1. marec 2011, letnik XIV
Oblak zarisan s svinčnikom ljubkuje jagode besed v prespanem jutru.
Puščice jezikavih vran iščejo mojstra prerokovanih statev.
Prazna luč ugaslega ognjišča hladna seda med labode v dalje vpetih misli.
Silhueta brvarja med jeklenimi vrtnicami z votlo konico zliva opojno besedo.
Objestno neprepoznavna jezikavo strupena zelena silhueta.
V senci bokov rogavo pokašljuje sramno požira deške robove vek.
Paleta razlitih barv polita po sinjem platnu popisana peresa gostobesedno padajo na bel papir.
Oprijemljiva obokana vrata se odpirajo. Zloženo sedeš v mojo dlan.
Kupi namišljene pravice poveznjeni preko zavite besede.
Neprepričljiva v svoji odločnosti železna sponka las niha nad dvosmernim mostom.
Vžgana spirala v krožnem križišču izpljune še eno laž.
Stičišče med levo in desno polovico gubastih možganov kroji resnico.
Neslišna gladina jezera zrcali jesenko listje.
Obljubljena nevesta podi liste preko blatnih poti.
Zadnjič trka s pogledom v šumeče klasje njegovega polja.
Cimetove žbice zabodene v olupek pobegle pomaranče iščejo umazane nogavice ob luknjastih spodnjicah.
Rjavo obarvana črta dišeče smrekove veje prireja zabavo za fante.
Dama z depiliranimi podvezicami, skuštrano pričesko, prepotena in naga čaka na semaforju.
Oranžno odbijajoča svetloba grbanči dolg trup. Srebrna dlaka zvija telo.
Pompozno siva, bledikavo bela, vsa kosmata lepotica jemlje dih.
Čvrsta rdeča preja ovita okrog kamina neprodušno hlasta v pozornosti ognja.
Ožgana od podpisa posipanega pergamenta vztrajno meče škrlatna polena.
