< b>Barve.
Siva = nezanimiva.
Črna = preveč temna.
Rumena = sonce,
naj me ogreje.
Vijoličaste ne maram,
= mrtvaška,
čeprav so ciklame tako
ljubke.
Bela = deviška
in najbolj čista,
je kamen,
Kras in Soča
in kamenčki,
ki jih prinašam domov,
bela
= studenec, slap,
očiščuje, zdravi,
umiva.
Zelena = travnata preproga,
po kateri stopam,
je drevje,
pomlad,
je roža.
Roza = prava ženska,
naj bom roza –
koketna , zapeljiva,
igriva;
Peščena = mivka,
so bose noge
in gladka toplina
puščave,
= Rab in neka plaža
neodkrita.
Oranžna = sočna pomaranča,
ki jo pojem.
Rdeča = tako ženska,
tako ognjena,
da se je bojim.
Naj bom
turkizna,
kot kamen,
ki ga nosim
za srečo,
da ohladim
nemiren plamen
ognjene
ženske v meni.
I.
ROZA = prava ženska,
naj bom roza –
koketna, zapeljiva,
igriva.
Venček belih
marjetic nasuj v naročje!
Bova bosa hodila,
otroka igriva,
sonce lovila,
svilene mreže tkala;
bo pesek
napolnil čas
– otroka –
se bova bosa,
gola igrala,
dokler
ne bo tkanina
peščena zbledela
in se bo
za hip ustavil čas.
Midva bova obstala
na prodnati peščini
na sončni strani Alp.
Tisoč obrazov imam, a ti vidiš le enega:
zagorela, v čokolado
in pesek odeta,
ponosno, elegantno,
z ritmom ciganke hodim..
Kaj vidiš,
da ničesar ne opaziš?
V tisočih obrazih vidiš
le enega,
neko lahkotno zapeljivko,
ki je ne spoznaš več.
Ne opaziš,
da na mojem licu
solze žalosti polzijo,
ne želiš videti,
kaj ti moje oči govorijo.
Te dneve predivjam ponoči ne spim,
se v jutra sveža zbudim
in čakam njega,
ki ne pokliče
in si ga želim ...
V nočeh brez spanca.
objemam blazino,
iščem vrelec mladosti
in spet čakam njega,
ki ne pokliče
in si ga želim,
dokler ženska
v meni –
ne zaspi.
In se igram z nekimi
»koju igru igraš«,
me pokliče B,
ki se mu toži po meni
in pokličem I-ja,
ki dela
in dela,
klepetava z M.,
ki bi me rad videl
in malo potolažim
svoj ženski ego.
A še je v meni nemir
in vozim
Tomaj – Sesljan,
ker ga ni
v teh dnevih in nočeh,
ko ga ni
in si ga želim
in ga ne pokličem
ker se bojim ...
Ko boš izmila svoj obraz,
se spomni name,
ki te čakam.
Tu sem –
zate in zame,
govorim in pojem
na lutnjo
pozabljene
balade
o neki ljubezni
nedoživeti.
Ko bo klasje dozorelo,
bom seme
dozorelo
raztreseno na njivo
posejal;
bo vzklilo v zemlji,
strohnelo na obrazu
tvoje neobčutljivosti.
Ko boš izmila svoj obraz,
se spomni name,
še čakam na dni,
neizpolnjene noči...
Zaman?
Dva stebra kamnita podpirata baročen obok.
Ga občudujem,
ljubkujem,
pestujem
naskrivaj
z otroškimi očmi.
V sanjah trepetam,
da se ne zruši niti eden,
saj se potem porušita oba
– je za vedno pokopan
baročni porcelan.
Nemir Lepo belo majico
– spleteno iz ljubezni –
hranim zate;
modre rjuhe,
sveže oprane,
parfum
Gabrijele Sabattini,
oranžno solno svetilko,
Kerševanovo poezijo
in mojo
polno
ženskost:
zagorela,
sveže
odeta v belino
te čakam
v svetlobi noči
s čipkami v laseh,
a tebe,
dragi moj ni
in ni.
Neka
nepotešena
ženska
v meni ječi,
ko tebe ni.
Moje korenine so globoke,
moje veje so široke.
Le krošnja
je moja ujetnica
in obenem prijateljica.
Se bojim sprejeti moje
neznano znane ljudi –
sprejeti,
ne spremeniti.
To lahko naredi
le stvarnik vsega lepega...
Zelo = pameten
njegov um = čudovit,
ve kdo = Norma Jeane,
kdaj se je rodil Elvis Presly,
kdo = Sopenhauer,
relativnostno teorijo
in formulo za pi kvadrat,
si preslika obraz
v fotografski spomin,
ve kdaj sva bila v Dubrovniku
in kje sva pohajkovala
in koga srečala;
o vesolju in NASA in NATO
veliko ve,
in kdaj je Napoleon
izgubil bitko pri Waterlooju;
vse ve,
njegov um je čudovit,
IQ visok,
kar ne vem,
ve on –
o, kako se dopolnjujeva
intelektualno
in razhajava čustveno.
Vse ve in nič ne ve:
ne ve, kdaj me
je zadnjič pobožal,
tudi jaz ne vem,
tako davno je že..
* * *
Ko ne
pričakuješ več – pride privid
tople omame,
dih puščavskega peska;
oaza tvojega nasmeha
se vzpenja
po robovih trepalnic:
harmonija simfonij.
Ne potrebujem
te tukaj in zdaj, prijateljica moja.
vsepovsod te imam,
moja zaveznica:
v slikah, mavrici in poeziji,
v soju svečnika in roži,
ki si mi jo podarila.
Vem, da te imam za vedno,
da mi boš v pravem trenutku
s svojo toplino,
dala topel obliž
na mojo bolečino.
Prinesel si
vsa jutra zasanjana,
oblake modrine
in belih kepic omame,
vse si dal:
dneve, noči,
vzplamtel
toplo uro
pričakovanj.
Vse,
čisto vse
si mi dal –
ničesar pričakoval:
blaženost,
ocean,
rojen za naju dva.
Dokler sveča ne dogori,
se spomni dragi,
da nama je življenje podarilo
sanje – kako živeti,
na tem ali onem
planetu:
z bledim
luninim sijajem
bova obstala
za trenutek,
dokler nežna
marjetica
še hrani
in neguje
košček svetlobe.
Sem ujetnica, prikovana
na galejo,
a potrebujem jadrnico,
da svobodnih kril
plovem,
kamor me veter nosi,
da se vzradostim,
pomirim.
Ko se imam rada, je moja koža
žametna
preproga,
po kateri stopam
z bosimi nogami.
Ko se imam rada,
so oči tako svetleče,
otroško radovedne
radostne,
da je ves svet
okoli mene lep.
Ko se imam rada,
so dnevi
prekratki
za videnje,
tipanje,
božanje
vsega,
kar narava ponuja.
Ko se imam rada,
srečujem prave
ljudi,
tople,
svetle,
prijazne.
Ko se imam rada,
so vse misli
skladne,
pozitivne,
meni in svetu prijazne.
Ko se imam rada,
so vsa ogledala čista,
vsa okna v svet
umita,
bleščeča.
Ko se imam rada,
znam peti,
plesati,
delati prevale
in stoje,
risati bele ceste
moje prašne mladosti.
Ko se imam rada,
je morje velika
mamina zibelka,
ki me z uspavanko
zaziba
v nedolžen sen.
Ko se imam rada,
je vsaka barva prava
vsaka majčka mi pristaja,
Vse je kot ulito:
Le katera šivilja
mi je vzela mero ?
Ko se imam rada,
je svet mehka ovčja tapiserija
zame stkana,
me greje,
varuje,
objema.
Ko se imam rada,
sem lahko sama v vseh nočeh.
Ko se imam rada,
sem spet lepa
in mlada.
