Nad deročo Dravo je sameval opuščen, s trnjem in ščavjem poraščen pruh. V njem so v petdesetih letih robustni drobilci mleli kamenje in jekleni svedri luknjali kamene skale, ki jih je dinamit metal visoko v zrak. Belo siv prah je vsakič prekril bližnja drevesa in pregnal tistih nekaj zajcev, ptic in fazanov, ki so ob nedeljah, ko v pruhu niso delali, tukaj iskali svoje zavetje in mir.
Miniranje je v jeseni vznemirjalo mošt in mlado vino v bližnji Ulmovi kleti.
Iz tistih časov je tudi kratka anekdota o svetem Martinu in moštu.
Dan po svetem Martinu je zgodaj zjutraj nekdo poklical na policijsko postajo in sporočil, da so ponoči v Ulmovi kleti neznanci ukradli mošt. Mlad miličnik, ki je sprejel sporočilo, je takoj odhitel na kraj dogodka. Kletarka Marička je bila presenečena nad njegovim prihodom.
»Dobili smo sporočilo, da so vam ponoči ukradli mošt,« je miličnik opravičeval svoj prihod.
»Takoj moram opraviti popis vseh sodov in cistern,« se je strogo lotil dela.
»Kar dajte, mladi tovariš,« je bila vljudna kletarka.
Miličnik je po nekaj urah opravil popis in ugotovil, da so vsi sodi polni.
»Kaj za hudiča je to?« je povprašal kletarko.
Ta se mu je iz srca nasmejala rekoč:
»Mošt je ukradel sveti Martin! Včeraj je še bil mošt, danes pa je že vino.«
Miličnik je zardel v obraz, pospravil beležko in brez besed zapustil klet.
Nad pruhom je samevala s slamo pokrita koča z majhnimi okni in železnimi križi, ki je desetletja kljubovala vsakodnevnemu hrupu in miniranju. Številne razpoke v kamnitih zidovih so jo vse bolj ogrožale. Od dežja sprana slama, na več koncih poraščena z mahom, je bila po vsakem močnejšem deževju in vetru videti kot konj s skuštrano grivo. Vrtalni stroji pa so kar rohneli in rohneli. Skale so se ob vsakem miniranju razletele daleč naokrog in povzročile še kakšno novo luknjo v že tako preluknjani strehi na bajti. Razpoke na njenih zidovih so se večale. Pruh je bil vsak dan bližje koči.
»Kdaj neki bodo nehali s tem miniranjem,« se je jezila Nežika, vsakič ko je močno streslo kočo. Njeni trije nedorasli otroci so si ob vsakem poku tiščali prste v ušesa, da so vsaj malo ublažili močan hrup.
»Če se bo tako nadaljevalo, bomo postali gluhi,« so jadikovali.
»Pa ne samo to, še brez koče bomo ostali,« so se jezili.
Pritožbe vaškim veljakom niso zalegle.
»Pruh daje kruh delavcem, ki delajo v njem, in njihovim družinam,« je bil odgovor.
In tako je bilo iz dneva v dan in iz leta v leto.
Huda nadloga je bil pruh tudi za brodarja Johana, ki je, streljaj vstran, vsak dan z brodom prevažal potnike, vozove in živino z levega na desni breg Drave in nazaj. Največkrat so se z brodom vozili Polanci, ki so z Dravsko-Ptujskega polja hodili v Haloze obdelovat svoje vinograde. Še posebej živahno je bilo v jeseni.
Bilo je ob trgatvi. Brod je bil poln. Dva voza s konjsko vprego, naložena s polovnjaki starega vina, in nekaj trgačev se je drenjalo na brodu, ko je v pruhu prvič počilo. Konji so zarezgetali, trgači pa so posedli na lesena tla in s strahom gledali v deročo reko. Brodar je nehal usmerjati dolgo leseno krmilo.
»Počakati bomo morali, da do konca zminirajo,« je mirno opozoril potnike, ki so tiho sedeli in čakali, kdaj bo spet počilo.
Drugi pok je bil še močnješi. Brod se je stresel. Potniki so prebledeli in lovili ravnotežje. Konji so prestrašeni dvignili prednje noge v zrak in se pognali čez ograjo v mrzlo reko.Voznika sta nemočna opazovala podivjane živali, ki jih je deroča voda z vozovi vred nesla po strugi navzdol. Konjem ni bilo pomoči. Utopili so se. Tudi vozov s polovnjaki vina ni bilo več videti. Izginili so v globoki in umazani vodi.
»Prav jim bodi,« so naslednje dni govorili po Halozah, ko so zvedeli, kaj se je zgodilo.
»Ker vina nista ponudila trgačem, ju je Bog kaznoval,« so znali povedati tisti, ki so pri Polancih v tistih dneh pomagali trgati grozdje ob krompirjevi župi, koruznem kruhu in kisli jabošnici.
Polanci so sicer navidezno cenili pridnost, marljivost in delavnost Haložanov, v glavnem pa so jih zelo spretno izkoriščali in zaničevali.
»Prokleti pruh, « sta se jezila in bila hudo prizadeta Polanca, ki sta izgubila konje, vozove in polovnjake z vinom.
Reka Drava je delila in družila Haložane in Polance. Od tega druženja so največ imeli Polanci – vino.
Iz tistih časov so znana vsakovrstna izkoriščanja in zaničevanja haloških viničarjev. To je doživel, in na lastni koži občutil, tudi viničar Jaka. Bil je majhen, suh in plah, slaboten in bled, dolgih rok in suhih nog. Podhranjen in rahitičen. Na hrbet so mu naložili velik polovnjak. Kolena so se mu šibila, v obraz je bil rdeč, na čelu so mu izstopile debele, mrzle potne kaplje, oči so se mu izbuljile, roke so se mu tresle, noge so ga komaj še nesle, ko je koračil po strmini navzgor. Korak za korakom se je boril s strmino. Namesto kruha in vina je v zahvalo slišal le gospodarjeve besede:
»Konji hodijo težko, naj nese Jaka.«
Suh in slaboten, kakršen je bil viničar, se nikoli ni branil dela in nikoli ni godrnjal, vse bi za gospodarja dal. Po tistem s polovnjakom je staknil bolezen in naglo umrl. Nihče ni vedel zakaj. »Prevzdignil se je, pruh je dobil, za gospodarja življenje izgubil in za večno pozabljen je bil«, so menili domačini.
