Ko sva se z lastnikom pekarne peljala s sestanka, se je pogovor dotaknil miselnosti Kosovcev, njihovega načina življenja in bežanja pred svetom, skratka o tem, kako razmišljajo. Govoril je počasi, z ganljivim naglasom.
»Življenje na Kosovu ima nizko ceno. Brezposelnost in revščina te prisilita, da greš od doma. Za brezzračnimi ulicami so izgubljena imena in samo nebo hrani njihove skrivnosti. Vojna je pustila mnogo nezaceljenih ran in zamer med tamkajšnjimi narodi. Danes se na Kosovu nič ne dogaja, zdi se, kot da je svet obstal.«
Tako je tudi on odšel in začel v Sloveniji najprej z majhno pekarno, ki so ji po nekaj letih sledile druge. Odprl je podjetje, ki je uspešno poslovalo. Imel je dobre podjetniške ideje. Potreben je bil samo še dober poslovni načrt.
Pogovarjala sem naprej in razbrala sem, da je zanj zelo pomembna družina, zvestoba in pripadnost. V albanski skupnosti si pomagajo med seboj in držijo skupaj. Dotaknila sva se tudi poslovnega sveta, ki je bolj usmerjen k Turčiji kot pa k Evropejcem ali Slovanom. Vedela sem, da to pomeni barantanje, pogajanje za ceno, tudi goljufanje v poslih, kar vsi dopuščajo – ker pač zmaga tisti, ki je bolj prebrisan.
Ko sem ga tako poslušala, sem naenkrat dojela, kako se ta podoba o Albancih razlikuje od tistega, kar sem vedela dotlej. Učila sem se razumeti s previdno distanco in brez predsodkov. Tudi jaz sem občutila, kako je včasih težko biti tujka v drugi deželi, zato sem si znala predstaviti njihov svet.
Pogovor je skrajšal pot in zazdelo se mi je, da sva prispela pred moj dom nenavadno hitro. Poslovila sva se in odšla sem proti domu.
Jutro!
Za trenutek sem se spomnila na čas, ko sem bila brezposelna.
Ob odprtem oknu je rasel moj svet. Lahko sem bila sama s seboj. Imela sem to sobo in bila svobodna. Dihala sem kristalno svetlobo nedotaknjene divjine in pisala o čemerkoli, kar se mi je utrnilo. Nikogar nisem ljubila bolj kot sebe.
Delodajalec v tujini je zaprl podjetje in se upokojil. Vse se je spremenilo, obrnilo na glavo in sem pristala popolnoma na tleh. Bila sem na zavodu za zaposlovanje. Začela sem pošiljati prošnje za službo, hoditi na razgovore, pisala sem nove prošnje, hodila na nove razgovore. Neuspešno.
Ljudje na teh novodobnih pogovorih za službo so me razočarali. Vprašali so me vrsto stvari, bile so prave ankete, bili so nekakšne avtoritete, mimo katerih nisem mogla. Notranji glas mi je pravil, da me lahko zaposlijo samo tujci, morda zato, ker sem več let delala v tujini, ali pa sem si to želela. Teh misli nisem mogla prepoditi. Tako se je tudi zgodilo. Verjetno mi je bilo namenjeno ali priklicano, tega ne vem. Samo ugibam lahko.
Znanec mi je povedal, da Albanec, lastnik pekarne, išče nekoga za delo v komerciali. Poklicala sem ga in se že naslednji dan znašla v pogovoru z njim. Bil je urejen, obziren, prijazen, imel je veliko novih idej in ciljev. Ni mogel več vsega nadzirati sam in potreboval je nekoga, ki bi prevzel del njegovih nalog. Dovolj mu je bilo amaterskega dela, želel je skupaj s sodelavci podjetje razviti, o čemer pa z njimi ni mogel govoriti. Izkušnje sem imela, dal mi je priložnost, kar je bilo zame hkrati velik izziv. Predvsem pa: potrebovala sem službo.
Zaposlil me je. Prepustila sem se svojemu delu, svojim dolžnostim.
Niti zame niti zanje ni bilo preprosto. Včasih sem se počutila nekoristno, večkrat obupala. Uvajanje organizacije poslovnih procesov je bil najtrši oreh in tam se je vse ustavljalo. Potrebovala sem veliko iznajdljivosti in potrpežljivosti, vendar sem tudi razumela, da gre za zaupanje. Zdelo se mi je, kakor da plujem na dolgi poti s čezoceanko, ki se le počasi bliža cilju. Obupavala sem, velikokrat sem samo sebe pregovarjala, pravzaprav nisem vedela, ali naj ostanem ali grem. Strah me je bilo, da mi ne bodo mogli slediti. A bila sem tudi vztrajna in me ni bilo strah.
Ostala sem.
Bil je november. Hodila sem mimo stolpnic, ki so se stiskale druga ob drugo. Po ulici je zadišalo. Pek je malo pred zoro potegnil iz peči zadnji hlebec kruha. Zaustavila sem se pred njim. Poznala sem ga. Bil je nov delavec v pekarni. Z velikimi očmi me je strogo pogledal. Med mano in njegovim svetom je nastala stena. Naenkrat sem se v svoji deželi počutila tako blizu, a tako tuja. Bil mi je domač in tuj hkrati. A zakaj bi mislila o njem kaj slabega? Nobene pravice nimam za kaj takšnega. Nasmehnila sem se in ga pozdravila. Prijaznost ga je omehčala in tudi on se je nasmehnil.
Adnan je pred dnevi prišel s Kosova in se je zaposlil kot pek. Delal je z nekaj bratranci, s katerimi je bil neverjetno močno povezan. Vezala jih prav tako neverjetna narodna zavest. To je bilo lepo. Govoril je z mešanico slovenščine in srbohrvaščine, a med seboj so se pogovarjali v svojem jeziku. V pekarni je izgubil občutek za čas, vsak dan je preživel tam veliko več kot delovnik. Izgubil se je v tem delu. Razumel je le, da je kruh smisel njegovega bivanja. O drugem ni razmišljal.
Opazovala sem ga z več zornih kotov, z več distance. Nisem se premaknila. Videla sem ga, kako drugačen je od Slovencev. Začutila sem, da ima pravico biti drugačen. Začutila sem, da me ta raznolikost privlači. V meni je začelo rasti nekaj novega, nekaj, kar se je dotikalo mojih temeljev.
O teh ljudeh sem poslušala od drugih veliko. Nič lepega. Tudi jaz sem kdaj rekla kaj na njihov račun. V Adnanovih očeh, ki so govorile le o kruhu in o bratrancih, pa je bilo nekaj, kar me je dokončno zbudilo. Zaobjela sem njihovo dušo. Vsaj zdelo se mi je za hip, da sem sposobna zaobjeti njihovo dušo.
Takrat se je lastnik pekarne obrnil k Adnanu in mu rekel:
»Ona je naša. Dela pri nas.«
Na videz sem ostala ravnodušna. A ogrelo me je tam, kjer sem mislila, da je le posušena lupina.
