Krožijo zgodbe o tem, koliko samomorov ima na vesti igralnica v Monte Carlu, pa zgodbe o tem, kako postaneš iz berača princ v Las Vegasu. Tistim o samomorih bolj verjamem. So bolj resnične. Navsezadnje se o le malenkost manj dramatičnih prepričamo v svoji okolici. Za ljudi, ki jih poznamo z imenom in s priimkom, slišimo, kako globoko so zabredli zaradi strasti za igralnimi mizami slovenskih igralnic, od tega, da so pognali v urah, polnih igralniških strasti, družinske hiše, do tega, da so se znašli tudi onstran zakona. V kriminalu kot edinem izhodu. Izhodu? Sploh je izhod?
Za nas tostran »železne zavese« so bile igralnice vedno bolj ali manj tabu. Nekaj gnilokapitalističnega, ostudnega, poštenega delovnega človeka ožemajočega in nasploh fuj in fuj. Potem pa je rja požrla železno zaveso, izza nje pa so se zasvetili igralni avtomati v vsem svojem sijaju, igralne mize z vsem svojim obetom bogastva, slepeče luči casinojev (bolj svetovljansko zveni kot igralnice) pa so prikrivale, namesto razkrivale bedo, v katero drvijo nekateri. O, saj so obstajale že prej igralnice, le da smo bili v socialističnih državah domačini v njih vsaj nezaželeni, če nam vstop že ni bil prepovedan. Sicer pa – v vsakem zlu je nekaj dobrega. Recimo – Slovencev, zasvojenih s hazardom, tedaj ni bilo. Zdaj pa so.
Saj veste, kako gredo te stvari, začno se čisto nedolžno: radovednost, namišljeno svetovljanstvo, pa čeprav samo za en večer, pa spet manjša doza radovednosti in večja svetovljanstva, najprej majhne vloge, kar tako, za šalo, potem malo večje, za šalo samo še pol, potem vedno večje, vedno manj je kontrole, šalo pa je že vrag vzel. Začenja se zares. Zelo zares. Sposojanje denarja, skrivanje pred upniki ... Lahko do zaplembe hiše ali do kriminala. Rien va plus.
Zgodba, ki sledi, je resnična. Pa še kako resnična! Tako zelo, da je »rien va plus«, krupjejev stavek, ki ga igralci dobro poznajo, pomeni pa, da stav ne sprejemajo več, dobesedno, da ne gre več, postal tudi življenjska resnica nekega zaradi igre zavoženega življenja. Recimo mu Albert. Ko bi mogel spremeniti kaj za nazaj, bi to seveda naredil, a danes govoriti o tem... Rien va plus.
Prvič se je znašel v igralnici na poročnem potovanju. »Samo pogledat sva šla,« pravi, »vse je bilo tako razkošno, krasno sva se počutila, igrala pa le za drobiž. Zena je za vloženo vstopnino 100 šilingov priigrala še 100 šilingov. Po eni strani je to malo, po drugi pa je bil to stoodstotni dobitek. Šla sva samo še enkrat, a mene je pritegnilo. Ko sva se vrnila, sem se enkrat na mesec peljal v tisto igralnico, ki ni tako blizu, žena pa o tem ni imela pojma. Saj veste, ženske sovražijo pri možu tri stvari: nezvestobo, pijančevanje in hazard. Ko nekajkrat dobiš, te pritegne, prepričan si, da imaš formulo, kako veliko zadeti, pa ti samo spodoben začetni vložek manjka. Za velik dobitek potrebuješ velik začetni vložek, recimo vsaj 5.000 mark. Vse pogosteje sem hodil preskušat srečo, vedno prepričan, da jo že držim, pa sem se vedno znova vračal z izgubo. Saj nekaj priigraš, a ko pod vsem potegneš črto, si spet v izgubi. In če se ti kak večer nasmehne sreča, si prepričan, da je končno zmagala pravica, a namesto da bi rekel, hvalabogu, zdaj bom zadihal, neseš naslednji večer vse priigrano nazaj v igralnico in po navadi vse izgubiš. In to postane življenjski slog.«
Ko zmanjka rednih prihodkov, si začneš sposojati. Najprej v prepričanju, da boš vse vrnil z lepimi obrestmi, ker boš – o tem sploh ni dvoma – zadel toliko, da bo za nazaj in za naprej. In igrati moraš, ker ti upniki dihajo za ovratnik. In ker so dolgovi vsak dan večji, potrebuješ velik znesek za igro, da bo tudi dobitek velik. Pravzaprav edino tega ne veš, da ne moreš več toliko zadeti, da bi lahko vse vrnil.
»Neprestano me je preganjalo, da potrebujem za začetni vložek 5.000 mark, z vsemi mahinacijami sem do njih tudi zares nekajkrat prišel; zadel nisem nikdar kaj prida, dolgov pa sem si nabral več kot berač uši. Najprej sem začel pridobivati denar s čeki. V nekaterih igralnicah si deponiral čeke in zanje dobil žetone; če si kaj priigral, so ti čeke vrnili, sicer so jih pa naslednji dan unovčili. Ko nisem več dobival čekov, sem si začel denar sposojati. Na oglas v časopisu, da potrebujem denar, ki ga vrnem z lepimi obrestmi, je prišlo vsakič od pet do deset ponudb. V enem samem dnevu sem tako dobil tudi 10.000 mark, s katerimi sem zvečer poln upanja in zmagovalnih kombinacij zakorakal v igralnico. Pravzaprav sem čakal pred njo, da so jo odprli. In stekla je stara zgodba. Prepričanje, da zdaj pa res moram dobiti, vlaganja, mrzlično spremljanje kroglice, le za pest upanja in polna malha izgube ... Ni človeka ki bi prišel v igralnico, pa bi ves večer samo izgubljal, prej ali pozneje mora priti tudi tvoj trenutek. Navsezadnje je tako tudi pri igrah s kartami, ne moreš dobivati samo slabih kart, še pri Črnem Petru ne. In kljub izgubam se lahko počutiš v igralnici kot gospod. V Perli recimo prinesejo ponoči pladnje s polnjenimi telečjimi prsmi, tako da lahko igralci malo igrajo, malo prigriznejo, naredijo požirček, spet malo igrajo in nasploh se imajo prijetno. Vse zastonj. Hiša časti. Za Martinovo so prinesli dva soda mlade rebule, dva soda zelja in sod pečenic. Za ves casino, zastonj. Hiša časti. No, to te zapelje, dolgovi, narejeni na tak večer, so le stranski produkt sreče. Upniki pa so vse bolj nestrpni. Tiste najbolj nestrpne sem tolažil z obrestmi, glavnic pa v glavnem nisem mogel vračati, čeprav sem imel trden namen vse vrniti. Zares nisem nameraval nikogar ogoljufati, samo na pravo kombinacijo in pravi trenutek sem čakal ... Zaman. Bredel sem vedno globlje, nisem mogel več iz začaranega kroga, upniki so vedno bolj pritiskali, me čakali, mi telefonirali, grozili ... Kožo sem reševal, kakor sem vedel in znal, iz največje godlje so me kdaj potegnili sorodniki, a vsega niso mogli rešiti. Tedaj je bil kriminal res edini izhod, edino upanje, da z enim dejanjem rešim vse probleme. Spodletelo mi je in dokončno sem izgubil vse, tokrat še družino.«
Zaigral je vse: službo, prijatelje, družino. Pripoveduje, da je pravzaprav izgubil vsakršno orientacijo. Ko je dobil, se mu je zdelo, da dobiva veliko, ko je v eni sami igri lahko izgubil tudi nekaj tisoč mark, se mu je zdelo, da izgublja drobiž, saj bo že jutri dal oglas za novo posojilo. »Ne zato, da bi vrnil dolgove, ampak da bi igral. Za igralnimi mizami, pravi, srečuješ vedno iste obraze, ki bredejo vedno globlje, si med seboj posojajo, to so nekako tovariška posojila, brez obresti, so pa na take zasvojence prežali tudi taki, ki so nekomu, ki je pravkar »bankrotiral«, takoj ponudili posojilo, a z 10-odstotnimi obrestmi na dan. Na dan! Bil je v domala vseh slovenskih igralnicah, pa tudi v nekaj hrvaških in v eni avstrijski.
Zakaj se hazarderji vozijo v druge igralnice? Pojasni, da zato, ker dobijo sčasoma občutek, da izgubljajo zato, ker v domači igralnici predobro poznajo njihov način igre, skratka, da izgubljajo po krivici. Pa ni drugod nič drugače: vložiš, malo dobiš, vse izgubiš! Spet krivica. In nikjer nobenega angela varuha, ki bi te potegnil pravočasno od mize.
»Danes vem, da je zasvojenost s hazardom prav tako bolezen kot zasvojenost z alkoholom ali heroinom, če bi pa vedel to že takrat, bi najbrž poiskal pomoč terapevta,« pravi Albert. »Strokovno tega sicer ne znam razložiti, vem pa, da se z zasvojenim hazarderjem nekaj dogaja. Ne morem vam opisati občutka, ki vas preplavi, ko pri francoski ruleti krupje s tisto lopatico potisne pred vas kup žetonov ... Morda je to podobno uspehu pri kakšnem adrenalinskem športu. A zdaj presneto občutim tisti tolikokrat slišani adrenalinski stavek rien va plus, vse skupaj sem predrago plačal.«
Nekateri so prepričani, da imajo svoj delež krivde pri zasvojenosti s hazardom tudi igralničarji, kjer se »bolezen razvija«. Ali ne bi igralničarji človeka, za katerega je očitno, kam brede, prijazno pospremili do vrat? Tako pričakovanje je seveda enako neumno, kot če bi pričakovali od natakarja, da bo blagohotno svetoval gostu, naj obdrži denar raje v denarnici, ker da bo tako bolje zanj in za družino … Igralnice vendarle živijo tudi od tega, kot živijo gostinci tudi od alkohola, kot živijo lastniki igralnih avtomatov žal tudi od otrok, tudi že zasvojenih s temi igrami (starši, pozor!). Eden zaposlenih v manjši slovenski igralnici mi pravi, da še ni srečal patološkega hazarderja, da pa je mogoče ugotavljati zasvojenost samo s pogostnostjo obiskovanja igralnic. Sreča je, pravi, da v majhnih igralnicah sicer ni možnosti velikih izgub, vendar tudi ne velikih zaslužkov. Seveda ve, da so igralnice »narejene« tako, da nimajo izgube, vsaj dolgoročno ne, a stvar vsakega odraslega posameznika je, ali bo poskušal srečo v igralnici. Denar je denar, pravi, in v igralnici se tudi dobiva, ne le zgublja.
Majhne igralnice so v majhnih krajih, kjer se ljudje med seboj poznajo, in če zahajajo vanje tudi domačini, katerih premoženjsko stanje ni skrivnost, potem bi se morala kdaj tudi igralničarjem oglasiti vest …
»Saj se,« povzame sogovornik, »ne bi nam bilo prijetno, ko bi v majhnem kraju, kot je naš, ljudje valili krivdo za kak socialni brodolom na našo igralnico. Imamo možnost, da posameznikom brez utemeljitve prepovemo ali omejimo vstop. Kolikor vem, so igralničarji v Novi Gorici omejili vstop domačinom na štirikrat mesečno. Nekateri igralci, ki sami zaznajo svoj hazarderski problem, poskrbijo za prepoved tudi sami. Dobili smo že pri notarju overjen dopis nekega gosta, ki je prosil, da se mu izda prepoved vstopa v igralnico, in na to njegovo željo smo mu vstop tudi prepovedali. Sedaj recimo razmišljamo o prepovedi vstopa gostoma, za katera vem, da sta glede na svoj zaslužek prepogosto pri naših igralnih avtomatih. Sicer ne zapravita dosti, a to je seveda relativno. Če zapravi le pet tisoč na večer, dvakrat na teden, je to 40.000 na mesec. Malo, če zasluži pol milijona, veliko preveč, če zasluži 60.000. Za igralnico to ni dobiček, ki se mu ne bi mogla odreči, zlasti, ker tudi dobiva, bolj pomembno je, da nas ne bi okolje negativno obravnavalo.
Zasvojenost z igrami na srečo ali patološko hazardiranje sodi med motnje navad in nagibov, v mednarodni klasifikaciji bolezni jo najdemo med psihiatričnimi diagnozami pod F63.0. V njej navajajo, da motnje označujejo pogoste ponavljajoče se epizode igranja na srečo, ki obvladujejo pacientovo življenje in škodijo njegovim socialnim, zaposlitvenim, materialnim in družinskim vrednotam in obveznostim. »Patološko hazardiranje je zelo podobno drugim zasvojenostim,« pravi psihiater Andrej Pišec, dr. med., iz psihohigienskega dispanzerja Zdravstvenega doma Maribor. »Zasvojenci, od česarkoli že, so po navadi depresivno strukturirane osebe, kar pomeni, da imajo o sebi zelo nizko samopodobo, ki jo izpolnjujejo na neustrezen način, bodisi z alkoholom, bodisi z drogo, s seksom ali s čim drugim. Tudi s hazardiranjem.«
Po besedah dr. Pišca je vsaka zasvojenost v bistvu motnja odnosa do nekega objekta, do alkohola, droge, hrane, seksa, tudi do odnosov. Patološko hazardiranje je po njegovem stalno ponavljajoče se neprilagojeno vedenje z različnimi fazami, od zmagovanja prek izgubljanja do obupa. V prvi fazi dobitki zaslepijo igralca, v drugi zabrede v težave in si začne izposojati denar, v tretji pa igra že uide njegovemu nadzoru. V tej fazi se mnogi odločijo za kriminalna dejanja.
Zdravljenje? Če se pacient prepozna kot patološki hazarder, kar se sicer zgodi zelo redko, poišče terapevta sam, pogosteje pa žal najde pot do njega preko kriminala, torej preko sodišča.
»Priznati moram, da kakšnih posebnih izkušenj z zdravljenjem patoloških hazarderjev nimamo, ker je ta zasvojenost še sorazmerno redka,« pravi, »ukvarjali smo se le z nekaj posamezniki. Te smo skušali zdraviti s kombinacijo psihoterapije in antidepresivov. V skupinah za samopomoč, kakršne so skupine anonimnih alkoholikov, poteka zdravljenje zaradi sodelovanja že ozdravljenih zasvojencev hitreje, vendar bi potrebovali za ustanovitev skupine vsaj osem pacientov, toliko naenkrat pa jih še nismo imeli.
Če pacienta obravnavamo s plati nevrotične motnje, ga zdravimo s psihoterapijo in antidepresivi, gre namreč za to, da pozdravimo njegovo osnovno težavo, vse več se pa govori – tako kot pri alkoholizmu – o genetski pogojenosti za tovrstno zasvojenost.«
Predsednik društva Projekt človek psiholog dr. Bogdan Polajner ima veliko izkušenj z zasvojenci z drogo, ne pa tudi s patološkimi hazarderji, za katere dosledno uporablja izraz gemblerji. Pravi, da le redki prepoznavajo pri sebi zasvojenost z igrami na srečo, zato tudi redki prihajajo po pomoč, društvo pa jim na žalost nima kaj ponuditi, ker (še) nima programa za zdravljenje te zasvojenosti.
Pravi gembler, pravi dr. Polajner, ne gembla, da bi zaslužil, dobil velik dobitek, ampak je gemblanje zanj način samouničevanja. Kako prepoznate samouničevalnega in ne po dobičku hrepenečega gemblerja? Tako: ko zadene dobitek, si mirno prižge cigareto ali pa demonstrativno odide na stranišče. Marsikje imajo že nove igralne avtomate, prilagojene motnji gemblerstva, tako da več ne »izplačujejo« dobitka z glasnim žvenketom, ampak je treba po zadetku pritisniti na gumb za izplačilo. Pravi gembler pa tega ne naredi, s cigareto ali odhodom na stranišče hote zamudi čas, da bi pritisnil na gumb, in dobitek mu zapade. On namreč ne gembla za zaslužek, ampak za svoj propad, za samoukinitev. Če ima socialne obveznosti, recimo družino, uničuje tudi njo. Kemično gledano je gemblerstvo boljše od droge ali alkohola, končni učinek pa je enak. Gembler sicer ne umre od ciroze jeter ali od prevelike doze heroina, ga pa pogosto poženejo izterjevalci v samomor. Za mnoge je edina rešitev umik s tega sveta.
»V okviru študija, ki ga je organiziral Svet Evrope, sem se v treh mesecih bivanja na Nizozemskem, kjer je zasvojenost z igrami ali gemblerstvo velik problem, seznanil tudi s programi za zdravljenje,« pravi dr. Polajner. »Eden prvih ukrepov pri boju proti gemblerstvu je bil zmanjšanje števila igralnih avtomatov. In kdo je kupil ta višek? Pretežno Češka in – Slovenija. To bo imelo žalostne posledice, saj je najbrž zakonitost delovanja enaka kot pri alkoholizmu: če poraste število pridelanih litrov alkoholnih pijač, poraste v nekaj letih tudi število alkoholikov. In ker se je povečalo število igralnih avtomatov, domnevam, da nas čaka porast števila gemblerjev. Zato bi bilo dobro, ko bi počasi začeli sestavljati programe pomoči. V tujini imajo dobre programe, usmerjene na vedenjsko terapijo. Leta 1996 je bilo na Nizozemskem registriranih okrog 65 organizacij, ki so imele vsaj kak oddelek tudi za gemblerje.« Terapevti so mnenja, da imajo tudi gemblerji tako kot drugi zasvojenci v osnovi tudi problem s strahom, vendar se za razliko od alkoholikov ali zasvojencev s heroinom ne upajo napiti ali se drogirati. Razlika je tudi v starostni strukturi: medtem ko prizadene alkoholizem največ ljudi srednje generacije, ilegalne droge pa zelo mlado, pa sodijo gemblerji zahodnoevropskega tipa večinoma v starejšo generacijo. Žal pa so zasvojenci z igrami, zlasti z avtomati, tudi med osnovnošolci.
»Pri starejših gemblerjih, med njimi je veliko upokojencev, so vzrok za zasvojenost bivanjska praznota, izguba doživljajskega smisla življenja, topline, radosti in preobilica prostega časa v smislu problema,« pravi dr. Polajner, »a bolj zaskrbljujoči so osnovnošolski gemblerji. Pa niso igralni avtomati edino sredstvo, ki povzroča med njimi zasvojenost, nič manj nevarne niso zasvojenosti, ki jih starši sploh ne prepoznavajo kot zasvojenost, to je s televizijo, z internetom, video igrami. Nasprotno, veseli so, da je nekoč težaven in nemiren otrok vse dneve pred računalnikom in vse noči na internetu, in se ne zavedajo, da je s tem tudi zapustil socialno okolico in izstopil iz naravnega urejanja potreb. Tudi spolne lahko ureja na patološki način. To so pa že problemi.«
-----------------------------------------
* Članek je prispevala avtorica ob literarnem večeru 2. junija 2016, na katerem je Klara Kolšek predstavila knjigo Živeti s hazarderjem. Govori o istem človeku, o katerem je Klara Kolšek pisala v knjigi in ga je kot članek objavila v reviji 7 dni.
