Rečem si, moreš kdaj pa kdaj slišati Adagio
ali se utišati z Bahovimi kodrčki,
medtem ti nosečnice kot pisane
napihnjene račke patruljirajo zaigrano gubernijo.
Vsak poziv je sodna zarota. Vsaka tožba
je elegija in se ponavlja v istih intervalih kot
boginje mest. Berač, tvoj pogled se mresti in
šklopota v nevihti. Tvoj dih je para iz dob, ko
so z mrtvimi pesniki pokopavali pivnike in
nalivna peresa. Konopljo si razširil in zdaj
klecaš, budalo! Složni so samo atentatorji.
Tepčki niso. Sanjarijo, strižejo z ušesi kot škorci
v kongresnih restavracijah. Kako te bom spet našel,
moja modrooka miljenka? Kako ti bom poljubil rame,
ko ti je nerodno? Miško moj okičeni, kaj stiskaš
akne kot zadete uši, kdo te bo vodil po mokrih
ulicah opolnoči?
Kdo te bo čakal pred sodišči in norišnicami,
če se spet utrudiš in plosko padeš pred moje noge,
pomarančaste od sitosti in sprehodov po
viličastih obalah Amazonke?
