Nastala sem v notranjosti zemlje.
Z golim očesom zapaziš moje tanke
sloje.
Saj sem samo. Pepelnata zrna.
* * *
Samoumevna ploha.
Veter brije skozi raztrgane zavese.
Včeraj je bila polresnica ali množično
slovo. Vse je le površinska napetost in
skupaj ne bova zavzela obliko posode.
Rosišče.
* * *
V medplanetarnem prostoru.
Vibriraš v vakuumu.
Nikoli nisi prazen prostor.
Nikoli ne vsebuješ ničesar.
Vendar niti tam nisi popoln.
* * *
Zadnji spust.
Spodaj je jezero. Popolnoma okroglo.
S severne strani prihajajo živali.
Kam na izlet, me vprašaš.
Požiralnike bova spustila.
Ležeča na dnu presihajočega jezera
molčiva med travišči. Z vseh strani zaprta.
* * *
Izbrisal si teksturo. Razmerje niha.
Vetrnice so. In klopotci.
Podoba je ukradena iz vitrine. Ideja
pohabljena. Popisal si tri liste papirja.
Navdih. In jaz kot kruljenje v črevesju.
* * *
Stokanje žensk ne prenese dežja. Solze
pač. Prvi dan si pozabil povedati.
Ko si se razpolovil kakor celica.
Da bom jaz ena izmed osmih kromosomov.
Vinske mušice.
* * *
Vsebina kosti ni pomembna,
saj te tanka sipina varuje.
Uravnavaš svojo plovnost
dokler se ne potopiš
kakor Trieste v Marianski jarek.
Izmeriš mojo globino z bencinom.
* * *
V ravnini ne morem biti ukrivljena.
Vem
uspelo vam bo razbiti obliko moje razsežnosti.
ampak še vedno bom imela škrbino.
Tekla ob vznožju stene. Malula.
* * *
V obliki drevesa me preiskuješ.
Morda se zavedaš, da nikoli ne bom
prišla iz črne lune.
Sklicujoč se na predhodnost lahko
zdaj mirno zakolješ mojo maternico.
* * *
Rdeče grožnje mi tečejo po žilah.
Znotraj je le še izcedek konstrukcije,
ki razkriva lažnost.
Tvoja pozornost ne zadostuje pokorščini,
a z vsakim dotikom svetleje doživljam smrt.
* * *
Nihče me ne more peljati tja
odkar je smrt pod kozolcem
izgnala vse ptiče.
Nihče me ne more peljati tja
kjer pokanje s sklepi prstov
ne povzroča resne bolečine;
kjer prihaja do preskokov
prostega telesa,
kjer so jutra osvetljena
z odbojem svetlobe bližnjih zvezd.
Kjer se rodiva zgoščena v meglicah.
* * *
Prepričevanje, da ostanem- da ti
ostaneš. Kje?
Ker ti ne upaš zagrabiti
belega zajca za vrat.
Je nož preoster, si rekel,
če bom sam, zajca ne bo toliko
bolelo kot če sva dva.
* * *
Nespečnost v razsutem pepelu vsrka
sanje prejšnje noči, ko te nihče ni videl
bežati. Pred sabo imaš kos suhega kruha,
ki ga ne moreš pojesti, ne da bi se ranil
s skorjo.
* * *
Okna so odprta, čeprav zrak počiva pred vrati.
Po dolgem večeru zaspiš v postelji, ki ni bila
tvoja, odkar si zapustil tavanje po gozdni jasi
in potok, v kateremu si se potapljal in dihal
s škrgami, ti ne zagotovi ustrezne količine kisika,
tudi če imaš odprta usta.
Izmenjuješ skozi kožo njen vonj…
… njen vonj spreminjaš v sebe, da ga ohraniš,
a ko se pod vodo zaprejo okna, tudi ona izdihne
* * *
Visoka roka ne doseže iste police.
Spodrsljaj tik preden se les izsuši;
ko se gozdovi usmilijo tvojega joka.
Čeprav nisi drevo, ki ga bo nekdo posekal.
Je molčanje vej.
* * *
V formi kipa vzdrževana.
Raztreseni udi čez rob postelje razlivajo
drugost.
Ne bo dolgo, da bom pod svojo streho
kašljala drobovino
Boštjana.
