nekam v neznano
pošiljaš svoje poglede
ostali so ti še
od rojstnih brazgotin
včasih še poljubiš
svojo mater na lica
vendar si jo zapustil
tako kot enkrat pred časom
tisti
ki jih še vedno rad preziraš
osvobodil si se verig
ki so jih pletli
belogledi gospodje
zdaj pa ti iz ust kaplja
nova želja
po potepuškem okusu
INCA STEPPA
pred sabo
zreš v omamljeno devico
in vonjaš njene orhideje
uprte v samo žezlo
sončnega zahoda
ko je sonce zašlo
in si ustrelil zadnjo
kričečo kapibaro
si vprašal svoje prste
zakaj so spet
brez pomena
trznili
preoblekel si se
in svoje mastne črne lase
spustil čez prelaze
edine šibke točke
obul si še tisto
zadnje upanje
s sočno mislijo
na jutri
ko boš korakal s soncem
in trobil kulturo in znanost
čez ognjene rogove evrope
stara
ali nova
važno da stoji pred tabo
se molze
stari kraljici v epigram
in odpira svoje mednožje
tvojim železnim udom
INDIJANEC
skupaj s kojoti
si lizal mesečino
in se drsal s sokoli
po ledenih stezicah
zahodnega neba
ko si lovil
so se tvoji lasje
spremenili v travo
in postal si neviden
še za božje oko
ko pa si spustil
svoje bakrene veke
si se lahko z njimi
nemo pomenkoval
niso te zapustili
so pa zmotno mislili
da se kri
na tvoji rdeči koži
sploh ne bo poznala
