Vseeno kdaj, vseeno kje, vseeno zakaj,
na cilju navidez brezkončnega romanja,
na končni postaji navidez brezciljnega romanja, ko prideš do morja,
ob uri, ki si jo izbral, ali ob času, ki ti je bil določen,
da se vkrcaš na ladjo, odideš,
ali da odideš znova
– kam? kako daleč? –
na enem od ciljev, ko prideš do morja –
ali ko stopiš v neka mesto, v svoje lastno, kjer živiš,
ali v neka tuje, ozke prepletene ulice, neznani trgi,
ko hodiš mimo izložb in iščeš, gledaš,
tam so veletrgovine, gledališča, parki,
tam mogočne stavbe, umetniške galerije in cerkve,
lepaki, asfaltirana drevesa, spomeniki in zapori,
ali zvečer, živčni utripi neonskih luči,
nebo nad mestom temno in umazano,
ko stopaš po pločniku, se ustavljaš, se gneteš sredi množice, iščeš,
iščeš neko ulico, hišo, ime,
vstopaš in odhajaš skozi toliko vrat,
se smehljaš in govoriš, in gledaš,
gledaš vse te obraze, vso to naglico, ves sijaj –
ali sredi popoldneva, daleč proč, v samoti,
sredi nevihte, ko strmiš skozi okno,
sredi tišine ali v sprevodu,
ali ko greš za pogrebom davno preminulega prijatelja,
v mraku, ki skriva neurje,
ali na vlaku, mimo pokrajin,
ali na bolniški postelji, pretresen, prepoten, prestrašen –
ali ko se vračaš, z morja,
hreščeči zvoki, ko pritisne ladja ob pomol,
pisan vrvež množice, kričanje, radostno pozdravljanje,
ali mrkost v molčanju,
v pristanišču,
kriki galebov za teboj, prostranosti in druga pristanišča za teboj,
ko stojiš na palubi, gledaš,
in se potem zaženeš v množico,
da bi utonil v njej, se izgubil,
se izgubil v puščavo, ki te čaka,
in šel naprej, brez odlašanja, brez spraševanja,
da bi odšel čim dalje,
vseeno kam, vseeno kam –
ali če ostaneš, si poiščeš dom, ostaneš –
nenadoma
pride trenutek, ko se ustaviš, zagledaš se predse, osupneš,
in zdajci se zaveš, pomisliš,
saj to je smešno, toda kam sem sploh namenjen?
kaj iščem tod?
kaj hočem?
In: zakaj prav tukaj?
In: zakaj prav jaz?
Po kakšnem naključju?
Obrneš se, ozreš se okrog sebe, potem odmahneš z roko.
Neumnost, si rečeš. Neumnost.
Grem, kamor sem se bil namenil, da storim, za kar sem se odločil.
In to je vse.
Toda zaman – misel je s tabo.
Pogledaš se v zrcalo, skomigneš z rameni, nasmehneš se,
toda misel je s tabo.
In je popolnoma vseeno, ali prihajaš ali odhajaš,
popolnoma vseeno, kje si, ob kakšnem letnem času,
sredi tišine, ki se je nenadoma zaveš, ki te objame,
sredi svetlobe,
ali v kavarni, ko se ustavi natakar pri mizi,
na plesu, pri igri, pri kakšnem svečanem obredu,
na pragu muzeja, ko za trenutek obstaneš, zamišljen,
ali ko ležeš, preprosto, da bi zaspal,
nenadoma
pride trenutek, ko se zaveš, ko začutiš,
da je nekaj končano, da je nekaj
za vekomaj izgubljeno, umrlo,
zaveš se, s tem je torej opravljeno,
tako, to je za mano, pomisliš,
in zdajci je popolnoma vseeno, kam si bil še pravkar namenjen,
popolnoma vseeno, kaj si kdaj storil ali se namenil storiti,
zaveš se, prišel je trenutek, ko se moraš odločiti,
ko se moraš odločiti znova,
oditi naprej ali se vrniti, ostati ali si izbrati drugo pot,
kajti to je prav tisti trenutek,
in odločitev bo samo tvoja,
in vse, kar boš storil poslej,
in temu ne moreš ubežati.
Kajti čas je.
In moraš se odločiti, moraš vse znova premisliti.
In ni nikogar, ki bi ti lahko pomagal.
Sam si. Čisto sam,
In nenadoma ni nič več vseeno.
*PODZEMLJE IN DRUGE PESMI, Državna založba Slovenije, Ljubljana
