Hodila sem po polju,
ko je mak cvetel
in opojno je dišala trava.
Sonce na visokem nebu
je postopalo v razkošnem poletju
prav počasi pred menoj.
Ustavilo se je za trenutek,
se sklonilo k meni
in me poljubilo
na čelo, na oči, na lice.
Veter, skrit v drevesu,
na preži je stal buden.
V srcu zbodlo ga je ljubosumje,
zato zapihal gost oblak je
pred samo svetlo soce.
Sonce močnoje gorelo
in ko oblak je izsušilo,
spet je prosto pot imelo.
Nebeški zlati knez
me kmalu je dohitel,
vrgel name zlato mrežo,
se prižel tesno k meni,
me poljubil silno.
Veter je počival v hribu,
od koder videl je na vse strani.
Ko zagledal je ljubeče sonce,
zaletel se je v zemljo
in dvignil temni prah
visoko do nebes.
Ljubega ni bilo več,
zakrila ga je
temna zemlja.
Naprej hodila sem po polju,
kjer je mak cvetel
in opojno je dišala trava.
CVET
Angel me je poljubil na čelo
im moje oči so se odprle.
Zagledala sem droben cvet
na dnu brezmejnega morja.
Cvet se je dvignil,
zapustil je objem
mogočnih voda.
Rastel je cvet,
rastel je vedno večji,
vedno lepši.
Sonce z zlatom
ga je posvetilo,
Luna s srebrom
ga je obdarila.
Cvet je rastel
še naprej,
bi je vedno lepši.
Ko dosegel je nebesni svog,
zlati prah je stresel name.
SPOMIN
Jasmin je cvetel
in opojno dehtel,
ko pod kostanji sva šla.
Govorila sva o soncu,
o rožah,
o sladkem hrepenenju,
o radosti zlatih sanj.
Poljubila sva se
in objela tesno.
Val opoja naju je dvignil
visoko nad oblake;
zibaje naju je nosil
čez jasne poljane,
polne razkošnega cvetja,
mimo žuborečih potokov,
mimo senčnih gajev
vse tja do studenca
tisočerih čarov,
do studenca ljubezni
v večni enosti.
