Kot klajo živini
navržem v jasli
k drugim pesmim šope napol usahle trave,
potresem jih s prahom rimske ceste,
z vilami malomarno potisnem
proti hlevskim vratom
gnoj minulega dne.
obhodim domačijo in se zapletam
v trnasto grmovje.
Luna vzhaja z zamudo,
zataknila se je med lipove veje.
Nocoj srečujem vse bližnje ,
ki mi prihajajo naproti
po tem zasoplem bregu
iz raznih krajev in časov,
čeprav so se že zdavnaj izselili
iz mojega življenja .
Trnje me rani do krvi,
spotaknem se, padem,
nočem čutiti skelenja.
malo me je strah bližine
pa tudi daljav.
zapreti moram skedenj in odvezati psa;
ponoči prihajajo lisice.
Angeli na zahodu so odlebdeli v svoja nebesa,
nocoj se trave dotikajo zvezd.
ANINSKA KAPELA
za železno mrežo
je zaklenjena sveta ana
z zaskrbljenim obrazom
in malo Marijo v umazani beli obleki.
Suhi bršljanovi venci dišijo pozabljeno
po davnih procesijah,
za oltarjem s črvojedno pozlato
se obešajo netopirji.
V prahu na kamnitih tleh
leži pohojena knjiga z letnico 1780
in mojih osem let.
DOLGO POLETJE
(F. F.)
Tvoje dolgo poletje –
zaraščeno otroštvo
z odtisi parkljev
v močvirski dniki
ob plivkanju Drave –
STOPINJE SO ŠE TOPLE,
praviš
in bosonog- še ne veš,
kako zadnji poletni dnevi z ostrimi noži
režejo skopo odmerjeni kruh.
Zeleno košnjo otaviča
jemljejo ptice na svoja potovanja.
Tvojo nekdanjo pašo
prehitevajo avtomobili,
v globokih izkopih
mukajo site veleblagovnice.
A stopinje so še tople.
