ZRAK

TEMNA SEVAJOČA SNOV

ki lomi in ukrivlja neskončno dolgo pot domov.

IZ TE GOSTE GMOTE GLINE

se v jasen dan izleže kip. Neznane višine, širine,
teže … Na otip je brezobličen in neznosno sam.

VRBA

se nagiba v vodo, pod gladino hologram.
Računalniški program išče izgubljeno kodo.

KRALJICA

lebdi. Čeprav je že dolgo mogoča le ena sama
poteza, to ni končnica, ampak otvoritev. Figure
so ure. Čas je kri. Zareza je britev.

BLEDA LISA

dekleta na zadnji strani časopisa, ki plesni v
temi kesona, nenadoma spregovori.

ČRNE ČRKE

zroče v beli list pogleda, berejo spomine
bralca, kjer konča se abeceda.

NIČESAR

ne izpustiti ali pozabiti, zbrano prebrati vse,
kar se prebrati da. Potem se zbuditi in se po
prstih odtihotapiti v neznano.

NADZOR

posledic ni mogoč, najmanjša slutnja je
resnica, vsak premik premika svet. Neskončna
moč dotika.

TLA

zabodena v nož. Na dlani žgoč sneženi mož.
Znova zima brez snega.

SONCE

je polno samega sebe. Žarki razpršijo les. Lubje
zraka kljuva žolno v gostem gozdu brez dreves.

LEPILO, ŠKARJE IN ŠIVANKE

lepijo, režejo, šivajo zrak, nitke svetlobe so
krhke in tanke, skozi okno sije mrak.

SKLOPKA

leže na stopalo. Kilometer teže, kilogram poti.
Črta z asfalta drvi v nebo. Kar pada v oko,
odpira padalo.