Ta pesem bo zadnja,
kar jih bom napisal.
Potem bom obmolknil
in molčal za vse veke
do konca časov.
Zvezde bodo dogorele do kraja in se ugasnile,
planeti mrtvi lebdeli v vsemirju,
komete zaman iskale svojih repov,
kdove kdaj izgubljenih v prostranem vesolju,
in mir bo vladal vsepovsod,
ne včeraj in ne jutri,
le še danes razpršen v prašne delce niča.
Tedaj bom odprl oči,
slepe od večne teme,
otresel zvezdni prah s prilepljenih ustnic
in ozrl se bom po tebi,
ti boš še spala z otroškim nasmehom,
prebudi se, ljubica, jutro je,
in tvoje krmežljave oči se bodo ozrle vame,
izpod vek bo ušel lesk novih sonc
in dah tvojih ustnic bo pognal v tek
od pradavnine strjeno kri v mojih senceh.
In protoni in elektroni spet zaplešejo ringa raja po nedoločenih orbitah,
nebesna telesa se v parih zavrtijo po srebrnih plesiščih
in snov kroži v ljubezni in v sovraštvu,
znova in znova izgoreva in se presnavlja
skozi vsa ta življenja in vse te smrti.
In jutro je, draga,
jutro povsod,
jutro je nad morji, oceani,
jutro nad zaspanimi gorami,
jutro je za naju,
ljubica,
in jutro je za vse.
