Pred menoj morje. Sedim na skali valoloma, ki kot ogrlica obdaja obalo Punte, najstarejšega dela mesta. Dopoldan je. Morje je mirno. Kot vedno rahlo valovi in nenehno se med seboj prepletajo poplesujoči odsevi sončne svetlobe, ki se lomi in odbija od nešteto majhnih zrcalc, pravzaprav majhnih valov in ko s pogledom potujem počasi proti obzorju, se morje enakomerno spreminja v neskončno širino, ki je ponekod svetlejša, nekje temnejša. Nebo je popolnoma jasno in rahel maestral pihlja proti meni. Za menoj se na prostoru pred cerkvijo, nekakšnem odprtem trgu, igrajo otroci. Slišim njihove razposajene glasove, občasno kdo zavpije, drugi se smejijo. Glasni so in ves čas se med njimi nekaj dogaja. Na klopi ob vzdolžni steni cerkve sedi starejša gospa in bere knjigo. Predvidevam, da je tam zaradi enega izmed otrok, njegova varuška. Otrok je v družbi vrstnikov, igrajo se, torej je na varnem in si lahko privošči branje. Ko bi bila sama z njim, bi morala biti ves čas pozorna nanj, tako pa je skupina prevzela njeno nalogo. Nekam nerodno mi je sedeti na tej skali. Pa ne da bi mi bilo neudobno, ampak je bolj nespodobno, ne spadam več na skale, to je. Sem namreč prestar, po letih precej blizu tisti ženski, ki na klopi bere knjigo.
Zgodaj tega jutra sem bil še na čisto drugem koncu dežele. Sredi glavnega mesta, na postaji sem čakal na avtobus, ki me bo odpeljal na začetek, začetek moje zgodbe. Moral sem priti tja, kjer se je vse skupaj začelo. Nekaj tednov sem se v mislih odpravljal na to pot. Nikakor si nisem mogel dopovedati, da imam spomine, da je to dovolj, da mi ni treba nikamor, a počasi sem le prihajal do spoznanja, da se enkrat moram spet srečati z njim, z mojim mestom. Pa čeprav bo to morda zadnjič, tega ne vem, ker tega nihče ne more vedeti.
»Anka, Anka, pridi, greva domov, kosilo naju čaka, pa oči bo kmalu prišel,« in majhna deklica se loči od ostalih otrok, gre proti njej, ki jo je pravkar poklicala. Vidno je razburjena in ne da se ji še, a mora ubogati, pridna punčka je.
Sedim na tej, od Boga pozabljeni skali in težko verjamem, kar sem ravnokar slišal; saj se je natanko tako zgodilo pred skoraj pol stoletja, s to razliko, da je danes ta gospa zamenjala mojo staro mamo in ta punčka ni jaz. Neverjetno, a res je tako! Nekoč sem bil tudi sam otrok in potem nikoli več
Včasih pomislim, ali je res bilo tako, kot se spominjam? Do neke mere zaupam svojemu spominu, a zavedam se, da je nezanesljiv. Čas je opravil svoje in marsikaj je zbledelo ali izginilo, preprosto - se ne spomnim. Preteklost bi lahko bila kot film, a ni tako enostavno. Prej bi jo lahko primerjal z nanizanko, kjer je vsaka zgodba svoja; začne se in konča, le akterji so več ali manj vedno isti. Tiste, prve zgodbe, so precej površne in nedorečene, z nedoločenim začetkom in brez pravega konca se prepletajo med seboj. Vse postane bolj jasno kasneje, ko je bilo treba v šolo. Nisem je maral, bila mi je nujno zlo. Moj dotedanji svet sta bili ulica in obala, ne pa štiri stene in učiteljica pred tablo! Že od samega začetka sem bil upornik, ki nikakor ni hotel postati ubogljivo kolesce šolskega sistema. To me je neštetokrat drago stalo, tako doma kot v šoli.
Punčka in njena varuška sta odšli in malo po tistem so se razšli tudi otroci. Morda pa so se le preselili drugam, med ulice ali na obalo tam zadaj, za Punto. Ta del mesta, je postavljen na rtu, ki se konča s cerkvijo in polkrožnim svetilnikom, ki je še najbolj podoben srednjeveški utrdbi. Povezan je s cerkvijo in vmes je zvonik, ki je nekaj posebnega. Okrogel je, njegov vrh je podoben kroni in je brez ure, je pa zato precej velika sončna ura na pročelju cerkve.
S seboj imam majhno usnjeno torbico, takšno, da jo lahko obesim preko ramena. V njej je poleg raznih drobnarij nekaj; moj zaklad, ki ga skrbno čuvam in me spremlja povsod, že dolga leta. To je majhna, črno bela fotografija, ki mi na nek, samo meni znan način, pomeni okno, skozi katerega vidim v preteklost. Brez težav se preselim v tiste čase, ko je bila posneta. Na njej je devet fantov, otrok, pet jih stoji in štirje pred njimi čepijo, kot nekakšno pomanjkljivo nogometno moštvo so videti.
Bilo je v drugem razredu osnovne šole. Po pouku nisem šel naravnost domov, ampak kot po navadi, na obalo. Tam se je vedno kaj dogajalo, ali smo se šli kakšno izmed mnogih iger, ali se je nabijala žoga. Ravno sem prišel iz ulice, ko me je nekdo opazil in poklical: »Pridi še ti, se bomo slikali!« To je bilo takrat za nas nekaj povsem nenavadnega, fotografiranje. Odložil sem šolsko torbo med skale in se pridružil ostalim, ki so se že razporejali, kako se bodo postavili pred kamero. Dogovorili smo se, da bom mi, starejši, stali, tisti mlajši pa bodo pred nami počepnili. Pravzaprav je tako odločil tisti, ki nas je fotografiral, Romanov oče je bil to in mi smo ga samo ubogali
Zdaj držim v rokah fotografijo, vzel sem jo iz torbice. Pozorno jo opazujem, kot da bi je ne videl že najmanj tisoč krat. Bilo je zgodaj jeseni, ko je bila posneta. Na njej smo vsi v kratkih hlačah, zagoreli in kar je najbolj očitno, so naši lasje, svetli, pobeljeni od poletnega sonca in morja. Na levi strani so skale, na desni je v ozadju viden del cerkve. Ozrem se in pogledam na cesto. Ravno tam smo takrat bili fotografirani, nekaj metrov pred kamnito klopjo, ki je že zdavnaj ni več, a ob tlakovanem delu obale je lepo videti, kje je stala. Vidna sta dva svetla betonska pravokotnika. Romanov oče je počepnil ob njej, se s komolcem naslonil nanjo, da bi imel bolj mirno roko in pritisnil je na sprožilec. Tega se spominjam, kot da bi bilo pred nekaj trenutki. Še zdaj si lahko prikličem iz spomina kovinski zvok mehanizma kamere, ko se je zaslonka razprla in spet zaprla, saj smo bili vsi na smrt resni in tiho kot ribe v morju. Takšni smo tudi videti. Nihče ne gleda naravnost v objektiv, ampak tja nekam v tri krasne. Eden mlajših se ozira v starejšega brata, ki stoji in jaz strmim v tistega dečka, ki je poleg mene. Človek bi pomislil, da nam je bilo nerodno pred kamero in res je bilo nekaj takšnega. Nihče se ni zavedal, da bo na fotografijo ujeta stotinka sekunde in da bomo na njej ravno takšni, kot v tistem momentu, ko je Romanov oče sprožil zaslonko.
Fotografijo nežno vtaknem v kuverto in njo spravim nazaj v torbico. To noč sem slabo spal. Tako je vedno z menoj, preden se kam odpravim, na daljšo pot. Sedenje na tej skali mi postaja počasi odveč. Imam občutek, da si redki mimoidoči napačno razlagajo mojo prisotnost ravno tukaj. Ko bi se tako kot oni sprehajal po obali, bi bil za njih neopazen, tako pa je očitno z menoj nekaj drugače. Čas je, da se premaknem nekam drugam, a kam? Najbolje bo, da se naredim nevidnega, da se spremenim v turista, ki zvedavo tava okoli in mu je vse kar vidi, prvič, nekaj enkratnega, nepozabno doživetje…
Malo se bom sprehodil, potem pa grem nekam na kavo. Potreben sem nečesa, kar me lahko malo poživi. Spomini so krasna zadeva, če je človek razpoložen zanje, če ni, ga utrujajo in se jim preprosto odpove. Noče o njih razmišljati. Z menoj je danes drugače, ker sem z določenim namenom prišel v mesto, ravno zaradi njih in preteklosti, s katero se lahko soočim samo tu, kjer se je začela.
Zlezem s skale na tlakovano obalo, si obesim preko ramena torbico in se napotim okoli svetilnika na drugo stran, kot smo včasih rekli, zadaj za Punto. Hodim počasi ob skalah in se poskušam domisliti, kje so danes tisti otroci s fotografije. Težko je. Za dva vem, da v miru počivata pod cipresami nad mestom, in ostali? V tem mestu ni bilo nikoli prave bodočnosti za vse, ki so v njem odrastli. Od vsake generacije je le peščica ostala v mestu. Drugi so se razbežali na vse štiri strani neba, vzel jih je svet. Z nami ni bilo nič drugače. Le za enega sem prepričan, da je ostal v mestu.
Pred menoj stoji ogromna zgradba, hotel, in pred njim je široka in dolga betonska ploščad, plaža. Ta bajta je realsocialistična spaka, ki sploh ne spada sem! Prej je bil tu velik prazen prostor, naše igrišče in na desni strani je sameval kompleks starih, pol podrtih hiš, v katerih smo se šli vojne in podobne igre. V tisti prvi, veliki stari bajti, ki je bila najbližja morju in je bil nekoč mlin za oljke, so v naših časih imeli čez zimo Ljubljančani v njej spravljene jadrnice. Sem je občasno prišel Cirkus in včasih so bili organizirani nastopi folklornih skupin, saj je prostor bil namenjen letnemu gledališču.
To neumnost so zgradili, ko sem končal osnovno šolo in takrat nisem več pogrešal preveč našega igrišča, saj sem bil že prestar za otroške igre. Postopoma sem začel odkrivati novo življenje, življenje starejših fantov, kjer so se počele povsem druge stvari. Svet odraslih mi je postajal vedno bolj domač. Redno sem že kadil, občasno pil in začel zahajati v slaščičarne, kjer se je zbirala takratna mladina. Ena je bila na obali, blizu kjer sem takrat stanoval. Reklo se ji je »Pri Ferkiju«, kot je bilo ime natakarju, ki nas je navadno stregel. Danes je tam gostilna in pojma nimam, kdo je lastnik, ne kdo zahaja vanjo. Verjetno bo, da ne poznam nikogar.
Levo, za hotelom je mogočen velb, skozi katerega se zaide v labirint mestnih ulic, od katerih, poleg ostalih vodi ena k cerkvi nad mestom, ena na nasprotno obalo in ena na glavni trg tega dela mesta. Tam pod velbom, kjer je bila nekoč Mariotova klet in je njegov stari oče, ribič, šival mreže, je danes prijeten majhen bife. Tja grem na kavo.
Nekdo stoji poleg šanka in se pogovarja z mlado natakarico. Mladina … Današnji svet je precej spremenjen od tistega, v katerem sem sam doživljal mladost.
»Eno kavo z mlekom bi, pa usedel se bom tja,« rečem dekletu in grem k mizi, ki je v kotu poleg vhoda. Slišim kako aparat za kavo šumi in oddaja določene zvoke, ki pomenijo, da para pod tlakom gre skozi sito, na katerem je odmerek mlete kave. Pod njim je dekle postavilo skodelico in vanjo se počasi nabira kuhana kava. Prijetno diši prav do mene, ki sedim nekaj metrov stran.
»Lina, zdaj pa moram starega peljat k zdravniku, ne počuti se dobro. Se oglasim kaj kasneje,« se poslovi mladenič in odide skozi vrata. Malo je manjkalo, da nisem fanta vprašal, kdo je tisti, njegov stari… Natakarica, Lina ji je ime, sem pravkar zvedel od mladeniča, ki je odšel, postavi na pult majhen pladenj, nanj položi podstavek in skodelico, poleg pa še žličko in vrečko s sladkorjem. Potem gre izza šanka, s pulta pobere pladenj in ga postavi na mizo, pred mene. Nekako domače mi je vse skupaj. Lina je podobna nekomu, ki sem ga nekoč poznal, vsaj zdi se mi tako. Ali je to samo zaradi tega, ker sem že tako dolgo na svetu in sem imel v tem času opraviti z mnogo ljudmi, od katerih so si nekateri podobni, po videzu vsaj. Kdo bi vedel?
Počasi mešam z žličko kavo, da bi se sladkor enakomerno raztopil v njej. Ob tem premišljujem, kje se je zares začela moja zgodba, kdaj sem pravzaprav začel živeti. Velik, prelomni dogodek zame je bil, ko sem spoznal Vilija in Rikja. Bila sta dve, tri leta starejša od mene, ravno dovolj, da sta vedela in počela že vse, kar sam še nisem nikoli. Srečal sem ju tisto zimo, ko so odprli to veliko škatlo, ki se ji je reklo »Hotel Punta«. Na videz sem ju poznal že nekaj let, a sem bil kar nekaj časa še premlad za njuno družbo.
Poleg vsega ostalega, kar Hotel mora imeti, je bilo v njem tudi šest stezno kegljišče. A kar je bilo še bolj važno, je bil šank, ki je obratoval skoraj vedno vsaj do ene zjutraj, uradno pa do polnoči. Večina mestnih gostiln je bila po deseti uri zvečer že zaprta in vsa golazen, ki ji je še bilo do pitja, se je po tej uri zbrala v Hotelu. Vse mogoče tipe si lahko srečal tam, predvsem takšne, ki se čez dan niso nikoli družili med seboj. Na enem koncu šanka se je pelo, nekje v sredi so pijani glasno debatirali, na drugem koncu so se kregali in včasih tudi stepli. Takšno je bil vzdušje. Najraje sem sedel ob kegljišču, imel pred seboj pivo, počasi sem ga pil in opazoval, kako ljudje podirajo keglje. Bolj malo je bilo treznih…
Odneslo me je nekam v preteklost, pa bi skoraj pozabil na kavo pred seboj. Še enkrat jo premešam. Gostov ni in Lina se za sosednjo mizo kratkočasi s križankami.
»Kako vam gre?« jo vprašam.
»Veste gospod, križanke rešuje šefova žena in kar ne zna pusti meni, a nisem preveč nadarjena, tako, da mi mine čas malo rešujem, kar ona ni znala…«
»Nisem mislil križanke, ampak na vas in tako na splošno sem vprašal, kako je v tem mestu…«
»Aja, nisem vas takoj razumela, oprostite. Ni slabo in hvala bogu, da je zime konec. Zdaj bo kmalu spet več ljudi, vi ste že eden takšnih, turist.«
»Lahko bi se reklo, da sem res turist v svojem mestu…«
»Kako pa to? Ali ste kdaj živeli tukaj?«
»Otroštvo in mladost sem preživel tu.«
»Neverjetno! Ampak se vas ne spomnim…«
»Saj je skoraj nemogoče, da bi se. Premladi ste,« ji odvrnem in odpijem malo kave. »Ali lahko kadim?«
»Brez skrbi, saj ni nikogar. Takoj vam prinesem pepelnik,« in gre za šank. Prinese ga in postavi na mizo.
»Bi mi delala družbo,« ji ponudim cigareto.
»Ne hvala, ne kadim.«
»Pridna punca,« se šalim, »nekaj pa bi lahko popila z menoj.« Prižgem si cigareto. »Bi, en sok?«
Natoči si ga kozarec in se zopet usede h križankam. Opazujem jo. Ne bi ji dal še dvajset let, to se pravi da še rojena ni bila, ko mene več ni bilo v mestu.
»Kako pa kaj šola?« jo vprašam in se počutim ob tem precej neumnega. Starejši vedno sprašujejo mlajše o njihovi šoli, kot da so sami doktorji znanosti… V resnici pa jih je bila več kot polovica pod povprečjem, z menoj vred.
»Končala sem lani srednjo ekonomsko, dela zame nisem dobila, pa sem pristala za tem šankom… Letos se bom vpisala na faks, pa kar bo, bo!« samozavestno odgovori.
Ne bom več drezal vanjo, le nekaj jo bom še vprašal, preden se poslovim:
»Če grem po tej ulici, ki pelje k cerkvi, pridem najprej do travnika. Ali so še vedno tam dve ali tri klopi?«
»Seveda so, takšne zelene. Dober spomin imate.«
»No potem pa vas zapuščam. Plačal bi in grem do tistih klopi…«
Poslovil sem se od prijaznega dekleta in vzpenjam se po krivi ulici proti cerkvi. Kmalu sem prišel do travnika in res so ob poti še vedno tri zelene klopi. Nikogar ni in si izberem srednjo, kamor se usedem. Zdaj sem tu, kjer sem hotel biti. Pred menoj se razprostira ogromen Tržaški zaliv in nad njim Kraški rob in daleč v ozadju so vije venec gorovja, Julijci in levo od njih italijanski Dolomiti. Krasen razgled je odtod. Mir je nikogar ni, ki bi me motil pri mojem odhodu v preteklost. Kam naj se preselim? Riki in Vili sta dve ključni osebi, ob katerih sem preživel res burno mladost, zato bo najbolje, da se odpravim tja, v prvo polovico sedemdesetih, ko se mi je zares začelo dogajati življenje …
HIPIHAUS
Tako smo dali ime tisti utrgani bajti, v kateri je živel Vili sam, pravzaprav nikoli sam, vedno je bil obdan z zgubami, med katere se je mirne duše štel tudi sam…
Dobrih pet let smo preživeli skupaj, se imeli fajn ali pa ne in bilo nam je zares vseeno kaj bo z nami naslednji dan. Bili smo jedro »Hipihausa«, kot se je reklo tisti začarani Vilijevi bajti. Ostali so prihajali, odhajali…, kdo bi si zapomnil vseh, ki se klatijo po železniških postajah? Včasih nas je bilo kot cuckov, ko se gonijo. Drugič pa dva, trije v nebo vpijoči in polni idej kako bi lahko bilo, če… Ja, tisti »če« je bil vsako jutro prisoten!
Jutra so bila vedno nekaj neverjetnega. Preživljali smo jih pol živi, mačkasti in nori od žeje, podhranjeni in zdelani kot stare kante. Naše sence so tavale po bajti ter iskale čike ali požirek pijače, ki je morda ostal na dnu kake flaše… Nekega jutra skozi pipo ni pritekla voda kot bi morala. Peklensko žejen sem se spomnil na kotliček v stranišču. Ostali so še spali. S kozarcem v roki sem stopil na školjko, da bi prišel do vode, pa se je pod menoj pokora stara polomila, dobesedno je razpadla. Dokler nisem nabavil nove, je sranje odpadlo…
Včasih sem pomagal fušat neki vodoinštalaterski stari mami. Ta stari možakar mi je zaupal in super sva se razumela. Pravzaprav me je imel rad. Tako kot vse ostale, ki so mu pomagali praznit steklenice in čarat po bajtah kopalnice ali kaj podobnega. Rade volje mi je odstopil rabljeno, staro školjko. Dobro smo jo zalili.
Jutro se je začelo kot po navadi, precej prezgodaj: »Pizde, kdo je posvinjal kuhinjo!« je rjul Vili v temo – bos se je znašel tam sredi kozlanja. Šel se je lulanje v pomivalnik, ker je bilo stranišče nadstropje nižje in predaleč zanj. Luči iz obzirnosti do ostalih ni prižigal – pravzaprav so jo odklopili, kot se spodobi, če nihče ne plačuje položnic.
Stane, ki je večkrat iz bara namesto domov zataval v Hipihaus., se je zadrl iz sobe: »Ti fuk na roke delan, če ne boš tiho, bom vstal…, koji kurac pa delaš ti tu, kdo si?« Šlo se je za nekoga, ki mu je delal družbo v postelji. Pero: »Da vam mater socialistično, a bo mir al ne, kurbe, še šest ni pa že serjete! Vili, ti pa vrži pokonci Mikija, če ga najdeš v tem pajzlu. On je imel orgije z Miro po kuhinji. Jebovas, nič ne vidim, prokleta banda zapita, kje so moje kafbojke?« Tudi poleg njega je nekdo spal in sam bog ve, če sta vedela drug za drugega.
Tisto zimo sva se imela rada z Marto. Čeprav sem si jo delil z drugimi in fasal od nje nesramne uši, sva se še pa še dobro razumela. Picajzov in triperja nismo nikoli stradali. Scanje se je spremenilo v križev pot, spanje pa v non-stop praskanje in čohanje tam kjer bi ga ne bilo treba. Perota so imele tiste iz lekarne rade. »Ima veze v farmaciji,« smo rekli. Nabavljal je strup za živalski vrt našega mednožja: »Hg mast za tri, štiri ude,« je tiho dejal farmacevtki in bajta je bila za en čas rešena vsega hudega. Gordana je v spanju smrčala in škrtala z zobm. »Dihur pijan, krava debilna, skozi zaprto okno te vržem, kot mačko,« jo je nadiral Vili. Bila je edina, ki se ga je tu pa tam usmilila in dala noge narazen, ko ji je zadet težil v mednožje.
»To mesto je utrgano, mi pa zgubljene duše. Kaj nam preostane, kot da smo to, kar smo?« sva se delala pametna z Vilijem. On je bil v postelji, jaz pa sredi sobe na jogiju. Kadila sva vsak svoj joint in pila sinočnje postano pivo. Kot dva mala bogova sva se imela. Ničesar nisva pogrešala, razen tistega, kar sva sanjala. To so bile čisto preproste sanje: o pijači, seksu in denarju. Če je kdo sanjal o hrani, tega navadno ni omenjal. Vsaj jaz ne…
»Vso to bando bom eno jutro zmetal iz bajte, pa bo mir. En je bolj gnil od drugega. Ko imajo keš ni nobenega blizu, pol pa ti prinesejo litr in mislijo da je vse OK. Mamu jim klošarsko! Kaj se spet režiš, kreten. Kam si potegnil včeraj črto iz kavarne, a? Z Marjanom sta zginila na kilo in potem sta gospoda šla lepo v bar. Vili pa naj se jebe, a?«
»Bolan sem za umret. Ne pijem več, manj ja. Ampak sam si včeraj cel dan sanjal o baru, pa te potem zvečer ni bilo nikjer.«
»Ne seri!«
»Pa če si bil, bi ti mene videl, jaz sem bil koma. Od Marjana sodelavec je imel rojstni dan, se je oženil, ali dobil sina, ali pa nič od tega, lahko da je imel samo turnejo in se je izprsil s sto rundami. Ne vem kje vse. Natakar me je na koncu vrgel iz bara, ker sem tam na stopnicah zaspal. Klasika!« sem ga potolažil in se ves čas režal.
»Kako pa je bilo s tabo?« mi ga je uspelo s težavo sredi smeha nekako vprašat. Mačka preganjam namreč s smehom!
»Budala! Za vama je prišel Jože s pol litra slivovke v žepu in, jebi ga, misli si kaj je ratalo. Par piv sva popila povrh in odneslo ga je sto na uro! Po starem. Drl se je kot žival, po trgu je ustavljal ljudi, bulil v njih kot zaklan vol, norišnica v malem, stara je prišla po njega in meni, ki sem ga čuval, da ga kdo ne nalomi ali da se sam kje spet ne razbije, pomisli, meni je ta zmaj babji vse živo preklel. Kot da sem ga jaz nalil. Nora glava! Ob enih sem bil potem že doma. Pero je prišel malo za menoj z nekim čudom, ki se ima menda za žensko. Nekaj časa sta se matrala in težila drug drugemu. Nadrl sem ju in zaželel lahko noč, pa je bil pol mir. Tebe pa nisem več slišal. Kdaj si se narisal? Aja, sveč ni več, jebemti. Zrihti danes kakšno, pa neki za žret ne pozabi nabavit. Greš v port čistit mreže, a?«
»Ja-vol, a za ženu zna se…«
»V šolo se mi ne da. Ko jo jebe!«
»Saj si že finito la comedia za ta letnik. Neopravičenih ti sploh več ne pišejo. Sem govoril, ni dolgo tega z Blanko. O tvojem sranju, ki ga imaš s tvojo šolo je rekla, da te tam nič preveč ne pogrešajo. Sicer pa itak to veš. Vsak dan visiš za šankom s tisto gimnazijsko bando.«
»Ti! Pazi, kako se izražaš o mojih frendih! In še to: da ni mene in njih, bi pol manj doze požrl in trave predihal! Da ti bo to jasno enkrat za vedno!!« se mu je brez veze dvignil tlak.
»Kaj sem pa tako važnega izjavil, da noriš?«
»Za koga se pa imaš, ščene pubertetniško! Še osnovne šole nimaš, kot se spodobi, pa boš ti meni o…«
Res je. Osmi razred sem ponavlja, ker mi ga prvič zaradi ‘neprisotnosti’ niso priznali. Takšni časi so bili, kaj morem…
»Ne bodi zdaj ti preveč pameten za svoja leta. Dobro veš, kako je bilo lani z našo šolo v hipihausu. Sam sem komaj spravil skupaj osmi razred. Šenkali so mi ga, samo da se me rešijo. Riko je zasral pomorsko na celi črti, Cota, Niko in kaj vem še kdo vse je bil v Novi Gorici, vsi so zafukali tisto elektro čudo od šole, da Fišerja, ki po moje sploh ne ve kje je tista šlosarska šola v Ljubljani, na katero se je vpisal, ne omenjam. Ti pa tretji letnik, ki ga zdaj kao ponavljaš in o katerem si lahko samo misliš, kako ga boš nekoč končal, ko boš velik in pameten, nekoč…«
»Ti pizda, samo tiho bodi! Da ni bilo mene in Rikija, bi ti vraga imel danes osnovno. Kdo te je vsako jutro teral v šolo?« Začel se je režat in vedel sem zakaj. Ta dva kretena sta mi zatežila, do nezavesti, in to samo takrat, ko sem zjutraj v postelji imel družbo. Mojanaj prejšnjega večera je navadno še spala, ko se je začelo: ‘Aufšteeen!! Še nisi pokonci, piccolo, domovina te kliče v šolo, si napisal nalogo, pa ušesa si umij…’ je nalašč tulil Vili.
»Kje ima ta naš fantek torbo, da vidim, če sploh piše naloge,« se mu je pridružil Riko.
»Ne boš je našel. Frajer jo pušča v šoli ali pa spodaj v kleti. In pol si bo izmislil, da se je tega od naju naučil, mamu mu…« Itd. In vse to sta mi počela iz same hudobije, da se le nama z žensko ne bi bilo treba imeti še malo rada, preden bi vstala…
»Zdaj vstanem, grem na pivo, potem pa na pomol. Ti pa se jebi in zgnij v tej svoji postelji, … Madona je danes hladno!« Treslo me je, ko sem se spravljal v pajaca.
»Ob desetih pride moja Ines. Prinese kilo in bog ne daj, da kdo pride noret v hišo. Ne odprem niti Kristusu, niti moji mami, pa če se nariše iz groba, nima šans!«
Dva tedna ima že naš Vili punco. Tak čudež narave, da bi si težko izmislil takšnega. Ampak za njega je svetnica, ker je on njej všeč. Ko sta sama, se ga zalijeta in potem se igrata mameate. Pred par dnevi je Pero nehote stopil v stanovanje, ker je zjutraj, ko je norel ven pozabil pol orodja. Vili vrat po tistem, ko je k njemu prišla njegova ljubezen, ni zaklenil. Kasneje je Pero za šankom povedal, da svet kaj takšnega še ni videl! »Vili je nag, stegnjen na divanu smrčal, ona pa v gatah sedela v fotelju. Brala je tisto noro knjigo ‘Polentarska polica’ in se kot blesava režala sama sebi. Mislim, da me sploh ni registrirala in povem vam, da nima slabe fizike, ampak tista njena fasada… Na mizi je bila kilska flaša, v kateri se je svetilo še za tri, štiri prste slivovke, ki sem jo v momentu uničil vase. Da se mi ni mudilo nazaj malat,« je še dodal, »bi ji za hvalalepa pokazal, kako se mi na Štajerskem parimo!«
Ubogemu Viliju verjetno ni uspelo to, zaradi česar je prišla deklica k njemu in je vso svojo potencialno energijo zabil v alko … Star štos, nova budala!
Njuna lovestory se je končala tako, da je nekega dne njena mati našla Vilija pred Kinom. Ravno takrat, ko je bilo tam spredaj ful raje. Začela se je nanj hudo tulit. In to po italijansko, hrvaško in malo slovensko:
»Naj se mai piu ne spomni imeti kaj z njeno hčerko,« je vpila, »ker ga bo tožila, barabo, zapito, huligansko i.t.d..«
»Če bi bil njen mož še živ,« je rjula, »bi ga obesil za tisto, kar ima med nogami … Ravno na njeno hčerko se je spravil, sram naj ga bo, prasca nevzgojenega!«
Punca je špricala pouk in se fejst imela z Vilijem. Staro so poklicali v šolo, naj jim razloži, kako je mogoče, da je njena hčerka iz odličnjakinje lahko postala takšna sramota za šolo. Utrgalo se ji je, ubogi mami! Doma je izgnala vse hudiče iz hčerke, tudi Vilija, za katerega je zvedela med torturo. Na videz ga je poznala…
Vili zaradi tako velike sramote, kot mu jo je napravila ta spoštovana gospa pred polovico mesta, v živo, ni vedel lep čas nič drugega, le še to, kako priti do trgovine po dozo in domov v posteljo. In to zgodaj zjutraj ali pa popoldne, tik preden so štacuno zapirali. Da ja ne bi koga srečal, tako ga je bilo sram! Najmanj teden dni je bil v ilegali in se bal biti trezen…
Vsi v mestu, ki nimajo kaj bolj pametnega početi, so komentirali: »Napil in posilil jo je. Sama mu ni dala, vsaj prvič ne… Tako urejena punca! Ma ne! Zadrogiral jo je, saj so v tisti njegovi hiši non-stop narkomanske orgije, kurbajo se vsi počez, da se ne ve kdo s kom! Pred barom so ga videli z njo. Zapito in zadeto jo je prodajal Italijanom, pes pokvarjen! Če bi se moje tamale dotaknil, ga križam na licu mesta, ali pa utopim sredi pristanišča, prekleto seme Adamovo, maledetto figlio di putana! Ti hipiji so satanovo delo. Župnik je nekaj govoril o njih v nedeljo pri pridigi. Mi je povedala žena, da je po maši videla bando na travniku za cerkvijo. Sedeli so v krogu, vsi iz ene cigarete kadili tisto drogo in pili vino. Dve mladi sta bili zraven in prav čudno sta zgledali, a nobene ni spoznala. Je pa ena igrala na kitaro in lepo pela… Ne vem kako to, da je danes mularija tako drugačna, kot smo bili mi, ko smo bili mladi? V soboto smo se ga na šagri napili, šli zafrkavat punce iz sosednje vasi, se včasih fajn stepli in v nedeljo šli k maši. To je bilo vse. Nobena kurbarija nam ni hodila po glavi! Čez teden smo delali ko mušoti. Prvič sem šel z žensko spat, ko sem bil v Napoliju pri vojakih. Dvajset let sem imel in malo pred vojno je bilo… S putano! Ni me sram priznat, ker drugače ni moglo bit, če nisi bil oženjen. Vsako nedeljo je šla naša compania bella v kažin in plačal sem dve liri za pol ure… Danes pa ti ima mula šestnajst let in je miracolo, če je še vergine… Kam smo prišli! Jaz pa poznam očeta od tiste barabe. Težek kurbir in sin je zato ista pašta!«
Takšne štorije so se slišale od pametnih ljudi po ošterijah, ulicah, na pomolu in še kje. Vse to Viliju na čast! On pa je doma, dan na dan krvavi pot potil. Zdaj zadet, zdaj mačkast…
Neko jutro se je Edra, italijanska potniška ladja, ki je vozila med Trstom in Pulo, ter se je vmes ustavila tudi v našem portu, med pristajanjem zabila v pomol in s premcem zradirala naš lep rdeč svetilnik. Megla je bila kriva, da Vili naenkrat ni bil več zanimiv za šankiste in ostala gobezdala. Zdaj so na veliko srali čez Italijane in ko bi imeli oblast, bi bila pri priči najmanj vojna zaradi pijanega kapetana, krmilarja in oficirjev, ker ‘se točno ve’, kako je prišlo do te sabotaže in Italijani bodo za to mastno plačali!
Komaj sem prepričal Vilija, da je obsednega stanja zanj konec. Bil je tako ubog, da sem moral v gostilno k Jožetu po liter domače malvazije. Moj sosed je bil. Med sezono sem včasih pri njemu delal. Mara, njegova žena je bila sama v gostilni. Imela je veliko srce in razumevanje za nas iz Hipihausa. Vino sem dal kuhat kar pri njej v kuhinji. Medtem sem iz moje bajte prinesel termos. Vilija je kuhano vino spravilo iz postelje, a je bil še vedno videti tak, kot bi pod tank padel… Nekako sva prišla po strmih stopnicah na ulico. Potem pa počasi do glavnega trga.
»Greva v Delikateso na pasulj brez. Sto let že nisi nekaj toplega imel v sebi. Častim, če ne dela Mirjana. Če dele ona, nama bo dala na lepe oči. Kadar me prosi, ji prinesem škart ribo za njene mačke. Moli boga, da je v službi. Nam ostane keš za pijačo pri biljardu!«
»Če ti nisi utrgan! Že cel teden nisem žrl. Želodec imam kot pingpong žogca. In ti bi mene rad s pasuljem nafutral! Da crknem! Saj škode ne bi bilo velike, ampak vseeno si blesav…«
»No pa tatarski…«
»Še eno tako pa te bom na gobec! Kaj si pil preden si prišel k meni… O ti svinja zadrogirana!! Šele zdaj vidim, kakšne oči imaš. Semaforji! Ni čudno, da si tako brihten. Mater, bi mi pasalo zdaj par dimov. Imaš kaj boljšega od alkota, tako za zdravilo?« mi je zapihal na dušo. Medtem sva že prišla do Delikatese. Zunaj je stregla Mirjana.
»Ima boga,« sem pomislil po srbsko, ko sva se usedla za mizo na koncu vrta. Kmalu se je narisala pred najino mizo.
»Dvakrat pasulj brez mesa, dve pivi in bodi tako dobra pa vse skupaj napiši na moj račun,« na koncu sem ji pomežiknil in ona se mi je nasmejala.
»Sedaj pa ti bom povedal nekaj o mojih rdečih očeh. Ko sem se vračal od Jožeta in ti nosil kuhano vino, takrat ni šlo drugače, kot da sem moral mimo Markove kleti. Tam notri se cele dneve nekaj dogaja. Nič hudega sluteč sem vstopil in na vsem lepem se mi je med prsti znašel joint in to tisti iz velikih papirčkov.«
»In ti si nato potegnil tako močno, da se ti je zakadilo iz ušes! Joj, kako ti je bilo hudo, piccolo!«
»Sicer pa nič lažjega ni, kot pojesti to kar sva naročila, pivi pa vzameva s seboj, da ne bova prišla k Marku praznih rok.«
Svojo porcijo sem pospravil tik-tak. Viliju pa ni in ni šlo. Še potiti se je začel. Morda pa pasulj res ni bila najbolj posrečena dieta po enem tednu stradanja. Dovolj bi bila kakšna močna goveja juha, ampak zdaj, kar je je. Vase je spravil z veliko muko nekaj žlic hrane in nato je odnehal.
»Sem ti rekel, da me bo pasulj spravil na drugi svet!«
»Pusti vse skupaj k vragu! Sedaj se pobereva v Markovo klet če je tam še kakšna dobra duša, ki se naju bo usmilila s kakim dobrim jointom. To pomaga in ko si zakajen lahko izprazniš zvečer ali pa ponoči hladilnik kot nič.«
Vili me je pisano pogledal:
»Ti idiot, ali veš da v Hipihausu že nekaj let ni hladilnika! V njem je obutev, teniske in zimski škornji in še kaj podobnega bi se našlo«
»Zdaj pa počasi pojdeva. Glede plačila se ne razburjat, ker bo Mirjana vse uredila!«
Lepo, počasi in kulturno sva v petih minutah prikolovratila do Markove kleti. Ravno so pričeli z vžiganjem predpotopnega Motto Guzzi. Vsi prisotni so preklinjali. Ves dopoldne so šraufali, zdaj pa jih je motor pustil na cedilu.
»Elektrika ga jebe in nič drugega!« je strokovno ugotovil Marko, »treba bo v Trstu na kakšnem odpadu stakniti kak alternator. Ni druge!«
»Prav imaš, Marko. Usedimo se vsi skupaj tam na tiste prazne zaboje, da se dogovorimo, kako naprej. Najprej pa bi te prosil, če bi enega zvili. Za Vilija se gre. Saj vsi veste, kakšno sranje ima že cel teden dni. Zdaj je v takšnem stanju, da niti jesti več ne more, toliko se je presekiral«
»Tomi, pojdi domov po tisti Ivanov shit! In da si mi takoj nazaj!«
Tomi je bil najmlajši, najbolj prebrisan in najbolj iznajdljiv. V desetih minutah se je vrnil. Mark je, kot je to naredil dopoldan, zvil eno veliko raketo, ki je potem dvakrat šla naokrog preden smo jo do konca uničili. Po tej dimni terapiji se je Viliju stanje vidno popravilo. Še smejal se je na račun mojih bolnih izjav. Od nekod se je našlo nekaj denarja in Tomi je odšel po pivo. Zdaj smo se imeli že napol božansko. V takšnem stanju sem se spomnil, da poznam neke ljudi iz sosednjega mesta, ki imajo takšne motorje, a so v nevoznem stanju. Morda bi se pa splačalo stopiti do njih. Bilo bi mnogo bolj enostavno, kot tavat po tržaških odpadih.
»Ma ti si genij. Kako da se sam nisem tega spomnil?« je dejal Marko in me potrepljal po ramenu, »štos je v tem, da tudi sam poznam nekaj tipov, ki imajo takšne ali pa podobne stroje. Verjetno bi se pri komu kaj našlo za naš motor.«
Zdaj sva se z Vilijem lepo zahvalila in poslovila. Pred nama je bil še kako dolg dan! Sam bi moral v pristanišče pomagat čistiti mreže, a se mi ni dalo.
Z Vilijem sva se odločila, da greva danes na turnejo. To je pomenilo, da morava najprej nabaviti pijačo. Dvolitrsko steklenico belega in liter radenske. Denarja sva imela še nekaj in ko sva ga dala na kup, sva ugotovila, da nama ostane ravno še za cigarete in dve pivi. Ko sva vse nakupila, sva se odpravila na hrib nad mesto. Tam je nekakšna razgledna točka in tam sta tudi dve leseni klopi. Usedla sva se na eno in za začetek odprla vsak svoje pivo.
»Madona santa, kako paše to pivo.«
»Meni pa se zdi, da je tako zaradi tiste rakete tam pri Markotu,« sem dejal.
»Prav imaš! Če se ne bi zakadil tako kulturno, bi še vedno bil bolan.«
»Zdaj lahko tukaj sanjava najmanj dve uri; pravzaprav pa je čisto vseeno kako dolgo bova tu. Dozo in čike imava, razgled je enkraten, vse je kot v pravljici!« sem naglas pomislil.
»Se popolnoma strinjam,« reče Vili. Zaenkrat nama še ni bilo do kakšnega pogovora na nivoju, ker se še nisva dovolj ogrela. Pivi sva popila in zdaj je bilo na vrsti vino. Pila sva ga kar iz steklenice in to s profesionalnimi požirki. Ko je bila steklenica do polovice prazna, sva vanjo vlila radensko. Od tu naprej sva pila beli špricer. Najin IQ se je sedaj že predramil iz mačkaste otopelosti.
»To je zares prekleto mesto, ali pa mi ne znamo živeti v njemu!« je začel Vili.
»Saj ni tak hudo, le ljudje so vedno bolj čudni. Lahko bi rekel, da se oni spreminjajo mi pa ostajamo isti!«
»Tudi to je res. Mesto je polno fac, ki jih prej nikoli nisem videl. Pravi mali Balkan postaja ta kraj!«
»Zgleda, da drugače ne more biti. Veliko se jih je odselilo in še več se jih je priselilo in tu ni kaj pomagat.«
»V celem mestu je morda še deset takšnih, kot sva midva. Vsi ostali so takšni, kot da so prišli z Lune. Sicer pa konec koncev, kaj me vse to briga! Cigarete imava, pijače je tudi še za silo, torej je zaenkrat vse O.K. Sediva na klopi in uživajva – kaj nama pa manjka?«
»Nič!«
»Mene včasih zanima, kako dolgo bomo še lahko tako živeli, da se nam jebe za vse skupaj…«
»Če bo zdravje, bo vse, se reče, a jaz mislim, da so naši časi že počasi končujejo…«
»Kaj hočeš s tem povedat?«
»Riki je že pri vojakih, drugo leto grem jaz v partizane, če bo vse po sreči in kaj bo ostalo od Hipihausa… Sam boš! Riki se je zaklel, da gre po vojski na barko in zanj je takšnega življenja iz dneva v dan konec. Treba si bo izmisliti nekaj drugega.«
»Zdaj prihajajo mlajši na vrsto, da nadaljujejo našo tradicijo, a so precej drugačni od nas… Že to, da se zajebavajo z iglami, je eno veliko sranje…«
Še kakšno uro sva tebatirala o vsem, o naši prihodnosti, ki se ni kazala ravno v rožicah…
In Hipihaus je danes samo še zgodovina. Preprosto - potekel mu je rok trajanja. Vsebine ni bilo več. Nekateri so odšli po svetu, drugi v partizane, in nekateri so postali družinski možje in nekaterih ni več, ker so pomrli! Ko sem se vrnil od vojakov sem takoj zaznal razliko med menoj in Vilijevo družbo. Ni res, da sem jaz v vojski postal kaj pametnejši. Ti ljudje tukaj so postali med mojo odsotnostjo drugačni! Vili se je npr, družil z zelo mladimi frajerji, za njih je predstavljal nekakšno kultno osebnost. In to mu je odgovarjalo. Finančnih težav ni imel, vsaj takšnih ne kot prej. Dejstvo je da Hipihausa dejansko ni bilo več. Tudi sam sem začel delati. Občasno smo se ga še nalili tu pa tam in to je bilo vse, kar je še spominjalo na tiste naše čase. Vili je pred svojim koncem staknil še bolezen, ki ga je v nekaj letih pobrala. Kmalu za njim je zaradi prometne nesreče odšel tudi Riko. Pero se je občasno še prikazal v mestu, vendar je bil to sedaj popolnoma drugi človek. Tudi jaz sem se spremenil. Vse, kar se mi je nekoč zdelo super je bilo zdaj le še posrečena neumnost…
Prvi del mojega življenja je ostal za menoj in tako je prav. Ni mi žal niti enega dneva, ki sem ga preživel v Hipihausu. To je bil nekakšen sprejemni izpit mojega življenja.
Uspelo se mi je spomniti nekaj iz tistih časov. Z kaj več bi potreboval veliko časa, a ne mislim in ne morem še ure in ure sedeti na tej klopi. Pred seboj imam še eno pot in potem se vračam nazaj odkoder sem prišel. Nekam me še vleče, moram tja, čeprav se tam ne bom imel ne vem kako lepo, a bolj zaradi nekakšne dolžnosti, se bom zdaj odpravil na mestno pokopališče. Veliko zgodb se je končalo ravno tam in mnoge sem pospremil na njihovo zadnjo pot. Včasih po malem zavidam tistim, ki jih ni več…
Cesta je tlakovana in zelo strma, preden se pride do mestnega obzidja. Pred tem sem šel mimo glavnem mestne Cerkve, o kateri bi lahko pisal knjigo, kaj vse se ni tu dogajalo, a to je zgodba, ki jo ima vsaka generacija, jo doživi in preraste in potem ni več zanimiva. Prvi cigaret, prva ljubezen in prvi zmenki, prvi litri pijače, prvi joint in prvi akordi na kitari… Vse to je zaznamovano s to našo Cerkvijo nad glavnim trgom.
Klanec me je pošteno zdelal. Pokopališče je na križišču, kjer gre ena cesta naprej v hrib in druga se spušča k jezeru. Vhod je velik portal, nekakšna ogromna vrata skozi katera se pride na oni svet. Rikijev grob je najbližji in grem najprej do njega. Koliko novih obrazov na majhnih slikah me spremlja, skoraj sami znanci… Grob je lepo urejen, videti je, da nekdo še po tolikih letih skrbi zanj. Za Rikija je bilo usodno, da je bil ob nepravem času na nepravem kraju in je tako doživel vnebohod. Škoda ga je bilo, bil je dober prijatelj. Z vžigalnikom prižgem svečo, ki je tam in se poslovim se od njega.
Vili leži čisto na drugem koncu pokopališča. Ko pridem tja me najprej preseneti, ker ga ni tam, kjer bi moral biti. Pravzaprav ga ni nikjer, hodim tam okoli in se poskušam spomniti, kje je njegov grob, a vedno bolj sem prepričan, da se je zgodilo to, kar se sicer dogaja vedno, če nihče ne plačuje za grob. Prekopali so ga in na njegovem mestu počiva zdaj nekdo drug. In tako je naš Vili ostal še brez groba…
Po ulici se spustim v mesto in potem grem proti avtobusni postaji. Čez pol ure odpelje avtobus. Kadim in čakam. In to ti je življenje, razmišljam; najprej otrok, potem mladenič in potem… S pogledom drsim po mestu. Ali ga bom še kdaj videl? Saj to sploh ni važno, v meni bo vedno njegova podoba, kot Vilijeva in vseh, ki jih že zdavnaj ni več:
»Lepo se imejte in se vidimo v prihodnjem življenju, če bo vse po sreči…« še rečem, odvržem čik in vstopim v avtobus.
