Če bi najprej …
klel …
bi se odprle pokrajine,
iz mulja bi zraslo zelenje
in modrina bi poslala blagoslov.
Če bi najprej mislil,
pesem ne bi pela;
če bi najprej molil,
bi se utopil v dvomih,
v mislih, v mulju duše …
* * *
Žalostno gledam v svet,
da bi našel nasprotje,
ki je globoko v nebu
in še globlje v meni.
Odmišljam.
In najdem čisto filozofijo
in čisto poezijo,
mimo ljudi,
a prav z njimi, v njih …
Kakor v sebi, kakor globoko v nebu …
* * *
Ne, ne bom delal.
Glava naj počiva.
Še mnogo drugih organov imam.
Potok šumi pod oknom.
Sliko prijateljice gledam …
Čutim se.
Mir je najtoplejši takrat,
ko ga napor misli ne moti.
Jaz se umika. Ne bom delal.
Tonem v prijeten dremež.
In če pišem pesem,
jo v meni piše nekdo drug.
* * *
Beži od začrtanega razuma
vsakdanjikov,
utopi se v svoje mehko
in sproščeno telo,
misel naj služi srcu, ne glavi.
Le na to glej,
da ti bo toplo in da se čas ustavi.
Dovolj težkega je bilo.
Razum je zver,
ki vse požre ali pokvari.
Beži pred to zverjo!
* * *
Dvignil sem roko
brez namena, brez pomena.
Samo preizkusil sem,
če me je še kaj več kot v glavi.
In postal sem lahak.
Svinčnik se je zakotalil na tla
in razbil mojo ječo.
Nekaj v meni se je zasmejalo
približkom
in veliki slučaj
je zavladal malemu neslučaju.
* * *
Zahvaljujem se za vse,
kar je narobe.
Ker življenje ni črta,
niti lik niti prostor.
Ker ni mavrica ali tema.
Ker tisto, kar gre narobe,
razbije ječo jaza
in steklenica z zadušljivim vinom
se odpre in svež zrak stopi vanjo.
Zahvaljujem se
in v miru živim s svojim nemirom.
CIKLUS RAZPOLOŽENJA
* * *
Glava ventilator.
Kdo me poganja, da mešam zrak?
Izključim. Zdaj je mir.
Počasi se premikajo reke sanj
in oblaki spet visijo nad travniki.
Spominjam se zoranih polj in
lebdenja v njihovem pogledu.
* * *
O, kje vse sem hodil,
kje sem bil,
kaj vse sem govoril, mislil,
kaj storil,
pa sem vedno plaval v oceanu,
ki se bo v nebo prelil …
* * *
Danes zvečer
sem profesor v pižami
in jutranji halji,
z očali na nosu,
upokojen brez odpravnine,
na pol ležim na mizi,
kadim in pijem kavo.
Tako lepo je,
da si pojem
in tiho zaupam,
da bo nekoč vedno tako …
* * *
Vse se mi zdi zaman.
Globoko v blatu sem
in ne morem ne ven, ne stran.
Sprejel bom,
in čeprav sem s želel biti metulj,
bom nilski konj postal.
Široko bom zehal len in zaspan.
Metulje bom nebu prepustil,
saj je vsak moj dvig pregnan
in vedno na koncu ostanem sam.
* * *
Zlahka se spreminjam v živali.
Popoldne sem bil muc.
Čisto počasi sen lezel po cesti
in samo sebe sem imel rad.
Zjutraj sem bil osel, tako priden,
da sem opravil vse delo za čez dan.
Popoldne sem bil lev.
ki je glasno recitiral
in dal ljudem vedeti,
da je skupni imenovalec vsega: mir.
Zdaj sem nilski konj.
Valjam se v toplem blatu
in stoječa voda ne prinaša ničesar novega.
