Bodi ljubeča kakor jagnje,
ki išče, ko najde – ljubi, da čutiš.
Bodi nežna kakor piš vetra,
ki boža in trosi energijo,
ki življenju utrip daje.
Bodi samo moja, v dobrem in slabem,
tudi takrat, ko bom žalosten naslonil
glavo na tvojo ramo in ko bo solza
razkrila moja čustva …
Bodi takšna kakor včeraj tudi danes,
nasmejana, vzburjena in v grehu zvesta,
kot takrat, ko bila si mi nevesta …
Bodi moj žarek, ki nikoli ne izgubi
svoje moči, moje sanje si, moj cvet
in hkrati sreča, ki iz vedra tega
življenja nikoli ne izhlapi …
Bodi na moji stezi tudi v zmrzali,
ko pajčolan zatemni prehojene poti,
tudi ko se lunca zbudi, si ob meni ti,
nežna, sladka kakor medica poželenja …
Bodi vse dni mojega življenja ob meni,
da me samota ne objame, ne ohromi,
da ostanem močen kakor tistega dne,
ko sva si obljubila zvestobo, da bova
ljubezen delila do zadnjega dne.
MOJE TRBOVLJE
Trbovlje, mesto moje, opazujem
te iz višavja, ko zrcališ v soncu se,
hribi okrog tebe so kot darilo,
iz njih pogled odpira se v širni svet.
Bodi to naš Kum, zasavski Triglav,
iz nasprotne strani krasi te Sveta
Planina, kot ji pravimo vsi, lepota njena
v raznolikih barvah je objeta,
da človeku dih zastane in objame te
nasmeh, duša se odpre, kakor
da s srečo srečal si se …
Trbovlje, moje mesto, s pogledom s
Svete Planine iščem te, te megla v barvi
morja je prekrila, iščem, ničesar ne vidim …
Še dimnik TET-a, ta mogočni velikan,
se potopil je v morju meglic, je zrak
tu gori čist kot kristal, a vonj
gozdov omamlja in vetra piš te rad
predrami, da popotnik česa ne pozabi.
Zima za jesenjo na Sv. Planini prehitro
pride in pokaže svoj obraz, veter vije,
sneg beži, vsak popotnik se tega ne
razveseli, je pa dom planincev spet
pod vrhom, da se popotnik skrije in osveži.
Nedaleč stran je cerkvica imena Marijinega,
lep razgled se od tu odpre v širni zasavski
svet – vse do Kamniških Alp in tja do Triglava,
če jasno je nebo, orlovo oko, se na obrazu
nasmeh naredi, polepša dan in v glavi
rojeva se novi plan, takšne so moje Trbovlje
z okolico, s čudovitimi hribi, z dolinami,
mesto samo pa je že drugi plan, pridite,
predstavimo ga radi vsem vam,
moje Trbovlje.
PRAVIJO, DA …
Pravijo, da bogovi so med nami,
nekateri so po smrekah priplezali
do njih, drugi že v startu samem
so dol popadali, le mi – ta mali –
smo na dnu ostali, ker nismo plezati znali …
Pravijo, da bogovi so med nami,
imenovali in zaznamovali so
različno jih, so tajkuni, so sleparji,
so tudi ponikavci, oazni prenašalci
in še marsikaj, večina, ki spodaj smo
ostali, smo brez imen in izgubljeni.
Pravijo, da bogovi so med nami,
kot hrast med njimi je glavna
zvezda, iz sonca v temo nas sili,
so pajdaši že okrog hrasta zbrani,
da bi cesto sreče za nas v suženjstvo
tlakovali, če se ne bi preveč množic bali …
Pravijo, da bogovi so med nami,
da kot volkovi dlako radi menjajo,
radi bi se poskrili, da jih lovci
ne bi odkrili, svoj plen so zakopali,
ga mnogi, nekateri v širni svet poslali,
vsi so se ušteli, pride čas, ko se bodo
na žaru greli, saj pravica ni lisica,
je človeški dar, ki pa ni za na oltar.
SMO KOT KLASJE
Ne boj se poti, na katero si stopil,
od rojstva do smrti smo kot reka,
ki v daljavo drvi, smo kot kaplja rose,
ki zemljo poti in hrabri …
Ne boj se korakov, ki te v daljave
nesejo, naj čas te ustavi, zazri se v
nebo, poglej te ravnice, prelepe gore,
naj te misel popelje – življenje je pravljica tudi zate.
Ura življenja prehitro mineva, smo kot
klasje, ko dozori, plod odvrže, klasje
omahne in se posuši.
Tako je z nami, naj reče kdo, da ni
tako, da nismo kot klasje, da smo
samo ljudje, mar to ni enako, kaj se ve …
Smo kot klasje življenje ustoličili,
ga živimo, ustavimo, se poslovimo,
kot klasje, zarod svoj tu pustimo.
Pesmi so iz zbirke Preproga besed, ki bo v kratkem izšla pri JSKD v Trbovljah.
