raztrgano na tleh
potuje trobenta
poleg stola števika pet
jazz dama
ki je odšla v kino
rumeni časopisi
odhajam s scene
pred zadnjim refrenom
njen nedokončani portrte
dvignem
spet nima oči
ŠIZO IN VIZIJA
sonce, ki po eni sije kot v snu
gleda optimistično iz neba oči
vidim par ki se sprehaja
žalostna vizija
dve uri kasneje sem bral o tem
molčim
dve uri kasneje jo kličem
tišina
dve uri kasneje kričim:
včeraj smo pluli po robu
policaji so nam ukazali da pijemo vodko iz kozarcev
da spimo na komunističnih žimnicah
da ne nagovarjamo sprehajalcev
s pinceto si sežemo v oko
pišem golobom
danes nič grlenih glasov
»mnogo, mnogo takih je ugasnilo napol«*
pesniki ne lažejo?
rekel je, da nikoli
ko zmanjka kruha
samo to je vse za zaveso
vedno se bodo našli prijatelji
ki vedo da živiš za resnico
samo za prgišče besed in privide
za pet grošev na dan
pesem se rodi sama
nočejo jo krstiti
in zdaj jokamo ===
pesmi-otroci in mi.