ulicah mesta. Kupim zaboj. Preporod v boljši čas? Kako stojijo na praznem polju in recitirajo Knjigo življenja! Kot otroci, ki iščejo zavetje pred viharjem. Arabsko morje je daleč, geometrične terase brez dežja. Srca utripajo, toda utripajo sama.
»Khamis«, peti dan v tednu in mesto, ki je vsako jutro pometeno s pravo metlo. Svež dan – in geometrične terase, po katerih so raztresene sabejske razvaline. Kjer rože cvetijo deset mesecev v letu in dva tisoč let mine kot sezona dežja. Poklon sanjam. Živim v ritmu prebujenja in ritmu sožalja. Če bodo poplave, ne bo to prav nič posebnega.
Odpiram omaro, rumena bluza, le kdaj sem to nosila? Morje avtomobilov in vojaki, ki urejajo promet. Ozke ulice s trgovinami. Zahajajoče sonce brez vidne zarje. Poti. . Spreminjajoč se izraz v mojih očeh. Kako se zrak čuti na mojih licih, kot listje pod nogami. Že dolgo imam v mislih nekaj negotovega.
Mogoče pa se svet spreminja, mogoče pa bomo zdaj vsi svobodni. •
