Od klasja rumene doline,še lepši so griči zeleni,
posajeni s trto vinsko. Strmine –
tam misli so najbolj skrite.
Z njimi živim, stikajo se, kakor grozd pri grozdu.
Strmim v ta čudež,
kakor da z roko razmikam zelene bregove.
Za njimi uzrem nove in nove svetove.
Vedno dalje in dalje zrem.
Znani kraji, znana lepota.
Zaprem oči in v kraje neznane duša se potopi.
POZNO PLETJE
Sočni grozd, poln sladkosti.
Jagode v soncu kipijo.
Kostanjev gozd pod gorico temni.
Topol ob cesti visoko se vzpenja,
veter košate hraste hladi.
Upanje je uplahnilo,
skrilo se je solznim očem.
Sonce za Pohorje tone
Po cesti utihnilo vse.
Rože same v vrtu dehtijo.
Ježek išče svoj plen..
Žolna se iz sadovnjaka oglaša.
Sama strmim v poletni večer..
LIPA, LIPA
Lipa pred Maistrovo vilo na Zavrhu
Lipa cvetoča,
dehti v maju,
kakor stražnik.
Preko gričev njen vonj veter raznaša.
Šelesti.
Cvetje trosi duši nočni,
ki pozno v noč se veseli.
Vriskanje se daleč razlega,
spanec je odšel.
Je veselje našlo soseda?
Je vesela moja sestra,
morda moja hči?
Brez odgovora lipa šumi.
Njen vonj,
čez dolino
veter raznaša.
.
PESEM ŽALOSTI
Ta pesem je žalostna,
iz preteklosti izvira.
Težko trnovo pot opeva.
Vem, ta pesem,
če bi ji prisluhnili,
dolgočasila bi vas in žalostila.
A ta pesem sem jaz.
Je kakor moj obraz.
KDO SEM?
Kdo sem,
ki stopam pokončno,
iz dneva v dan?
Razumem čas,
ki v njem živim?
Ne jokam,
ne tarnam o bolečinah.
Še vedno bojevnik sem.
Se ne dam.
Kdo sem,
ki stopam z vami?
Moč življenja
se počasi izgublja.
Čutim, da še nekdo
mi stopa ob rami.
TUKAJ SEM OSTALA
Tukaj sem, ne sprašujem se zakaj.
Moja žalost sem me je poslala.
Tiho rastem v tem lepem vetrovnem kraju,
rastem iz tišine v miru.
Za hišami so vinogradi, v soncu ves dan sanje,
tišina in molk, tukaj sem in čakam.
Trta raste, zori in omamno diši.
Štorklje preletavajo završki hrib,
preko polja, vse tja do jezera.
Tam se ob večerih žabe oglašajo.
In jesenska lepota izginja.
Poslavljam se tudi jaz.
ZAVRH JE MOJ PRISTAN
Sama stopam skozi vasico.
Slutnja ob hišah. Brez luči.
Veter se podi preko hiš in maje drevesa.
Na koncu vasi mi cvetoča češnja cvet podari.
STRMA GORA
Stare hiše s slamo krite v temi spe.
Ob njih so nove grajene.
Bo kdo še kdaj vinograd sadili?
ZAVRH
Zeleni griči završki.
Vlažen veter k meni zvije,
kakor da me iz sna prebudi.
Te meglice,
ki se nad tabo dvigajo,
so tvoj obraz.
In sem ptica,
nad hribčki poletavam
in se jih veselim.
Ah, veter svojo pesem prepeva,
raznaša vse, kar se krepko ne drži.
Sonce ga le ogreje,
a ne prepodi.
