Naš najmlajši pesniški rod nam je zmešal stike. Harmonično soglasje, v katerem so zveneli čisti in srebrni glasovi stikov od časa Prešerna in Levstika, Jenka in Stritarja, Gregorčiča in tudi še Aškerca, do Cimpermana in Medveda, je začela motiti naša moderna. Zupančič, Kette, Aleksandrov ter Prelesnik in Sardenko, ki so sploh obliko večkrat žrtvovali idejam, so se obrnili od soglasne tradicije in začeli rabiti stike, ki so bili preje nezaslišani v naši poeziji. Ta razkol so mladi še povečali in tako se stiki pri novih pesnikih ujemajo večinoma le še po črki na oči, glasove pa smejo čuti le kosmata ali celo gluha ušesa. Vendar pa se pesniki motijo, če mislijo, da je vzroka temu iskati v stremljenju in bistvu moderne struje. Tako se izgovarja Zupančič, ocenjajoč Kettejeve poezije, češ da je modernim pesnikom glavna stvar ideja in vsebina, oblika pa da se lahko žrtvuje vsebini. Glede na nedostatke pri Ketteju piše namreč Zupančič: »Kar pove, pove (pesnik) zato, ker mora to povedati, a ne, ker se morda lepo glasi ... Kjer sili ideja prekrepko in presamovoljno na dan — tam se (Kette) ne briga za formo« (Lj. Zv. 20. 511). Toda propada čistih stikov in glasovne oblike sploh pri nas ni zakrivila moderna kot taka — ker moderna je po svojem bistvu zastavila vse svoje moči ravno na obliko umetnine, temuč nekaj čisto drugega.
Da se je oblika pri nas zanemarila ravno v času, ko je nastopila moderna, je nekaj čisto slučajnega. Vzrok je poglavitno v tem, da se je ravno v tistem času mahoma opustila skrbna in natančna pisava v pesmih, ki je bila od nekdaj last slovenske umetne poezije. Do tistega časa so se namreč v pesmih stiki in tupatam celo kočljivejše besede sredi vrstic zaznamovale z naglasnimi znamenji, kjer je vsled pomanjkljivih črk pravilna izreka to zahtevala. Tega se ni držal samo kak pesnik jezikoslovec, temuč vsi naši pesniki od nekdaj. To je bila zakonita navada za pisavo naše pesmi. Za pesem se je zahtevala skrbnejša pisava nego za prozo, ker ima tam izreka svojo posebno veljavo. V Kranjski Čbelici in prvih letnikih Novic se niso zaznamenjevali samo stiki, temuč tudi besede sredi vrst. Prešernove poezije skrb za pravilno izreko celo pretiravajo, ker nosijo naglasna znamenja celo besede, ki jih res ne potrebujejo. Take pisave se je poprijel tudi Glasnik in za njim Dunajski ter Ljubljanski Zvon, posebno zadnji je vestno zaznamenoval stike in povsod, kjer je bila v sredi vrstic res potreba. V te stopinje je stopil tudi Dom in Svet. Kakor v listih tako so pisali pesmi pesniki tudi v posameznih izdajah.
Ali zdajci se zgodi nekaj, česar bi ne bili pričakovali. V. Bežek povzdigne glas proti rabi naglasnih znamenj! Kako značilno za duha slovenskega jezikoslovja, da se ustavi soglasni tradiciji pisave mož – jezikoslovec! To se je zgodilo v razpravi o Levstikovih zbranih spisih, ki jih je izdal Levec. Levec je v izdaji obžaloval, da ni mogel vsled tiskarskih zaprek pridržati vseh Levstikovih naglaskov. »Zadnja leta«, tako piše Levec, »je naš pesnik posebno čislal poudarek ali naglas ter v pisavi vsako besedo naglaševal s primernim akcentom. Želel sem to posebnost pesnikovega pisanja v poezijah ohraniti ... toda ... moral sem naglase večinoma opustiti in pridržal sem jih samo tamkaj, kjer so se mi zaradi dvoumnosti ali zaradi pevske mere zdeli neobhodno potrebni; marsikomu bodo še ti presedali.« — Bežek je zavrnil nato Levca tako-le: »Prostodušno priznavam, da sem med temi zadnjimi tudi jaz ... Sicer pa si ne morem kaj, da ne bi o tej priliki izrazil misli, katera me obhaja že davno. O naglaskih je namreč »po pameti taka sodba naša,« da jih v navadnih knjigah prav nič ni treba, v pesmih, kjer nam navadno že mera narekuje naglas, še menj nego v prozi, in da niso za nič drugega, nego da se ž njimi nepotrebno trapijo stavci (!). Živim jezikom ne treba nikakeršnih naglaskov, in hvala Bogi!, naša slovenščina je še nekoliko živa ... Nikakor s tem ne trdim, da sta izreka in naglaševanje naše knjižne slovenščine ustanovljeni; ali o tem naj se uči ondu, kjer se je sploh treba tem rečem učiti; v šolah in učnih knjigah ... Naglaski, kakeršne rabi »Ljubljanski Zvon«, utegnejo tedaj imeti veljavo za tujca ali za naše pozne potomce« (Lj. Zv. 13. 108,109).
Ako bi na svetu zmagovali razlogi, bi bila šla pisava v pesmih nemoteno preko takih nedolžnih razlogov, in tako je res v Lj. Zvonu in drugih slovenskih listih ostalo vse pri starem. Toda l. 1895. je prevzel uredništvo Lj. Zvona — Bežek, in tedaj še le se je naglas stresel! Naglas je tedaj v pesmih vseh mladih pesnikov — sfrčal, in pustil ga je novi urednik samo starim sotrudnikom (Aškercu)! Toda v dveh letih se je osamljenosti tudi Aškerc naveličal in poslej so bile Zvonove pesmi dosledno brez vsakega naglaska. Na svetu pa je že tako, da je moč slabega zgleda neprimerno silnejša nego dobrega, in tako se za dalje časa tudi Dom in Svet ni mogel več ustavljati: starejši pesniki Hribar, Medved, dr. Opeka so se upirali novi praksi še nekako pet let, toda naposled so tudi ti podlegli.
Posledice tako nepremišljenega koraka niso mogle izostati. Izšolani starejši pesniki so pesnili sicer po svoji tradicionalni tehniki tudi zanaprej še dovršeno, toda novi rod, ki je stopil brez šole na pozorišče, se v novi pisavi ni mogel več gibati: brez naglaskov naš črkopis ne loči poluglasnikov, ne dolgih in kratkih zlogov, ne raznih e in o-glasov itd., in novi rod ni znal več delati stikov. Ker mu nova pisava ni več kazala raznih glasov, je delal stike samo po črkah, ne po glasovih. Kako se mladi gibljejo, so starejši pesniki kmalu opazili; tako je potožil Medved:
— — proč z vsako rimo!
Razpadi klasicizma mirni red!
Tako zdaj vsi med siti svet trobimo (Dom in Svet 14. 398). Kako so čisti stiki poslej v Lj. Zvonu propadli, naj nam priča nekaj zgledov.
Grmič je cvel — dete milo jaz objel (16. 480); s puško tenko — dajte za ženko (17.326); lilija vzcvela — šumela (Aleksandrov, 18.258); Pa dovoli mi, dovoli — da bi enkrat smel — plesati z nevesto okoli — z drugimi vesel (Aleksandrov, 20.2) V eni sami pesmi ima n. pr. Zupančič toliko slabih stikov: Po blatnih stezah — si otresemo prah; v rokah — plamenček plah; brez kesanja, pokore — skrunimo svete dvore; plamen — sredi sten (20. 137), In še nekaj, bratje, rad bi rekel — V prsih nosiš sam svoj raj, svoj pekel (20. 358); do neba — v dno peklà (21. 149); deklè — srcé (21.105); četi dve — prihrumeli ste (I. Šorli, 22.114); sto let — čez polje gre trepet (Šorli. 22. 114). Ne vidim potov, stez — na desni buta življenja ples (22 100).
V nekem sonetu so stiki:
O hvala lepa Vam za dobre svete!
Vi mnoge knjige čitate učene,
gotovo napak ne učite mene,
da slik ni treba za slovenske kmete.
Pač res: pod njimi pajek mreže plete,
in drug mrčes pod nje se zbira s stene,
ki s trudom le se izpod slik prežene;
a gol zid z metlo lahko se omete (19. 674).
Bodi dovolj zgledov! Slabi stiki, ki so bili dotedaj v Lj. Zv. jako redki, so bili sedaj redno na vrsti. Dobre in čiste stike je zahtevala preje že sama pisava! Oglejmo si nekaj zgledov iz poslednjih letnikov Lj. Zv., da vidimo, kako so se pisale take reči po starem : kaj bi péti jaz ne smèl — da bi z brati vred slovèl (11. 21) V tebi živel bom, imèl — s to izgubo bom trpèl (11. 87).
Duh se móžu vrača v léta — ko mu cvèla je pomlád — ko minila dôba cvéta — In zoréval mu je sád (Stebor, 11. 660).
Doklèr se pretakal po gôri — Veselo je šumèl; — kdo zná li, zakaj pa v dolino — Užaljen je prispèl (11. 551).
Žêlja se mi izpolnila — V domovino svojo sem dospèl — kjer mi duša slast uživa — kjer mi nekdaj raj cvetèl (L. Pesjakova, 12. 338).
Pomlad ljubezni v me je déhnil; — Odkar mi cvèt je tá usèhnil, — Pomlád ne cvète záme (12. 227).
Stezà po travnici kot svètel pas — Držala v najino je rôdno vas, — Od stèze pa široka bela cesta — Med njivami se vila je do mesta (13. 131).
Pekèl vesel razpora se grohoče (Cimperman, 10.411); po kaj prišèl si, dragec moj? Prišèl sem, da te vidim, čujem (10.30).
Kako so tedanji uredniki mislili o stikih, zvemo iz listnic uredništva, kjer so se grajale napake mladih pesnikov. Tako beremo n. pr. Lj. Zv. 11. 127: »vesél — trpèl... to menda vendar niso rime« ; v 13. letniku, 256 se grajajo sledeči stiki: »dél — šèl, deklè — vodé, píl — poljubíl, deklè — vé«; toda taki stiki se niso samo v listnici grajali, temuč se v pesmih res tudi rabili niso. In res je imel Zvon pod Levčevim in Funtkovim uredništvom tako čiste stike, kakor smo jih vajeni brati pri starejših mojstrih, pri Prešernu, pri Cegnarju in Valjavcu, Jenku in Levstiku ter Stritarju in Gregorčiču.
Kakor pri Zvonu tako so propadli stiki pri mladih pesnikih pod novo pisavo tudi pri Dom in Svetu. Medved in dr. Opeka sta po obliki jako dovršena, nekoliko manj Hribar: tem sta se pridružila pozneje še Finžgar in Meško, ki imata še fin čut za obliko. Toda mladi rod je premotil slab zgled pri Zvonu; mnogokrat je v eni sami pesmi M. Prelesnikovi več slabih stikov kakor v vseh Medvedovih in Opekovih pesmih skupaj; tako je n. pr. v pesmi, ki ima 24 vrstic, toliko le slabih stikov: poreden — zameden (t. j. zamȅden ozir. zaméden); na cesti — zabresti; sneg, le medi! — vedi (t. j. védi, wisse); vedi — medi (isto), Dom in Sv. 12. 99. Modernega duha se je navzel tudi Sardenko. Pri njem nahajamo stike, kakor: ko sonet je za sonetom — s tvoje lire sladko pel, — angel smrti jih je slušal — in po liri hrepenel (12.346). Äli: Ädam menda je tako — raja bil vesel — kakor se je griček moj — ljubezniv mi zdel (14. 673). Ljudmila ima n. pr. take le stike: Ce ni poti, če ni steze — do sestanka najti več, — če ni duši s tabo zveze, — Z Bogom, z Bogom — Tisoč sreč (14.308). Mira rabi stike, kakor: po cesti — rož ne vidim cvesti (15. 114).. . Naj bo zgledov dovolj!
Tak je blagoslov nove pisave, ki jo je vpeljal Bežek. Ali naj se taka pisava pridrži tudi še zanaprej? Po načelih, po katerih se jemljo pravila za pisavo, se moremo še vedno zateči k prejšnji praksi ter pisati, kakor se je pisalo od nekdaj do okroglo 1900. Dolžnost, pisati po starem, bi imela zlasti šola, ki ima nalogo učiti pravilno izreko.
S staro pisavo bi se dal tudi na novo vzbuditi čut za čiste stike. Da bi ostalo pri nas pri takih stikih, kakor so prišli sedaj v navado, s to mislijo se ne smemo sprijazniti; da bi se smeli jemati za stike glasniki, ki nimajo prav nobenega soglasja, naj bi zabranila vsaj šola v svojih čitankah in po slovnici. Pesmi s takim stikom, kakor je n. pr. v Zupančičevi »O Indiji Koromandiji«, ne sodijo v šolsko berilo:
Tja v Indijo, tja v Koromandijo
pa dedek naš lani odšel je! »Otroci, le pridno ubogajte!
Ko vrnem se — to bo veselje! Čit. I « 113.
Beseda: odšel — se je pri nas pisala v pesmih domalega 100 let s polglasnikom: odšèl — in kako se more potem ujemati z — veselje!
Čitanke bi pač morale tudi nekoliko soglašati s šolsko slovnico in se ravnati druga po drugi! In šolska slovnica ima glede stikov zelo stroge zahteve, morebiti res prestroge. Kar piše slovnica o rimah (10. izd. 289—90), je vzeto iz Stritarjevih literarnih pogovorov, Dun. Zvon I, 206, kar pa je nekoliko pretirano in prestrogo. Tako ni res, da bi bila rima čista samo tedaj (prim. str. 289 v slovn.), če se ujemajo ne le samoglasniki, temuč tudi soglasniki. Ujemati se morajo glasovi, ne pa črke; stik se določa po načelih, katera veljajo za izreko in ne za pisavo!
Tudi se ne sme trditi, da bi bile »slabe rime« (prim. v slov. 290) n. pr. lepó — pojô, t. j. ozki ó in ǫ ; v slovenščini sta se oba ozka o in e jemala kot stika že od Vodnikovih časov. Ločita se tudi v olikani izreki le po finih nuancah. Kar pa se loči med seboj le neznatno in komaj čutno, se sme jemati za stik, in se je tudi vedno jemalo. Valjavčevi nazori, do katerih je prišel šele po svojem filološkem študiju, so za poezijo nesprejemljivi. On misli: »Dobri stiki so taki, ki imajo samo glasnike enake in enakega glasu in naglasa. Rimovati se sme le postavim: e spet z e a ne z e ali celò z o; p le z o, a ne z o ali celò z o itd.« (Valjav. poezije, IV.).
Pravega razloga tudi ni, čemu naj bi bile »rime v besednem deblu krepkejše kakor v končnici« ter da »se morajo v rimo postavljati tiste besede, ki imajo v stavku poseben pomen in poudarek« (prim. str. 290), to so Stritarjeve samovoljne zahteve.
Zahtevati se mora od stikov le, da se ujemajo kratki zlogi le s kratkimi in dolgi z dolgimi; ujemati se morajo dalje široki samoglasniki s širokimi in ozki z ozkimi; poluglasnik se more ujemati tudi le s poluglasnikom. Za stik je dovoljeno jemati izreko samoglasnikov po različnih narečjih, tako da ima ena beseda lahko stik s več glasniki, n. pr. dovoljeno je: Vélik se zbor je se šèl — jaz sem na strani sedel — Medved (D. i. Sv. 11. 338), ker se sedèl — izgovarja lahko tudi sedù poleg vzhodne izreke: sedèw.2
Dovoljen je stik, kakor: širina mirna, neprezirna — ladija prešerna, zvezda večerna, Kette (Lj Zv. 18. 551) — ker se i ter e — pred r-om v mnogo narečjih ne ločita po izreki.
Soglasniki se smejo stikati vedno, ako se ujemajo v izreki, naj se tudi različno pišejo, n. pr. Bog — rok, nas — mraz, plot — rod, laž — velikaš (Aškerc, Lj. Zv. 17. 193) bridki — vitki (L. Pesjakova, Lj. Zv. 12. 338) ker pravila stikom določa izreka, ne pa pisava!
* Izreka v poeziji, VII. poglavje, VII. izvestje knezoškofijske privatne gimnazije v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano o šolskem letu 1911/12, str. 21-26.
1 Slabi stiki so zelo redki, največ Aškerčevi, n. pr.: cvetica cvetè — ne vé — trijé (3. 285); kolesa se vrté — deklè (7. 1); deklè — mi jašemo leté (10. 641); v dvorani sred pekla — je povódenj pritekla (13.129); uprè — govoré (12. 197); ostali so še n. pr. lice rožno bo ocvelo — ovenelo (Svojmir, 5. 451); gozd zelèn — zmrzel je srén (Medved-Bistran 10. 705).
2 Glede izreke l-a citiram besede Aškerca, ki mu gre glede pesniškega jezika in okusa vsaj toliko besede, kakor vsakemu drugem u; on pravi: »Slutimo, da ‘rekel’ ne zmaga, nego da obvelja naravnejša izreka ‘rekЬw’ (t. j. reku). V poeziji tudi vzlic novi . . . l-ovski teoriji n. pr. oblike: vil (gen. pl.) — bil, kristal — dal, pil — sil, rekel — dekel, — šel — model ... niso prave rime« (Lj. Zv. 21. 851).
